Kolikokrat bo treba še ponoviti očigledno, da bodo evropski “voditelji” skrenili z ameriškega kurza in začeli zasledovati lastne strateške, socialne in gospodarske interese? Že od začetka marca, ko se je zavezništvo Nato odločilo, da ne bo zaprlo zračnega prostora nad Ukrajino in torej neposredno posredovalo v Ukrajini, govorim, da so se s tem opcije tako za Ukrajino kot EU povsem spremenile. Da je treba čimprej doseči premirje v Ukrajini, priznati neodvisnost Krima in avtonomijo obeh proruskih regij ter (vojaško nevtralno) Ukrajino čimprej sprejeti v EU. Vendar evropski “voditelji” vztrajajo na ameriškem kurzu in še zaostrujejo sankcije proti Rusiji, ki so se izkazale ne samo kot neučinkovite, pač pa kot absolutno kontraproduktivne. Strel v koleno evropskih držav. Ekonomski samomor.

Če kaj, so trije meseci sankcij proti Rusiji pokazali, da rusko gospodarstvo prenese višji prag bolečine kot pa evropsko.

Če je bil namen sankcij, da povsem zaprejo finančne tokove, s katerimi Rusija financira svojo vojaško intervencijo v Rusiji, so povsem zgrešile namen. Ne morem si predstavljati, da imajo evropski “voditelji” tako slabe ekonomske svetovalce, ki ne poznajo treh ključnih in splošno znanih ekonomskih dejstev. Prvič, da se ruski proračun primarno polni prek prihodkov od izvoznih carin na izvoz nafte in plina (to je polovica proračunskih prihodkov) in da mora cena nafte znašati vsaj 50 dolarjev za sodček, da lahko Rusija izravna proračun.

Nadaljujte z branjem→

Fleksibilizacija trga dela Evrope ni zajela v stilu danskega zaposlitvenega modela fleksibilne varnosti, pač pa v obliki ameriškega modela prekarnosti. Delež stalnih zaposlitev v EU državah znaša le še 60% in trendno upada, pri tem pa so ženske precej bolj na udaru kot moški (52% proti 65% stalnih zaposlitev). Najbolj ranljivi so mladi med 15-24 leti in starejši od 55 let ter tisti z nizko izobrazbo. Je pa potrebno opozoriti, da model “uberizacije” postaja model standardne zaposlitve ne samo za preprosta dela, pač pa tudi za intelektualne storitve (novinarstvo, kreativni poklici). Uberizacija je izjemno privlačna za delodajalce, saj breme naložb v kapitalsko opremo delovnega mesta prenaša na delojemalce, hkrati pa nanje prenaša tudi vsa tveganja v zvezi s povpraševanjem.

Prekarnost kot prenos tveganja na posameznika

Prekarizacija in znotraj nje inovativni model “gig ekonomije”, kot jo denimo prinaša Uberjev model, je v temelju disruptivna za družbo in dolgoročno stabilnost. Prinaša močno zmanjšano socialno varnost za posameznike, hkrati pa ima potencialno velike negativne posledice za dolgoročno javnofinančno vzdržnost ter za makroekonomsko in družbeno stabilnost. Prenesite Uberjev poslovni model iz taksi služb na ostale poklice in dobite velike dolgoročne družbene težave. Prekarnost je rak sodobne družbe.

Nadaljujte z branjem→

Po vseh teh letih še vedno kocine dvigajoča pesem. Himna neke generacije.

Z današnjega CPOEF Talk “Ekonomija pod žarometi” – moj prispevek na temo dilem ekonomskih politik glede zniževanja povišane inflacije. Lahko ECB ob dvigu obrestnih mer upa na mehek pristanek in nizko “žrtev”?

Metod Di Batista

V maju 2022 je Združenje za svetovalni inženiring pri GZS organiziralo posvet o Prihodnosti investicij, s poudarkom na Svetovalnem inženiringu v investicijskem procesu.

