Ključni poudarki iz intervjuja v Večeru. Izpostavil bi dve stvari. Najprej, da bi bilo nujno, da vlada naredi kratkoročni in srednjeročni načrt za za avtonomijo (samooskrbo) na področju hrane in energije. Drugi pa, da bo treba ljudem dati izbiro, kako financirati povečane potrebe po financiranju zdravstva in dolgotrajne oskrbe: (A) z novim davkom za zdravstvo in dvigom stopenj DDV ali (B) z uvedbo davka na premoženje. Prva možnost zajame vse prebivalstvo in proporcionalno bolj tiste z nizkimi dohodki, druga možnost pa segment premožnejšega prebivalstva, ki ima v lasti več nepremičnin in drugega premoženja. Čeprav referendumi o davkih načeloma niso dopustni, pa bi bi bilo treba državljanom Slovenije dati možnost, da se o tem demokratično odločijo.

Kako kot strokovnjak ekonomist, kot nekdanji član vlade in kandidat za mandatarja vidite koalicijsko pogodbo, ki so jo v torek podpisali prvaki koalicijskih strank?

Koalicijsko pogodbo sem bolj preletel. V njej vidim zelo malo stališč oziroma izhodišč, ki bi jih dalo Gibanje svoboda kot stranka, ki je dobila največ glasov na volitvah. Programska izhodišča ji dajeta koalicijski partnerici SD in Levica. To je vse, kar lahko povem o koalicijski pogodbi.

Kako pa ocenjujete kandidate za ministre, zlasti tiste, ki naj bi vodili gospodarske resorje?

Na splošno delim stališče večine mojih kolegov, da smo presenečeni nad izborom imen. Pri Cerarjevi vladi leta 2014 se nam je prvič zgodilo, da večine kandidatov za ministre nismo poznali. Tako ni mogoče ocenjevati njihove kompetentnosti. Pri vladi, ki jo sestavlja Robert Golob, je zgodba dokaj podobna, se pravi, da je sestavljena iz nekaj političnih veljakov, večina kandidatov pa je neznanih, nepopisanih listov in ne vemo, kaj lahko od njih pričakujemo. Glede na veliko zmago na volitvah smo od Gibanja Svoboda pričakovali močno strokovno ekipo, ekipo strokovnjakov.

Kar se tiče gospodarstva, je zgodba zelo podobna. Paradoksalno je, da je Matjaž Han kot kandidat za ministra za gospodarstvo najmočnejša točka te vlade. Ne vemo, kaj naj pričakujemo s strani ministrstva za finance, ki bo ključno v teh letih. Zaradi velikih makroekonomskih negotovosti, vojne v Ukrajini, uresničevanja načrta za okrevanje in odpornost, prilagajanja fiskalnim pravilom EU bodo izzivi v prihodnjih letih veliki, zaradi tega smo pričakovali bolj močno ekipo. Zdaj pa ne vemo, kaj naj pričakujemo. Matjaž Han je vseeno podjetnik, ima izkušnje na tem področju, tudi iz parlamenta, ima posluh za gospodarstvo in kolikor sem slišal, se je tudi posvetoval z deležniki, od delodajalcev do sindikatov, in išče nek konsenz, neko zgodbo, kako čim bolje voditi ta resor.

Najbolj šibka točka bo očitno ministrstvo za finance, kjer bi morala biti najmočnejša ekipa, voditi bi ga morala najbolj strokovna oseba?

Miro Cerar si je za ministra za finance pripeljal mojega kolega Dušana Mramorja, ki je tvoril steber delovanja tiste vlade. Pri tej vladi pa tega stebra zaenkrat ne vidimo.

Ljudje, ki so strokovnjaki, menda nočejo v politiko. Je to res ali samo izgovor strank, opravičevanje, zakaj v politiki v glavnem ni strokovnih kadrov?

Deloma to drži, ker so službe v politiki v primerjavi s tistim, kar je mogoče zaslužiti v gospodarstvu, mizerno slabo plačane. Poleg tega je problem večine ministrov, da so potem, ko končajo mandat v vladi, večinoma nezaposljivi. Ker so se oblatili, ker so okuženi z negativno politično avreolo, težko dobijo kjerkoli službo. To je lahko eden izmed dejavnikov. Zdaj, kot sem slišal, za ključne resorje kakšnega velikega povpraševanja po strokovnjakih tudi bilo ni.

