Do vključno danes je bilo v Sloveniji polno cepljenih 766,913 oseb oziroma le 36.4% populacije. S tem seveda v Sloveniji močno zaostajamo za ciljem izpred mesecev, da naj bi bilo do konca junija letos cepljenih več kot 60% populacije. Ob tem tempu seveda tudi ne bo mogoče doseči cilja 70% precepljenosti do septembra. Da bi dosegli ta cilj, bi morali tedensko cepiti vsaj 100,000 ljudi. Naj ob tem omenim, da je trenutno neporabljenih več kot 698,000 odmerkov cepiva. Torej dovolj.

Cepilna strategija v Sloveniji, če jo sploh imamo, torej ne deluje. In glede na to, da je predsednik vlade Janze Janša odgovornost za cepljenje prevalil na posameznike, nič ne kaže, da bi vlada imela kakšno proaktivno idejo, kako pospešiti dinamiko cepljenja. Vendar je situacija resna. Kot kažejo podatki za najbolj precepljene države (z več kot 80% precepljenostjo), se kljub takšni precepljenosti nezadržno šiiri že četrti val epidemije (ki je za cepljene sicer približno 2- do 3-krat manj smrtonosen). Zaradi tega mnoge države ponovno uvajajo zaščitne ukrepe, druge pa omejujejo obiske javnih prostorov, zbiranje ali obiske barov in restavracij le na prebolevnike ali cepljene osebe. To čaka tudi Slovenijo. Pozneje kot bo vlada pospešila dinamiko cepljenja, bolj drastični bodo ukrepi že od septembra naprej.

Nadaljujte z branjem→

Kot je rekla moja najljubša Margo Timmins iz Cowboy Junkies: “Ko sem bila še majhna punčka, sem bila zaljubljena v Bruca Springsteena. Zdaj sem odrasla ženska in sem še vedno zaljubljena“. Pri meni je enako, vse od 1980, ko sem kot mulc prvič slišal The River in nato 1982 Nebrasko. Leta 1984 je bil vrhunec z Born in the USA, nato pa dolg padec, začenši s Tunnel of love (1987), in povratek po 9/11 z budnico Ameriki v The Rising (2002).

Za Springsteena si je treba vzeti čas, kajti on si ga tudi vzame za vas – skoraj 4 ure vas ne spusti domov s koncerta. Tale koncert na Wembleyu je dober dokument tega.

Ko je jugoslovanska komunistična partija krenila na pot razpada, sem bil še mlad, in nikoli si nisem mogel misliti, da bom nekoč, precej starejši ter upajmo modrejši, lahko opazoval to počasno razsulo še enkrat. Spomnim se neskončnih proslav, trkanja po lastnih prsih in herojstvih ter šolskih ogledov partizanskih filmov, v katerih so okupatorji padali v rojih, ko sta Bata in Ljubiša zgrabila puškomitraljeze.

Poslušalci in gledalci smo lahko le zavijali z očmi, in dostikrat sem slišal: “Štiri leta so bili v gozdu, zdaj nam bodo pa s tem težili štirideset let!”

Ponavljanje zgodovine

Oni dan sem slišal mimoidočega, kako je zarobantil: “Deset dni so bili v bunkerju Cankarjevega doma, zdaj nam bodo pa s tem težili štirideset let!”

Zastal sem, šokiran.

Preplavil me je občutek ponavljanja zgodovine.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Izjemen uspeh civilnih gibanj na referendumu o vodah vzbuja evforijo pričakovanj in upanj, da bomo v Sloveniji odločali po zdravi pameti, demokratično in pravno korektno, tako da bodo vse odločitve v skladu z Ustavo sprejete kot izraz volje večine slovenskih državljanov. To bi pomenilo popoln preobrat od dosedanje prakse, po kateri poslanci v Državnem zboru sprejemajo svoje odločitve ne glede na stroko, pravno pravilnost in javni interes zgolj po kriteriju političnega preračunavanja, kako čim bolj omogočiti vladajoči politiki na račun javnega premoženja doseganje političnih ciljev vladanja.

