Slovenija bo končno zgradila odlagališče nizko in srednjeradioaktivnih odpadkov

Stanko Štrajn

Raziskovalna novinarka Dnevnika Anja Hreščak nas v Dnevniku z dne 20. 3. 2022 v članku z naslovom «RIKO, KOLEKTOR IN CGP SI DELIJO 200 MILIJONOV« informira o veseli novici, da bomo končno zgradili odlagališče nizko in srednjeradioaktinih odpadkov. Za državljane Republike Slovenije kot davkoplačevalce nam že v naslovu svojega pisanja lucidno sporoča zloveščo novico, da se bo ta nujno potrebna gradnja zlorabila za izčrpavanje javnega denarja. Vsekakor je radioaktivne odpadke nujno treba hraniti tako, da preprečimo nevarnost radioaktivnega sevanja v okolju. Za dosego te javne koristi bo nujno tudi zgraditi ustrezno trajno odlagališče, ki gotovo ne bo enostavno in poceni. Iz informacije v Dnevniku ne moremo z gotovostjo ugotoviti ali je za dosego te javne koristi res potrebno porabiti napovedano vsoto javnega denarja in ali naročnik Agencija za radioaktivne odpadke ravna kot dober strokovnjak in skrben gospodarstvenik z javnimi sredstvi. Ker o tem projektu povprečni laiki iz medijev nismo podučeni in ker ne razpolagamo z verodostojnimi in strokovnimi informacijami, lahko pri presoji te novice upoštevamo le veljavne predpise in to, kar v Dnevniku piše.

Zakon o varstvu pred ionzirajočimi sevanji in jedrski varnosti ( v nadaljevanju ZVISJV ) ter Uredba Vlade o načinu in pogojih izvajanja javne gospodarske službe za ravnanje z radioaktivnimi odpadki dajeta pravno podlago delovanju Agencije za radioaktivne odpadke ( v nadaljevanju ARO ) in predstavljata sodoben in jasen pravni okvir, ki zagotavlja, da v Sloveniji v javnem interesu zagotavljamo varnost pri ravnanju z radioaktivnimi odpadki z javno gospodarsko službo. ARO je torej pooblaščen izvajalec javne službe, sredstva za opravljanje javne službe pa naj bi po 9. odstavku 121.čl ZVISJV zagotavljali povzročitelji radioaktivnih odpadkov. Povzročitelji nizkih in srednje radioaktivnih odpadkov bi morali torej za že povzročene odpadke in bodoče odpadke do leta 2050, torej za čas za katerega bi naj bilo to odlagališče zgrajeno zbrati 200 in več milijonov investicijskega denarja, s katerim bo ARO plačal predvideno gradnjo. ARO potreben investicijski denar že ima, sicer kot javni naročnik po Zakonu o javnem naročanju ne bi mogel objavit razpisa za oddajo naročila najugodnejšemu ponudniku.

Vsebinsko gledano, bi morali presojo »delitve 200 milijonov«, kot to označuje Dnevnik na vprašanja, ali je odlagališče nizko in srednjeradioaktivnih odpadkov res toliko vredno, ali Slovenija za dva (2) kubična metra teh odpadkov na leto, kar nam navaja članek, res potrebuje odlagališče takšne vrednosti, če bomo do leta 2050 tam skladiščili kakšnih 25 kubičnih metrov odpadkov poleg tistih, ki jih že imamo spravljene na začasnem odlagališču, ki za dolgoročno shranjevanje gotovo ni ustrezno, če potrebujemo novo trajno odlagališče.

Kdaj se bomo lotili rešiti probleme odlaganja visokoradioaktivnih odpadkov, ki jih proizvajamo skupaj s Hrvaško v Jedrski elektrarni Krško, nam članek ne pove, kolikor je javno znano, pa trajne rešitve odlaganja visokoradioaktivnih odpadkov nimamo, saj se Slovenija o tem vprašanju še ni uspela še nič dogovoriti s solastnico JEK Hrvaško. Ali ni vir za tako drago investicijo nenamenski denar, ki se v JEK zbira za njeno razgradnjo in za ureditev odlagališča za visokoradioaktivne odpadke oziroma za izrabljeno jedrsko gorivo? Ali ARO uporablja zbrana sredstva za razgradnjo JEK in odlaganje visokoradioaktivnih odpadkov nenamensko in namerava prav iz teh virov plačati stroške odlaganja nizko in srednjeradioaktivnih odpadkov? Povsem nelogično je, da bi kar 200 milijonov zagotovili povzročitelji nizko in srednjeradioaktivnih odpadkov kot so bolnišnice in raziskovalni javni zavodi. Seveda ne gre le za odgovore strokovnjakov za jedrsko varnost, temveč bi morali odgovore in obrazložitve za na prvi pogled nerazumno ravnanje ARO, kot izhaja iz članka v Dnevniku podati predvsem Vlada RS in resorna ministrstva za Okolje in prostor, za energetiko in infrastrukturo, za finance in zdravstvo.