Torej tudi do vas ni nihče prišel?

Ne na ta način, moram pa povedati, da se glede programskih ciljev pogovarjam s številnimi politiki in ministrskimi kandidati. Da pa bi me kdo vprašal, ali bi želel prevzeti kakšen resor, tega pa ni bilo. Tega si tudi ne bi želel.

Zakaj pa ne?

Ker biti politik res ni najboljša stvar v življenju, ker delaš 12 do 14 ur na dan, ob tem si ves čas na udaru javnosti in nihče še ni šel iz politike telesno zdrav in z dobrim imidžem. Vsi so na koncu oblateni ali pa imajo načeto zdravje.

Katera bi morala biti po vašem mnenju prva odločna in močna poteza nove vlade?

Evropska komisija je v sporočilu o spomladanskem svežnju evropskega semestra, ki ga je objavila v tem tednu,  zelo jasno navedla, da se bo odstopna klavzula Pakta stabilnosti in rasti uporabljala še v letu 2023, Sloveniji pa je v poročilu o državi priporočila, da mora nadaljevati s politiko zelenega in digitalnega prehoda ter socialne pravičnosti. Ob tem je treba vzeti v obzir nove razmere, to je ukrajinska vojna, pa da je treba vse napore usmeriti v zmanjšanje odvisnosti od fosilnih virov iz Rusije. Tukaj so prioritete, kar se stroke tiče, zelo jasne, saj bomo že letos in še bolj v naslednjih letih soočeni z velikim pomanjkanjem primarnih surovin, energentov in hrane. Vlada bi za soočenje s tem izzivom morala pripraviti dvojni načrt. Prvič, kako v letošnjem letu zagotoviti dovolj energentov in hrane, da nas ne bo zeblo in da ne bomo lačni. In drugič, narediti srednjeročni načrt za avtonomijo na tem področju za prihodnja leta, to je, kako povečati samooskrbo Slovenije s hrano in na področju energije. To se mi zdita trenutno dve ključni prioriteti za zagotavljanje stabilnosti slovenskega gospodarstva in tudi na politični ravni.

Kako hud problem je po vašem mnenju inflacija?

Razumeti je treba, kaj je fenomen inflacije. Če na kratko razložim, je določen del inflacije nujno potreben. Nizka inflacija, to je do 2 odstotka, je neke vrste olje v motorju, saj malce povečuje donose in to poganja gospodarstvo naprej. Če je inflacija previsoka, to je 5 in več odstotkov, je že problem, ker pomeni distorzijo pri odločanju, kaj se izplača in kaj ne. Ta del inflacije je problematičen predvsem za tiste, ki imajo finančno premoženje, in banke. Zato so najbolj glasni in so mediji polni njihovih opozoril. Tistim, ki nalagajo premoženje na finančnih trgih, inflacija pobere velik del donosa ali imajo zaradi nje celo  negativni donos. Podobno je z bankami. Običajnih ljudi inflacija niti toliko ne skrbi, saj lahko sindikati v pogajanjih zahtevajo višje plače, ki se tako usklajujejo s preteklo inflacijo.  Večji problem kot inflacija je deflacija ali prenizka inflacija, ki smo jo imeli zadnjih deset let. Evropska centralna banka (ECB) se je šest let izjemno trudila, da bi inflacijo dvignila na želeno raven, ki je 2 odstotka. Da bi ustvarila inflacijo, je od marca 2015 do marca 2021 je na trgu odkupila za 5500 milijard evrov obveznic. A temeljna inflacija je ostala pod 1 odstotkom.

Ljudje vendarle, ko gredo v trgovino, opažajo, da je dejanska inflacija višja od uradne, saj že nekaj časa za isti denar dobijo vedno manj, njihove plače pa tem podražitvam ne sledijo?