Svetovalni inženiring je ključni povezovalec v vseh fazah investicijskega procesa. V ta sklop spadajo projektanti, Inženirji (z veliko kar pomeni, da je to skupina strokovnjakov v okviru inženiring podjetja), nadzorniki, geodeti, geomehaniki, izdelovalci ekonomskih študij in analiz in ostali inženirski kadri.

Posveta se je udeležilo veliko število strokovnjakov, ki se dnevno ukvarjajo z vodenjem velikih in malih investicij. Posveta se je udeležilo tudi veliko direktorjev in članov poslovodstev inženirskih podjetij in nekateri veliki investitorji.

Slovenija je v tem trenutku pred nadaljevanjem velikih infrastrukturnih investicij in začetkom nekaterih novih. Vse te investicije pa potrebujejo za uspešno realizacijo močne inženiringe, ki obvladujejo vse faze investicijskega procesa. V zvezi s tem je bilo na posvetu izpostavljenih kar nekaj pomembnih ugotovitev in dejstev, ki bodo zelo vplivala na realizacijo postavljenih ciljev. V nadaljevanju podajam nekaj poudarkov, ki so po mojem mnenju pomembni za nadaljnji razvoj investicijske dejavnosti v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem→

Blaž Zgaga

Ob nastopu nove demokratične vlade so slovenski podjetniki zagnali vik in krik nad napovedanimi višjimi davki in začeli groziti z begom v tujino. Primerjajmo pobrane davke v Sloveniji s pobranimi davki v članicah 🇪🇺 in ocenimo, kam lahko pobegnejo? 🤔

Po podatkih OECD so v letu 2020 vsi davčni prihodki znašali 36,9% BDP, kar Slovenijo uvršča na 13. mesto. Vse zahodnoevropske in skandinavske države zberejo več davkov za delovanje države in javnih storitev. Manj zberejo mediteranske in vzhodne države ter davčne oaze in 🇺🇸 in 🇬🇧.

Nadaljujte z branjem→

Vabljeni na online dogodek 𝗘𝗸𝗼𝗻𝗼𝗺𝗶𝗷𝗮 𝗽𝗼𝗱 ž𝗮𝗿𝗼𝗺𝗲𝘁𝗶! 🎙️

Pridružite se nam na odru, kjer bomo skupaj z ostalimi 15 odlični govorci, predavatelji, strokovnjaki iz gospodarstva in medijev v 15 minutnih govorih približali in širili ekonomske koncepte, ideje, premisleke in pomisleke ter izzive! Jaz bom govoril o dilemah ekonomskih politik glede inflacije in stagnacije.

Spremljajte nas preko Youtube kanala 𝟭. 𝗷𝘂𝗻𝗶𝗷𝗮 𝗼𝗯 𝟵:𝟬𝟬, 𝗼𝗻𝗹𝗶𝗻𝗲!

🔥 Brezplačna prijava: https://www.alumnief.si/ekonomija-pod-zarometi/

Ključni poudarki iz intervjuja v Večeru. Izpostavil bi dve stvari. Najprej, da bi bilo nujno, da vlada naredi kratkoročni in srednjeročni načrt za za avtonomijo (samooskrbo) na področju hrane in energije. Drugi pa, da bo treba ljudem dati izbiro, kako financirati povečane potrebe po financiranju zdravstva in dolgotrajne oskrbe: (A) z novim davkom za zdravstvo in dvigom stopenj DDV ali (B) z uvedbo davka na premoženje. Prva možnost zajame vse prebivalstvo in proporcionalno bolj tiste z nizkimi dohodki, druga možnost pa segment premožnejšega prebivalstva, ki ima v lasti več nepremičnin in drugega premoženja. Čeprav referendumi o davkih načeloma niso dopustni, pa bi bi bilo treba državljanom Slovenije dati možnost, da se o tem demokratično odločijo.