Nadaljujte z branjem→

Za znosnejšo nočno seanso za računalnikom, prastari Cure. Meni najljubše so seveda njihove prve pesmi: Just like heaven, Boys don’t cry, Lovecats in In between days. V tem izboru manjka nekaj dobrih pesmi, predvsem iz albuma Kiss me Kiss me Kiss me, tiste zadnje pa si ne zaslužijo na to listo Best of.

Glede nedeljskega referenduma o noveli zakona o vodah je na prvo žogo očitno dvoje. Prvič, da predsedniku vlade Janezu Janši ni uspelo mobilizirati svojih tradicionalnih volilcev, ki so tokrat – kot je sicer značilno za volilce levosredinskih strank – na lepo nedeljo raje šli na morje ali ostali doma. In drugič, glede na splošno nepriljubljenost Janševe vlade se je po pričakovanju referendum o zakonu sprevrgel v referendum o zaupnici vladi, kjer je javnost s plebiscitnim rezultatom (86.9% glasujočih proti) izkazala popolno nezaupnico vladi. Oboje na prvi pogled kaže na to, da strankam Janševe koalicije na prihodnjih državnozborskih volitvah naslednje leto ne bo lahko. Če ne bodo uspele izjemno mobilizirati svojih volilcev s kakšnimi hudo ideološkimi temami, se zdi, da jim bo v tekmi proti mobiliziranim in izjemno motiviranim levosredinskim volilcem težko dobiti tretjino glasov na volitvah.

Vendar pa je pri interpretaciji rezultata nedeljskega referenduma in zaključkih treba biti izjemno previden. Ključna sta dva momenta. Prvi je, da si rezultata nedeljskega referenduma ne more lastiti nobena etablirana politična stranka, nobena tega rezultata ne more kapitalizirati in bistveno povečati svojega tržnega deleža. Rezultat nedeljskega referenduma je predvsem in praktično izključno posledica angažmaja civilnodružbenih gibanj in vsesplošnega javnega odpora do Janševe vlade. Ljudje so prišli na volišča, ker jim je mar do narave in ker imajo poln kufer Janševe vlade. Ter tudi zato, ker je bila to prva priložnost, da ob siceršnjih protestih na formalen način izrazijo svoje nestrinjanje s politikami Janševe vlade. In čeprav so parlamentarne stranke leve sredine pozivale k udeležbi na referendumu in poskušale takoj po njem participirati na rezultatu, so jim – iz gornjih razlogov – glavni akterji iz civilne družbe takoj in nedvoumno dali vedeti, da ne odobravajo tega poskusa kapitalizacije oziroma participacije. Morda je še najbližje možnosti vsaj delne kapitalizacije rezultata referenduma stranka Levica, vendar bodo koristi minimalne in hitro minljive.

Nadaljujte z branjem→

Nabrita Alexandria Ocasio Cortez (AOC) je na predsednika Fed Jeromea Powella naslovila ključno makroekonomsko vprašanje, ki si ga velika večina makroekonomistov ne upa ali ne želi zastaviti, in sicer: Zakaj bo post-pandemski BDP višji od trendnega izpred epidemije? Odgovor je seveda: “fiskalna politika”. V prejšnjih recesijah v zadnjih desetletjih so vlade in centralne banke na krize odgovarjale z manj ali bolj ekspanzivno monetarno politiko in nevtralno ali celo restriktivno fiskalno politiko. Za razliko od prejšnjih recesij pa so tokrat odgovorile z dominantno ekspanzivno fiskalno politiko in akomodativno ekspanzivno monetarno politiko. Zaradi tega je bil seveda padec BDP zaradi epidemije manjši, okrevanje pa bo zelo robustno. In še več, ker ne gre samo za kratkoročne stimulativne ukrepe, pač pa ukrepi fiskalne politike zajemajo investicije v infrastrukturo, zelene tehnologije in digitalni prehod, bo to izboljšalo pogoje za bodočo rast, kar v ekonomskem žargonu pomeni, da se bo dvignila trajektorija potencialnega BDP.

This pandemic changes everything!