Problem inflacije je z makroekonomskega vidika ta, da ne smemo dovoliti, da bi se povišane cene določenih dobrin prenesle v splošno raven cen. Tam, kjer bi res prišlo do porasta cen, recimo pri energentih, je to  treba omiliti z regulacijo cen. S tem preprečimo, da bi se ljudem povečali stroški ogrevanja, stroški prevoza, in da bi se ti višji stroški za energente prenesli tudi v proizvodne cene. Če ljudem omilimo ta cenovni šok pri energentih, tudi ne bodo zahtevali višjih plač in tako ne bo prišlo do plačno-inflacijske spirale. Na tak način mora delovati tudi vlada tukaj v Sloveniji. Tukaj moram malo razložiti….

Prosim ja.

Imamo tri vrste inflacije. Inflacijo povpraševanja in ponudbe in monetaristično inflacijo. Inflacijo povpraševanja imamo, ko je na voljo premalo dobrin in pride do dviga cen, ker je povpraševanje preveliko. Tukaj je ukrep monetarne politike oziroma centralne banke zelo enostaven – postopno ustrezno dvigne obrestno mero, s tem zmanjša donosnost investicij, podjetja manj investirajo in gospodarstvo se ohladi. Cena, ki jo za to plačamo, je običajno kratka recesija v obliki črke V in problem je rešen. Če imamo ponudbeno inflacijo, je problem bistveno večji. Do te inflacije pride zato, ker je določenih surovin, energentov premalo, zaradi tega pride do dviga cen. Tukaj centralna banka nima kaj narediti, saj ne more načrpati več nafte, ne more proizvesti več čipov, ne more proizvesti določenih surovin, ki jih ni. Zato je odziv z dvigom obrestnih mer napačen. Kaj se zgodi? Z dvigom obrestnih mer dvigne ceno zadolževanja za podjetja,  tako pride do recesije, cenovnega ponudbenega šoka pa ne reši. Inflacija ostane visoka, gospodarska rast pa padein pridemo do stagflacije. V tem primeru centralna banka pripomore k temu,  da pride do stagflacije, ki je zdaj nimamo. Zdaj imamo solidno gospodarsko rast in malce povišano inflacijo, ki ni noben problem. Slovenija je bila v tej situaciji med sredino 1990. let in vstopom v EU leta 2004, ko je bila inflacija na ravni med 6 in 8%, kljub temu pa smo dosegali zelo solidno gospodarsko rast. Ampak problem tiste inflacije je bil v tem, da se je strukturno vgrajevala v plače in cene izdelkov zaradi depreciacije tečaja. Če smo hoteli v evro, torej fiksirati tečaj, smo se morali znebiti povišane inflacije. Tokrat pa takšnih strukturnih učinkov še ni, saj je inflacija zaenkrat zgolj prehodno povišana in se še ne vgrajuje v plače in nato cene.

Torej dvig obrestne mere, ki ga je napovedala predsednica Evropske centralne banke (ECB) Christine Lagarde zdaj ni pravi ukrep?

Takoj, ko bo ECB močno dvignila obrestne mere, bo gospodarska rast padla in imeli bomo stagflacijo. Zaradi tega je to napačen odziv. Zato pravim, da trenutno potrebujemo močno sodelovanje  fiskalne in monetarne politike. Fiskalna politika oziroma vlada bi morala omejiti rast cen tam, kjer je to mogoče (pri energentih, hrani), monetarna politika pa mora biti akomodativna, mora se prilagajati potrebam fiskalne politike. To pomeni, da ECB ne sme prenehati odkupovati obveznic, kajti če bo, se bodo za države povečali stroški zadolževanja in določene države lahko pridejo na rob solventnosti. Med njimi je Italija, kjer se je v času epidemije javni dolg povečal s 120 na 160 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). Do dogovora med fiskalno in monetarno politiko mora priti na evropski ravni, to je med evropsko komisijo in ECB. Največje napake se zgodijo, kadar ena politika solira, druga politika pa temu ne sledi. Če bo ECB solirala, bomo prišli do stagflacije. Evropska komisija mora dati priporočilo državam članicam, naj čim bolj omejijo inflacijske pritiske pri hrani, energentih, surovinah, da ECB ne bo treba intervenirati. Če tega dogovora na ravni EU ne bo, vlada v Sloveniji te inflacijske pritiske doma lahko omeji, ker pa bo ECB dvignila obrestne mere, bo prišlo do recesije v naših največjih trgovinskih partnerjih in to bo imelo negativni učinek na slovenski izvoz. Soliranje tukaj ne bo nič pomagalo, potrebujemo dogovor na ravni EU in ta dogovor je vedno bil.

Torej ga lahko pričakujemo tudi zdaj?

Pozitivno je, da je evropska komisija v tem tednu rekla, da bo letos in prihodnje leto še vedno ostala v uporabi odstopna klavzula Pakta stabilnosti in rasti, kar pomeni, da bodo države članice še vedno lahko vodile relativno ekspanzivno fiskalno politiko. To je pozitiven signal, mora pa zdaj priti še do dogovora med ECB in evropsko komisijo, da ECB ne bo začela dvigovati obrestnih mer in programa odkupovanja obveznic ne bo končala oktobra letos.

Ohranitev odstopne klavzule torej pomeni, da bodo države še naprej imele na voljo sredstva za subvencioniranje cen energentov, hrane?

Ta sredstva so na voljo, gre za to, da je evropska komisija dala jasno sporočilo, da ne bo zahtevala, da države letos in prihodnje leto začnejo zmanjševati svoje primanjkljaje…

… javnofinančni primanjkljaj na raven 3 odstotke BDP in javni dolg na 60 odstotkov BDP…

… ja, da smo letos in prihodnje leto glede tega lahko še na varni strani.

Kakšen odziv finančnih trgov, kjer si države sposojajo denar, lahko pričakujemo?

Odločitev evropske komisije o odstopni klavzuli bo seveda imela pozitiven učinek na finančne trge, negativen bo, če bo ECB začela dvigovati obrestne mere. Počakati moramo, kaj se bo zgodilo julija na zasedanju ECB. Vemo pa že, kaj se je zgodilo v ZDA. Čeprav so finančni trgi pričakovali, da bo ameriška  Federal reserve (FED) dvignila obrestne mere in so vsi govorili, da je to že vračunano v ceno zadolževanja za naprej, je prišlo do negativnega učinka za donose za ameriške obveznice in za delniški trg.

Če ECB ne bo dvignila obrestne mere, se cena zadolževanja za Slovenijo torej ne bo povečala, kar opozarja fiskalni svet?

Ja, verjetnost, da bo prišlo do dviga cene zadolževanja Slovenije, je manjša. Ampak, ker je Slovenija nizke obrestne mere že zaklenila za daljše obdobje, bomo v naslednjih nekaj letih lahko dokaj mirni. S predfinanciranjem proračuna so bile narejene finančne rezerve in ročnost za vračilo dolga z nizko obrestno mero je za Slovenijo relativno ugodna.

Fiskalni svet tudi opozarja, da je bilo v zadnjih dveh letih veliko denarja porabljenega za pandemijsko pomoč tistim, ki te pomoči niso potrebovali. Se s to oceno fiskalnega sveta in njegovimi opozorili strinjate?

Fiskalni svet je s pregledom transparentnosti in učinkovitosti vladnih ukrepov v času pandemije v zadnjih dveh letih odigral kar pozitivno vlogo. Tako je opazil, da je bilo veliko teh ukrepov neučinkovitih oziroma niso bili dobro argumentirani, so bili namenjeni nečemu drugemu. Pomembno je, da je opozoril tudi na dohodninsko reformo, kar je po mojem mnenju največja bombica, ki jo bo svoji naslednici pustila odhajajoča vlada. Ta bombica je zmanjšanje javnih prihodkov v naslednjih štirih letih za 700 milijonov evrov.

Torej bo nova vlada potrebovala precej iznajdljivosti, da se bo iz te pasti izvlekla?

Tukaj je težko zmagati. Vsi vemo, da je to darilo Janševe vlade ljudstvu škodljivo tako, kot če otroku daš preveč sladkarij. Nova vlada se bo iz tega težko izvlekla, ker jo bodo takoj obtožili, da deluje proti interesom ljudstva, čeprav bo običajni državljan v povprečju dobil 20 evrov na mesec, kar ni veliko darilo. Tisti, ki bodo dobili največ, so pa najbolj glasni. To sta predvsem menedžerski in podjetniški lobi oziroma lobi lastnikov. Ti bodo tudi pripomogli k temu, da bo nova vlada plačala veliko politično ceno, če se bo odločila to dohodninsko reformo odpraviti.

Če je ne odpravi, ji preostane uvedba novih davkov, zlasti davka na premoženje oziroma nepremičnine?

Tukaj je treba biti pošten. Slovenija je pri deležu neposrednih davkov (obdavčitev plač in dobičkov) na povprečju EU, obdavčitev kapitalskih dobičkov je za nekaj odstotnih točk nižja, obdavčitve premoženja pa v Sloveniji praktično nimamo. Tukaj je prostor, kjer bi lahko prihodnja vlada povečala fiskalne prihodke in s tem pomagala predvsem pri financiranju zdravstva in dolgotrajne oskrbe, kar bo glede na staranje prebivalstva nujno. Najbolj glasni nasprotniki obdavčitve premoženja so tisti, ki so v zadnjem času veliko vlagali v nove nepremičnine. Treba je seveda pogledati v najbolj razvite evropske države, kjer imajo povsod davek na premoženje in davek na nepremičnine. Pomembno je tudi, kako se davek na nepremičnine določi tako, da ni obdavčena prva nepremičnina, to je tista, v kateri ljudje živijo, obdavčijo pa se nepremičnine, ki so namenjene investicijskemu delu, so jih ljudje kupili z namenom, da bi od njih imeli finančne prihodke. Te so obdavčene v vseh razvitih državah. Najprej bo seveda treba videti, kakšen bo zakon in kakšna bo davčna stopnja.

Pa evidence bo treba urediti, da o iznajdljivosti s prepisovanjem nepremičnin na družinske člane ne govorimo…?

V Sloveniji davka na nepremičnine  nismo bili sposobni uvesti zadnjih deset let, imeli smo poskuse geodetske uprave z vrednotenjem nepremičnin in s temi izračuni vrednosti nihče ni bil zadovoljen. Glavni problem je bil, ali so te vrednosti pravilno ocenjene, problem so tudi evidence. Nimamo metodologije, kako ravnati v primeru, ko imajo v neki družini štiri nepremičnine, za katere so kot lastniki vpisani različni družinski člani, ki vsi sicer živijo na istem naslovu, formalno pa so prijavljeni drugje. Kako ta problem rešiti, bo velik problem. To je politično zelo nepopularno, zato si nobena vlada do zdaj v to ni upala ugrizniti. Slovenija je drugačna od drugih evropskih držav tudi v tem, da je več kot 75 odstotkov nepremičnin v lasti fizičnih oseb oziroma v družinski lasti. V Nemčiji in drugih državah ljudje nepremičnine bolj najemajo, lastnikov je manj, zato jih je lažje obdavčiti.

Ta davek je torej treba uvesti takoj na začetku mandata in tudi jasno povedati, da prva nepremičnina, v kateri ljudje živijo, ne bo obdavčena, hkrati pa najti sistem, kako poloviti tiste, ki so slamnati lastniki?

Bojim se, da bo to politično prevelik zalogaj za vlado, ki prihaja. Tega si ne bo upala narediti, ker so si vse dosedanje vlade pri tem polomile zobe.

Kje pa so alternativni viri, s katerimi bo mogoče nadomestiti izpad 700 milijonov evrov, ki ga bo  v prihodnjih štirih letih povzročila dohodninska reforma odhajajoče vlade?