Ker o vseh dvomih glede vsebine problematike, ki jih mora ob predmetnem članku imeti razmišljajoč človek nisem strokovno legitimiran karkoli presojati, ta članek obravnava le vprašanja povezana z oddajo naročila po postopku javnega naročanja v razpisu za gradnjo odlagališča za nizko in srednjeradioaktivne odpadke.

ARO je objavil javni razpis po 41. čl. ZJN kot omejeni postopek. Na razpis so oddali prijave za priznanje sposobnosti trije ponudniki in sicer konzorcij Pomgrad Kostak in GIC gradnje, konzorcij slovenskega in avstrijskega Strabaga in konzorcij Riko, Kolektor CPG in CGP Novo mesto. Po letu dni revizijskih postopkov je ARO izločil ponudbi Pomgrada in Strabaga, tako da je sposobnost za oddajo ponudbe za gradnjo priznal le konzorciju RIKO, Kolektor CPG in CGP Novo mesto, torej podjetjem, ki jih obvladujejo znana imena Škrabec, Petrič in Južna zaradi česar je ta konzorcij v nadaljevanju označen kot konzorcij ŠPJ.

Zakaj se je ARO odločil uporabiti omejen postopek namesto odprtega javnega razpisa, ki bi omogočil oddaje konkurenčne ponudbe kateremu koli izvajalcu gradbenih del, ki bi dokazal tehnično in kadrovsko sposobnost za izvedbo naročila, ni mogoče ugotoviti, saj razpisni pogoji ne razlagajo nagibov in motivov naročnika za njegovo ravnanje. Izbrani konzorcij ŠPJ do sedaj gotovo še ni zgradil nobenega odlagališča nizkih in srednjeradioaktivnih odpadkov, mu pa gotovo ne moremo odrekati sposobnosti graditi inženirske objekte, kar pa so sposobni tudi mnogi drugi ponudniki gradbenih del v Sloveniji, ki pa jim je v tem postopku prepovedano oddati veljavno ponudbo.

Konzorcij ŠPJ je tako za oddajo ponudbe pridobil monopolni položaj, čeprav enako kot ostali slovenski gradbeniki nima reference, da je že uspešno zgradil odlagališče radioaktivnih odpadkov gotovo lahko v tem naročilu doseže ceno, ki bo presegala v razpisu predvideno vrednost ocenjeno na 194 milijonov evrov. Glede na naraščanje cen osnovnih materialov(železo, cement) in glede na trenutno pomanjkanje sposobnih gradbenih izvajalcev na trgu lahko pričakujemo, da bo cena na koncu res pomenila razdeljevanje javnega denarja, kot to napoveduje Dnevnik, namesto da bi bila primerno plačilo za izvedeno gradnjo po razumnih gradbenih cenah doseženih v odprti konkurenci.

Dnevnik ni opisal zahtevnosti in dimenzij razpisanega naročila, saj zvemo le to, da bo odlagališče globoko skoraj 50 m, nad to jamo pa bo zgrajena še hala. 200 milijonov je dovolj, da bi s tem denarjem zgradili na primer več kot 1,000 dvosobnih stanovanj primernih za mlade družine za oddajo v neprofitni najem. Gre za znesek, ki za skoraj še enkrat presega strošek gradnje druge predorske cevi v predoru Karavanke. Kakšna bo cena po enoti mere kubika vgrajenega betona v primerjavi z cenami gradnje pregrešno dragega drugega tira Divača Koper, ne vemo, a bojim se da bo presegla celo cene po enoti mere dosežene pri gradnji TEŠ6, kjer je republika Slovenija zaradi nezakonite oddaje del, ker dela ni oddala po postopku javnega naročanja, plačala skoraj trikrat več, kot bi bilo v Evropi normalno. Bati se moramo, da bodo celo preplačila pri nakupu medicinske opreme in materialov pri urgentnih nakupih zaradi COVID 19 pred dobrim letom težko primerljiva z delitvijo javnega denarja, kot ravnanje ARO opisuje Dnevnik.