Kako kot strokovnjak ekonomist, kot nekdanji član vlade in kandidat za mandatarja vidite koalicijsko pogodbo, ki so jo v torek podpisali prvaki koalicijskih strank?

Koalicijsko pogodbo sem bolj preletel. V njej vidim zelo malo stališč oziroma izhodišč, ki bi jih dalo Gibanje svoboda kot stranka, ki je dobila največ glasov na volitvah. Programska izhodišča ji dajeta koalicijski partnerici SD in Levica. To je vse, kar lahko povem o koalicijski pogodbi.

Kako pa ocenjujete kandidate za ministre, zlasti tiste, ki naj bi vodili gospodarske resorje?

Na splošno delim stališče večine mojih kolegov, da smo presenečeni nad izborom imen. Pri Cerarjevi vladi leta 2014 se nam je prvič zgodilo, da večine kandidatov za ministre nismo poznali. Tako ni mogoče ocenjevati njihove kompetentnosti. Pri vladi, ki jo sestavlja Robert Golob, je zgodba dokaj podobna, se pravi, da je sestavljena iz nekaj političnih veljakov, večina kandidatov pa je neznanih, nepopisanih listov in ne vemo, kaj lahko od njih pričakujemo. Glede na veliko zmago na volitvah smo od Gibanja Svoboda pričakovali močno strokovno ekipo, ekipo strokovnjakov.

Kar se tiče gospodarstva, je zgodba zelo podobna. Paradoksalno je, da je Matjaž Han kot kandidat za ministra za gospodarstvo najmočnejša točka te vlade. Ne vemo, kaj naj pričakujemo s strani ministrstva za finance, ki bo ključno v teh letih. Zaradi velikih makroekonomskih negotovosti, vojne v Ukrajini, uresničevanja načrta za okrevanje in odpornost, prilagajanja fiskalnim pravilom EU bodo izzivi v prihodnjih letih veliki, zaradi tega smo pričakovali bolj močno ekipo. Zdaj pa ne vemo, kaj naj pričakujemo. Matjaž Han je vseeno podjetnik, ima izkušnje na tem področju, tudi iz parlamenta, ima posluh za gospodarstvo in kolikor sem slišal, se je tudi posvetoval z deležniki, od delodajalcev do sindikatov, in išče nek konsenz, neko zgodbo, kako čim bolje voditi ta resor.

Nadaljujte z branjem→

Sveže!

V intervjuju za Der Spiegel Kristalina Georgieva, direktorica IMF, pojasnjuje, zakaj vojna v Ukrajini pomeni za Nemčijo velike potencialne težave, zakaj to pomeni lakoto v Afriki, kako pomagati tem državam, da ne bodo stradale, zakaj je potrebna fiskalna podpora držav v času povišanih cen energentov in zakaj Nemčija ne bi smela ovirati drugih EU držav pri tem s predčasnim prenehanjem odstopne klavzule glede fiskalnega pravila.

DER SPIEGEL: Is the international community doing enough to stop the war?

Georgieva: Europe and the world have stepped up to the challenge. If there is any silver lining, it is the recognition that we can no longer close our eyes to developments elsewhere: War in Ukraine means hunger in Africa. A virus from Wuhan is causing a pandemic around the world. And CO2 emissions in one place are driving climate change across the planet.

DER SPIEGEL: Do you believe the hunger crisis you mentioned can still be prevented?

Georgieva: Only if we do more. First, we need to oppose export restrictions on food, which almost 30 countries have already enacted. I understand that governments want to protect their own populations from shortages. But in doing so, we prolong the suffering of others. Second, we need to use the food we have more efficiently. And third, we need to give poor countries in particular the financial resources they need to secure supplies.

DER SPIEGEL: What does that mean in concrete terms?

Georgieva: Take a country in Africa that is dependent on the world market for food, where prices have risen massively. We need to help such countries so that they can secure supplies for their people. We need a rapid international response so that people don’t starve.

Nadaljujte z branjem→