Financiranje zdravstva bo v prihodnjih štirih letih treba povečati vsaj za 1 do 1,5 odstotne točke BDP. Zdaj zanj plačujemo 8,5 odstotkov BDP, Nemčija 12 odstotkov, Avstrija 11 odstotkov. Skoraj 1 odstotek BDP bo treba nameniti za dolgotrajno oskrbo. To pomeni, da bo treba v naslednjih štirih letih dvigniti davke oziroma pobrati dodatne davke v višini 2 odstotkov BDP. Zdravstvo in dolgotrajno oskrbo je najlažje financirati prek posebnega davka za zdravstvo oziroma prek davka na določene nezdrave načine življenja, kot so recimo sladke pijače in hitra hrana. Druga možnost je povečanje stopnje DDV za 1 odstotno točko ali 1,5 odstotne točke. Referendumi glede davkov načeloma niso dopustni, a vseeno lahko damo ljudem možnost, da povedo, ali hočejo, da bi z dvigom DDV več plačevali v trgovinah za sprotno porabo ali bi bolj obdavčili premoženje. Tukaj se bo po moje zelo jasno pokazalo, da bi ljudje raje obdavčili premoženje, ker nimajo vsi po 3 ali 4 nepremičnine.

Poskusi za obdavčitev sladkih pijač so zaradi lobiranja industrije pijač že spodleteli?

Obdavčiti bi bilo treba nezdrave načine življenja, ne samo sladke pijače. To je smiselno obdavčiti tudi zaradi tega, ker s tem ljudem signaliziramo, naj zdravo živijo.

Kaj pa alkohol?

Tudi alkohol je relativno nizko obdavčen, zlasti vino. Ker je vinski lobi precej močan, so trošarine za vino pri nas zelo nizke v primerjavi s pivom. Tudi tega se bo nekdo moral lotiti, prečesati bo treba obdavčitev alkoholnih pijač in zanje najti bolj uravnoteženo različico obdavčitve.

Dvig stopnje DDV bi šel skozi?

Stopnjo DDV smo v času vlade Alenke Bratušek že dvignili za 2 odstotni točki na 22 odstotkov kot začasen ukrep, ki je postal trajen. Če se bodo ljudje odločili za dvig DDV, se bomo soočili z višjimi davki na porabo, kar imajo v skandinavskih državah. Tam je normalno, da je stopnja DDV 25 ali 27 odstotkov.

Tatjana Mlakar, generalna direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje  Slovenije (ZZZS), je že opozorila, da jim bo v drugi polovici leta zmanjkalo 50 milijonov evrov. Predlagala je, da bi to luknjo pokrili s sredstvi iz državnega proračuna tako kot država pokriva luknjo v pokojninski blagajni. Odhajajoča vlada je ta predlog zavrnila?

Problem Janševe vlade je, da je bila mogoče preveč velikodušna do zdravnikov. Kako zdravnike, ki so bili v zadnjih dveh letih navajeni na visoka plačila za zelo malo dela, spraviti nazaj na normalen sistem, ko se jim bodo znižale plače in bodo morali začeti več delati, je glavni problem novega ministra za zdravje. Zdravstvo je nasploh sektor, ki ga je mogoče zelo racionalizirati. Če bi se kdo spravil v ZZZS in prečesal njihove podatke, bi našel za nekaj 100 milijonov evrov prihrankov, ker se določene stvari zaračunavajo tudi po petkrat.

Tudi tukaj hitro pokažejo zobe lobiji, ki jim tudi najhujše grožnje niso tuje, če poslušamo zdravnika Erika Breclja…

… res je, eden od bivših ministrov za zdravje je celo rekel, da se boji hoditi po pločniku, da ga ne bi kdo povozil, ker je samo napovedal, da se bo lotil racionalizacije v zdravstvu. Najlažje je to izvesti prek ZZZS, imenovati je treba direktorja, ki se bo resno lotil poenotenja plačil, kjer prihaja do anomalij. Danes algoritmi v gori podatkov zelo hitro najdejo, kje se za isto osebo izdaja recimo po deset receptov in vseh teh zdravil ne more porabiti. Takih primerov je ogromno tudi pri prevozih, pri nakupih opreme itd. Tako bi odpravili neracionalnosti znotraj ZZZS, ki jih nekateri zlorabljajo.

Enak problem so čakalne vrste, za katere, kakor je priznal državni sekretar na ministrstvu za zdravje, nihče nima realnih evidenc?