Po 8. čl. ZVISJV mora ARO za izvajanje njegove javne gospodarske službe, po kateri je pooblaščen tudi za Republiko Slovenijo zgraditi odlagališče tako nizko in srednjeradioaktivnih odpadkov kot tudi visokoradioaktivnih odpadkov, poslovati transparentno in mora javnosti razkriti vse podatke o poslovanju z javnim denarjem, s katerim razpolaga v okvirju javne gospodarske službe za katero je pristojen in odgovoren. ARO bi torej moral ne le računskemu sodišču, temveč slovenskim državljanom razložiti zakaj ravna tako, kot ravna, kakšni so stroški tega ravnanja, ali te stroške krije iz namensko zagotovljenih virov in katerih in tudi kako bo zagotovil izvedbo vseh nalog, ki mu jih nalagata ZVISJV in na njem temelječa Uredba vlade. Najmanj bi morali pričakovati, da bo raziskovalna novinarka pridobila vse potrebne informacije in pojasnila, da bi lahko javnosti poročala razumljivo, logično in tako, da bi vsi razumeli, kaj se dogaja z javnim denarjem v ARO-ju. Informacije bi nam morale jasno razložiti, kako ARO opravlja svoje poslanstvo in nam bi morale dokazati, da z javnim denarjem ravna kot dober strokovnjak in kot skrben gospodar. Moral bi nam razložiti, zakaj je v javnem naročanju izločil razen izbranega konzorcija vso ostalo konkurenco in kako bo v omejenem postopku zagotovil kvalitetno in cenovno najugodnejšo izvedbo gradnje.

Ne smemo pozabiti, da je Slovenija trenutno v predvolilnem obdobju in da trenutno v Ukrajini divja vojna, ki ogroža cel svet. Kljub temu imamo veliko razlogov, da usmerimo svojo pozornost in skrb tudi na teme kot je gradnja odlagališča nizko in srednjeradioaktivnih odpadkov in na meglo okoli razgradnje JEK in gradnje odlagališča visokoradioaktivnih odpadkov, saj so prav ta na prvi pogled manj pomembna vprašanja za našo usodo nemara še pomembnejša kot vojna v Ukrajini. Prav od vprašanja koliko in kako bo slovenska oblast, ki bo prevzela vajeti po 24.4.2022 pripravljena in sposobna omejiti zlorabe javnega denarja in delitve milijonov med oblasti podrepnimi izvajalci gradbenih del in koliko bo pripravljena uveljaviti strokovno, gospodarno in pravno pravilno odločanje o javnem interesu, je odvisno vprašanje, kako bomo živeli. Prav oblast, ki dovoljuje zlorabe pooblastil pri upravljanju javnega denarja, nosi odgovornost, da se neenakosti v Sloveniji povečujejo in ne manjšajo, da ne živimo tako, kot bi si zaslužili, da z naravo ne gospodarimo trajnostno in da nam ni mar, kaj je dobro in prav za sedanje in zlasti za prihodnje generacje, marveč je kriterij za odločanje predvsem iskanje možnosti za izčrpavanje javnega denarja v škodo javnih interesov.

Novinarka Anja Hreščak je vede in lucidno odprla prav ta ključna vprašanja na primeru ARO in videli bomo, kakšen odmev bo njeno pisanje doživelo na Damijanovem blogu in vseh drugih medijih.

Pomembno bo, če se bo s temi vprašanji pričela v predvolilnem obdobju ukvarjati tudi politika in se bo konkretno posvetila preprečevanju zlorab odločevalcev v javni sferi. Glede na dosedanje izkušnje lahko obratno pričakujemo, da teh za našo usodo ključnih vprašanj politika ne bo obravnavala, temveč jih bo ignorirala, pa tako kot že mnogokrat do sedaj državljani ne smemo biti presenečeni. Obratno moramo na volitvah volivci vsekakor zato ignorirati stranke, ki niso pripravljene odgovarjati za svoja neodgovorna, škodljiva in neumna ravnanja in nam niso pripravljene dati jasnih odgovorov in zagotoviti konec prakse, ki že trideset let uničuje našo zgodbo o uspehu.

One response

  1. Tukaj gre po mojem za čisto pranje denarja ali pa za financiranje nekih drugih netransparentnih potreb.

    Da se razumemo , 200 milijonov ne potrebujete niti za visokoradioaktivne odpadke, znesek je čisti “overkill” kaj šele za srednje ali nizko radioaktivne. Naj vam podam svojo izkušnjo.

    Leta 2011 sem bil kot član uprave AUKN in s tem kot predstavnik lastnika povabljen v primarni krog JEK. Ob odprti reaktorski posodi sem lahko gledal Kirlienkovo sevanje palic jedrskega goriva skozi nekaj metrov vode. Potem smo si ogledali še palice izrabljenega goriva (kumulativa zadnjih 40 let – visokoradioaktivni odpadki) , ki so mirno ležale v bazenu pod 4 metri vode. Dozimeter je ob približno polubisku nameril dozo, ki je bila kakih 400 x manjša od doze, ki bi jo dobil pri navadnem roentgenskem slikanju.

    Zaščitni overall, ki smo ga po obisku odvrgli je šel v posodo za nizkoradioaktivne odpadke. Te se kompaktira in nato spravi v navaden kontejner na dvorišče. Nobene posebne zaščite to ne zahteva. In tako se je mirno postopalo zadnjih 40-let.

    Zdaj pa kar naenkrat investicija za 200 milijonov. Kje je zdaj Kovačič s svojim “Davkoplačevalci se ne damo”?

%d bloggers like this: