Metod Di Batista

Dnevno spremljam podatke o zastojih na slovenskih avtocestah. Res je, da so to konice v turistični sezoni, ki pa so vsako leto hujše in daljše. Na drugi strani pa opažam, da tudi izven sezone, vsaka motnja (nesreča, delovna zapora) povzroča dolgotrajne zastoje.

Pri mojem spodnjem razmišljanju bo verjetno večina bralcev zamahnila z roko, češ zopet eden iz prejšnjega stoletja, ki ne razume trajnostnega razvoja.

V zvezi s prometno politiko se je v naši družbi izoblikovalo skoraj večinsko stališče, ki ga poudarjajo civilna združenja, politika, mediji in upravljavci države, da ne bomo več vlagali v beton in asfalt ampak le v »mehke« smeri razvoja, kot so kolesarske steze (kjer je tudi asfalt), javni transport in železnice (kjer je tudi beton). Delo in ostale dejavnosti, bi pospeševali predvsem na daljavo. Virtualnost naj bi bila vse bolj prisotna!?

Kadar vsi enako mislijo pomeni, da nihče kaj dosti ne misli. Zato bo moj prispevek verjetno povzročil veliko zgražanja in zavijanja oči pri nasprotnikih vlaganj v ceste. Mislim pa, da je prav, da se sliši še kakšno drugo mnenje, ki ga pogrešam pri tistih, ki bi morali ščititi interes tisočih in tisočih trajnostno stoječih in preklinjajočih voznikov, ki pa s svojimi davki in trošarinami ter plačilom cestnine financirajo velik del vzdrževanja in razvoja naše infrastrukture.

Posebno sem začuden nad trditvijo neprometnih strokovnjakov, da  bo širitev avtocest z dodatnimi pasovi povzročila še več prometa na njih. Po tej logiki se ljudje vozijo po avtocestah predvsem zato, ker je to fino in bo še bolj fino če bo več pasov. Sam sem prepričan da avtoceste uporabljajo vozniki predvsem zaradi zadovoljevanja svojih poslovnih, zdravstvenih, kulturnih, verskih, znanstvenih, izobraževalnih, športnih, turističnih in drugih namenov. Tehnično primerne avtoceste omogočajo svobodo posameznika s hitro, varno in udobno mobilnostjo.  

Ne nazadnje je eden od kriterijev za projektiranje cest tudi ugotavljanje nivoja storitev na neki cesti. Ta kriterij govori o 6 nivojih od A do F. Nivo A predstavlja prosti prometni tok, kjer udeleženci nimajo nobenega vpliva na kakovost prometnega toka. Nivo E predstavlja doseženo kapaciteto prometne infrastrukture (promet se odvija z začasnimi zastoji), nivo F pa pomeni zastoj vozil oz. da je kapaciteta prometne infrastrukture dosežena oz. presežena.

V Sloveniji smo na nekaterih odsekih med nivojem E in F. Kot so nas učili na specializaciji v ZDA, pa skrben upravljavec AC začne načrtovati razširitve že pri nivoju C oz. D.

V Sloveniji še nisem zasledil v razpravah o prometu, da bi kdo kdaj operiral z nivojem storitev, ki jih nudijo slovenske AC voznikom. Pri tem se sprašujem, kdo pravzaprav ščiti interes tisočih, ki vsakodnevno uporabljajo avtoceste. Stanovska združenja, ki pobirajo članarino od voznikov ne, civilna združenja ne, politika si ne upa, upravljavci so raje tiho!  Tudi s strani prometne stroke je vse več trajnostnega razmišljanja in vse manj prometnega inženirstva.