Tukaj delim mnenje mojih kolegov, da so čakalne vrste umetno ustvarjene. Zato je ta problem mogoče hitro rešiti s tem, da v zdravstvenem sistemu ni prostora za dvoživke, ki delajo v javnem in zasebnem  sektorju hkratyi. Odločiti se je treba bodisi za delo v javnem bodisi v zasebnem sektorju, v javnem sektorju je treba tudi povečati učinkovitost delovanja, saj se določena oprema uporablja samo 8 ur na dan, lahko pa bi jo uporabljali vsaj 16 ur na dan. Že na primarni ravni pri osebnih zdravnikih je mogoče narediti velike racionalizacije. Splošna praksa je, da osebni zdravniki sploh ne delajo pregledov, ampak samo napišejo napotnico in pacienta pošljejo k specialistu. So samo neke vrste preusmerjevalci. Če pa bi imeli osnovno opremo, od ultra zvoka naprej, bi pacient dobil diagnozo že pri osebnem zdravniku. Ključna je organizacija in veliko stvari se da narediti, samo interes za to mora biti.

Torej ni glavni problem dopolnilno zdravstveno zavarovanje?

Sama ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne bo pripomogla k izboljšanju učinkovitosti slovenskega zdravstvenega sistema niti k njegovemu večjemu financiranju. Tukaj je problem 40 ali 50 milijonov evrov, ki gre za fiksne stroške pri zavarovalnicah, skupen znesek pobranih prispevkov pa je 642 milijonov evrov za leto 2020. S tem, da bi v ZZZS dali 40 ali 50 milijonov evrov več, to ne bomo izboljšali financiranja zdravstva. Če dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukinemo, bo treba uvesti doplačila, ker obvezno zdravstveno zavarovanje ne zagotavlja dovolj prihodkov za financiranje zdravstva. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje zgolj nadomešča doplačila oziroma ta doplačila po solidarsnostnem načelu porazdeli enakomerno med vse plačnike. Ponovna uvedba doplačil pa pomeni, da bodo tisti, ki so najbolj socialno ogroženi in ki največ uporabljajo zdravstvene storitve, to so predvsem upokojenci, najbolj prizadeti. Okrog 80% porabe zdravstvenih storitev namreč nastane v zadnjem življenjskem obdobju. Ukinjen bi bil solidarnostni princip, saj za dopolnilno zavarovanje vsi plačujemo 35 evrov nam mesec, ne glede na to, ali zdravstvene storitve potrebujemo ali ne.

Ob tem zavarovalnice dodatno tržijo zavarovanja za preskakovanje vrst pri specialistih?

To je treba enostavno ukiniti, ker je škodljivo in se mi z etičnega vidika ne zdi dopustno.

Kako pa rešiti pokojninski sistem, da bo dolgoročno vzdržen?

Pokojninski sistem je treba reformirati sproti, na dve ali tri leta. Zavarovalno dobo oziroma upokojitveno starost je prilagajati podaljševanju življenjske dobe. Tako bomo postopoma prišli do upokojitvene starosti 67 in 70 let. Iz tega ne rabimo delati velike zgodbe. Pokojninski sistem moramo postopoma reformirati, da bo ostajal vzdržen na daljši rok.

A nekateri zaposleni pravijo, da so na delovnih mestih tako obremenjeni in izčrpani, da si ne predstavljajo, da bi bili sposobni delati do 67 ali celo 70 leta starosti?

Narava dela se tudi spreminja, industrijskega dela je vse manj, povečuje se delež storitvenega sektorja, kjer je delo vseeno mogoče manj naporno. Če so v skandinavskih državah lahko upokojitveno starost dvignili na 67 ali 69 let, bomo tudi pri nas postopno prišli na to. To se ne bo zgodilo čez noč.

Tisti, ki so v netipičnih oblikah dela, o upokojitvi večinoma ne razmišljajo, na pokojnino ne računajo?

Prekarnost je ena največjih rakavih ran sodobne družbe. Neposredno izhaja iz prožnosti dela, ker so se delodajalci hoteli znebiti bremena zaposlenih in vseh stroškov, ki s tem nastajajo. Tako so prekarni delavci zanje neke vrste samozaposleni, ki jih najemajo samo za določen čas. Večji problem je to, da so prekarni delavci zaposleni samo za določeno obdobje in ne plačujejo vseh prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Na dolgi rok si ti ljudje tudi varčevanja za starost ne morejo privoščiti, tako bodo postali socialni problem, ko se bodo upokojili. Država bo zato morala določiti minimalno pokojnino in jim dovoliti, da imajo na voljo vse zdravstvene storitve, saj ne moremo dovoliti, da bodo brez zdravstvene oskrbe umirali na ulici. Problem prekarnosti je že zaradi tega treba rešiti z neko enotno pogodbo za delo, v kateri bodo upoštevani minimalni standardi zaposlitve tako glede varnosti pri delu kot tudi glede plačil in plačevanja prispevkov v zdravstveno in pokojninsko blagajno.

Kako pa rešiti problem financiranja dolgotrajne oskrbe?

To je še ena bombica, ki je zapuščina Janševe vlade prihajajoči vladi. Sprejela je zakon o dolgotrajni oskrbi, ni pa definirala finančnih virov zanjo. Skupaj z dohodninsko novelo ta račun znese več kot 1 milijardo evrov.

To je kar lep znesek, ki ga bo nova vlada morala nekje najti?

Ja, 2 odstotka BDP.

Kakšen način subvencioniranja cen energentov bi po vaši oceni bil najboljši?

Ker smo že imeli regulacijo, bi predlagal diferenciran sistem regulacije. Reguliral bi cene goriv zunaj avtocestnega sistema, na črpalkah ob avtocestah so njihove cene lahko tudi proste, ker tam točijo gorivo vozniki, ki so v tranzitu, in tisti, ki si lahko privoščijo, da gredo na dolge poti čez Slovenijo. Cene zunaj avtocestnega sistema je treba regulirati na znosni ravni, hkrati je treba doseči tudi dogovor s trgovci, kolikšen del marže bodo morali žrtvovati in kolikšen del izpada dohodka jim bo pokrila država. Za obdobje, dokler bomo imeli povišane cene energentov, je po mojem  mnenju mogoče doseči pameten dogovor. Podoben dogovor bo treba doseči tudi s proizvajalci hrane, da se povišane cene koruze in pšenice ne bodo prenesle v cene kruha in drugih živil.

Agencija AJPES je na podlagi poslovnih poročil podjetij objavila podatke, ki kažejo, da je bilo leto 2021 za slovensko gospodarstvo izjemno uspešno in tudi poslovna klima v letošnjem letu je ugodna. Kaj ti podatki povedo?

Po odpiranju gospodarstva je prišlo do velike gospodarske aktivnosti, hkrati se je v večini panog malce povečala tudi monopolizacija. To še dodatno negativno vpliva na inflacijo. Če pa bo letos prišlo do stagflacije oziroma bo ECB zaostrila monetarno politiko, se bodo razmere poslabšale tudi za podjetja. Prišlo bo do padca gospodarske aktivnosti in s tem seveda tudi dobičkov.

Pa tudi zaposlenosti?

Iz makroekonomije je jasno, da se problem  s stagflacijo, se pravi, kadar je problem ponudbeni šok, vedno rešuje prek recesije. Centralna banka zaostri monetarno politiko, zaradi dviga obrestnih mer pride do padca investicij, podjetja zmanjšajo gospodarsko aktivnost, začnejo odpuščati zaposlene. Temu sledi daljša recesija. Volckerjeva doba deflacije je v ZDA trajala od leta 1979 do 1982, stopnja brezposelnosti se je v času te deflacijske politike podvojila s 5,6 odstotka na 11 odstotkov in se na isto raven zmanjšala šele po osmih letih. Ceno reševanja stagflacije vedno plačujejo zaposleni. Če bo ECB dvignila obrestno mero, se lahko enako zgodi tudi v Evropi, čeprav je gospodarstvo še na visokih obratih in podjetja težko dobijo delavce. Ko se bo začela recesija, se lahko vrnemo v čas po finančni krizi 2009. Podjetja bodo spet postala previdna, ne bodo investirala, ne bodo zaposlovala. V Sloveniji se je kriza iz leta 2009 vlekla do leta 2016, ker nismo pravočasno ukrepali s sanacijo bank. Ko pride do depresivnosti, se gospodarstvo zelo počasi spet vrne v dobo optimizma.

Vir: Večer