Ruska agresija na Ukrajino si zasluži popolne obsodbe, ki mora biti mednarodno sankcionirana. Tukaj absolutno ni nobene dileme. Problem pa nastane pri kolateralnih stroških sankcioniranja oziroma glede tega, da lahko sankcioniranje prinese bistveno bolj negativne posledice za tistega, ki je uvedel sankcije, kot pa za krivca. V primeru sankcij proti Rusiji so na ruski strani kratkoročno najbolj prizadeti ruski oligarhi (ki se nam ne smilijo) in ruska ne-energetska podjetja, najhujše pa bodo dolgoročne posledice na rusko prebivalstvo, ki bo obubožalo in bo dolgoročno oropano vsakršne perspektive boljšega življenja, medtem ko sankcije na glavnega komandanta te invazije ne bodo imele mobenega bistvenega učinka. Toda še bistveno večji bodo skupni negativni učinki na zahodne države in na svetovni red.
Večina ljudi in politikov na Zahodu, ki danes glasno navija za čim bolj ostre sankcije proti Rusiji in za podjetja ter države, ki se teh sankcij ne bodo držale, se ne zaveda, kaj to v resnici prinaša – od stagflacije, novega Afganistana v Evropi, velike politične in gospodarske nestabilnosti ter novega svetovnega reda, ki bo močno izpodjedel sedanji strateški primat Zahoda. Iz tega vidika je zelo smiselno prebrati intervju s profesorjem Michaelom Hudsonom. Hudsonov pogled je mogoče strniti v naslednje točke:
- Evropa je talka ZDA, zunanjo politiko EU določajo v ZDA prek zavezništva NATO; vloga evropskih držav je zgolj v tem, da rečejo “Da, prosim“;
- sankcije proti Rusiji in kasneje proti Kitajski bodo ne samo približale obe državi v skupni blok, pač pa bodo prizadele predvsem Zahod, ki bo kaznovan ne samo s pomanjkanjem energentov in trajno visokimi cenami, ampak bo nenadoma ostal tudi brez industrijskih izdelkov iz Kitajske ter brez ključnih inputov za zahodno industrijo, saj vse ključne surovine (paladij, titan, kadmij, kripton, neon, redka zemlja itd.) in inpute za industrijo kontrolirata Kitajska in Rusija;
- spremenil se bo svetovni red, saj je Evroazija lahko samozadostna, Evropa in ZDA pa ne. Zahod se je zadnjih treh desetletjih deindustrializiral, postal je odvisen od kitajske industrije ter primarnih inputov in ključnih sestavnih delov za industrijo končnih izdelkov na Zahodu (kolikor je tega sploh še ostalo). To pa pomeni tudi konec primata dolarja (de-dolarizacija v trgovini in financah) in evra (na to nakazuje ruska zahteva, da evropske države Rusiji za energente plačujejo v rubljih (namen je stabilizacja tečaja rublja), podobno bo v rubljih in juanih potekala trgovina med Kitajsko in Rusijo (že zdaj ta dosega 50%), Kitajska pa tudi lahko kasneje plačila za ves svoj izvoz fakturira v juanih);
- ZDA se posledic te ukrajinske vojne in sankcij proti Rusiji zavedajo, vendar jim ni mar. Oziroma natančneje, iz tega nereda, ki bo nastal, hočejo ZDA (kot vedno) potegniti koristi za svoja podjetja. Kot običajno so to amerška naftna podjetja (ki kontrolirajo velik del svetovne ponudbe nafte), vojaška industrija ter velik sektor ponudnikov opreme in storitev za vojsko. Za ZDA je ta ukrajinska vojna in kasnejši nered predvsem velika poslovna priložnost (kot sta bila Afganistan in Irak).
You must be logged in to post a comment.