Zastoji na AC in tudi drugih cestah imajo naslednje negativne učinke:

• nervozo in slabo voljo med uporabniki plačljivih avtocest,
• povečana nevarnost prometnih nesreč zaradi nervoze voznikov, preusmerjanja na druge ceste in naletov v stoječih kolonah,
• povečujejo ogljični odtis v stoječi koloni ter med speljevanjem in zaviranjem,
• povečano onesnažujejo in motijo naravno in bivalno okolje,
• povečujejo porabo goriva,
• povečuje se čas potovanja, ki je dragocena vrednota predvsem za poslovna potovanja,
• povečujejo se stroški vzdrževanja vozil (okvare) in
• ne nazadnje zastoji predstavljajo oviro in motnjo lokalnemu prebivalstvu ob avtocestah in cestah na katere se preusmerja blokiran promet iz avtocest.

Ne omenjam pa težave posameznikov, ki zaradi nekega zastoja zamudijo pomembno zadevo v zvezi s svojim zdravjem, poslom, kulturnim dogodkom, športnim dogodkom, političnim dejavnostim in ne nazadnje takimi ali drugačnimi družinskimi obveznostmi. V vseh teh primerih je nezadovoljstvo državljanov lahko zelo veliko – milo rečeno!

Upam si trditi da velika večina Slovencev tako ali drugače uporablja usluge cest in tudi avtocest. S kvaliteto teh uslug pa so lahko upravičeno nezadovoljni! Vsaj desetletna zamuda z ukrepi za večjo pretočnost avtocest je na hitro nepopravljiva. Prometni ministri v nekaj zadnjih vladah bi morali imeti slabo vest zaradi njihovega neučinkovitega dela!

Kljub temu, da ima Slovenija razmeroma visok delež tovornega prometa, ki se prepelje po železnicah (okrog 1/3) v primerjavi s povprečjem EU (17 %), je tovorni promet zelo moteč faktor na AC. Na nekaterih odsekih je veliko število ur, ko je vozni pas praktično zaseden s tovornimi vozili. To še dodatno zmanjšuje nivo storitev za voznike osebnih vozil in povečuje njihovo nezadovoljstvo.

Veliko vprašanje je tudi, koliko tovornega prometa bo možno preusmeriti na urejene železnice. Po izkušnjah nekaterih železniško razvitih držav, ne toliko kot napovedujemo v Sloveniji. Kar pomeni, da bo tovorni promet dolgoročno vse bolj zapolnjeval en pas avtoceste.

Razmeroma neučinkovito vodenje velikih infrastrukturnih projektov (o tem morda drugič), pomeni še dolgotrajno nespremenjeno stanje naše prometne infrastrukture in posledično dodatno zniževanje nivoja storitev na AC. Tudi električni avtomobili in avtonomna vozila bodo stali v prometnih zamaških na AC ter tratili brezogljično energijo.

Rast prometa je praviloma enaka kot gospodarska rast. To pomeni, da bo promet na slovenskih AC, v 10 letih narastel za vsaj 20 do 30 %. V tem času železniška infrastruktura še ne bo tako urejena, da bi bila sposobna prevzeti pomembnejši delež prometa. V tem obdobju pa bomo vse bolj trajnostno stali v mirujočem prometu na cestah!

Prometni minister ima zelo zahtevno nalogo. Kako premostiti obdobje do takrat ko se bo pomemben delež tovornega in potniškega prometa selil na železnice. Upam, da razmišljanja ne gredo v smer ukrepov, kot so boni ali visoke cene goriv, par-nepar ali podobni ukrepi, ki jih je starejša generacija že okusila v bivši državi. Predvsem pa pričakujem, da se o dejstvih, o katerih govorim in ki niso ravno všečna dnevni politiki, populizmu in nestrokovni edini resnici, resno razmišlja v dolgoročni strategiji razvoja prometnih sistemov v Sloveniji! Oblikovanje vizije je zelo zahtevna in predvsem odgovorna naloga, ki bo dolga leta urejala življenja večine volivcev in davkoplačevalcev oz. velikega dela Slovencev!

Kratkoročno pa bi morali takoj pristopiti k izgradnji tretjih pasov na odsekih, kjer je nivo storitev že presegel nivo E! Načrtovati pa bi že morali tudi ukrepe na odsekih z nivojem D.