David P. Ellerman & Tej Gonza

Zakaj sta Bill Gates in Paul Allen ustanovila Microsoft? Kakšni so začetki Appla, Tesle, Googla, IBMa, Facebooka, največjih in najdražjih? Če gremo v domače okolje – zakaj sta Jure Knez in Andrej Orožen ustanovila Dewesoft, enega izmed najbolj prodornih slovenskih podjetij?

Podjetništvo je igralo pomembno zgodovinsko vlogo takrat, ko je primarno naslavljalo osnovni ekonomski problem – z uporabo razpoložljivih virov reševati potrebe ljudi in družbe. Zaslužek je bil sicer pogosto posledica, običajno pa ne primarni vzrok podjetništva.

Posameznik je danes bolj ali manj svoboden v odločitvi, da podjetništvo razume kot priložnost neznanske obogatitve. V času, ko vsako leto znova preštevamo število novih milijarderjev, se zdi, da to postaja jedro podjetniške kulture.

Podjetništvo vedno bolj razumemo kot sredstvo cilja, ki je exit. S tem se srečujemo na vsakem koraku – brskanje po LinkedInu, poslušanje podcastov, predavanja gurujev hitre rasti. Vabilo na pomemben podjetniški dogodek StartUp Slovenija 2022 nas informira, da je »cilj skoraj vsakega startupa uspešna prodaja podjetja«.

Nadaljujte z branjem→

Če verjamemo vodilnim zahodnim medijem, je Putinova zmaga v Ukrajini nova politična realnost, s katero bo treba živeti. Putin si bo vzel obe vzhodni regiji Doneck in Lugansk, ki mejita na Rusijo in ju po kopnem povezal s polotokom Krim. In morda si vzame še prorusko moldavsko regijo Transnistrio. Kot sem pisal v začetku marca: da se bo to zgodilo, je bilo jasno takoj po tem, ko je zavezništvo NATO zavrnilo zahtevo Ukrajine za uvedbo prepovedi letov nad Ukrajino in je bilo jasno sporočeno, da se v rusko posredovanje v Ukrajini zavezništvo neposredno vojaško ne bo vmešavalo. Čeprav zveni grobo, so s tem članice zavezništva dale Rusiji zeleno luč, da dokonča svoje vojaško posredovanje v Ukrajini in ji sporočile, da je pri tem vojaško ne bodo ovirale.

Takrat, 8 dni po začetku ruske invazije na Ukrajino, je bilo jasno, da so se s tem opcije za Ukrajino dramatično spremenile. Takrat bi se moralo ukrajinsko vodstvo resno izpogajati z Rusijo, ki je takrat zahtevala samo troje: (1) da Ukrajina ostane nevtralna, (2) da Lugansk in Doneck dobita avtonomijo znotraj Ukrajine in (3) da se Krimu prizna status neodvisnosti. Ukrajina bi dobila mir in zeleno luč za članstvo v EU. Mesec in pol kasneje je Putin dobil več, kot je zahteval na začetku.

Nadaljujte z branjem→

Ob tem, da sem zelo vesel tega volilnega rezultata, ki je odnesel mračnjaštvo in prinesel novo upanje za liberalno in prorazvojno prihodnost Slovenije, imam glede tega samo dva komentarja.

Prvič, te volitve niso bile samo referendum proti Janezu Janši, ampak rezultati kažejo, da so ljudje večinsko želeli nekoga, ki (1) ni Janša in (2) daje vtis kredibilnosti in kompetentnosti, da lahko uspešno vodi Slovenijo. Pri razumevanju rezultatov volitev je oba pogoja treba razumevati skupaj. Volilci te kredibilnosti in kompetenc v dosedanji strankarski strukturi na levi sredini niso prepozna(va)li. 

In drugič, te volitve so prinesle potrebno konsolidacijo na levi sredini okrog dominantne sredinske liberalne stranke, do česar pa nikakor ni moglo priti na podlagi dosedanje strankarske strukture. Razloge, zakaj ne in kaj bi se moralo zgoditi, sem podrobneje analiziral lani februarja. In nisem se zmotil. Nova strankarska struktura in razmerja znotraj nove potencialne koalicije omogočajo bolj operativno vlado.

Kateri film bomo gledali v nedeljo zvečer, ni odvisen od tega, katero televizijo bomo gledali, ampak od tega, komu boste (ali ste) dali svoj glas

Stojan Pelko

Ob vseh spotikih, padcih in odhodih je ostalo skoraj preslišano, da se je v (skrbno servilno servirani) zaključni besedi zaključnega predvolilnega soočenja na nacionalni televiziji predsednik vlade spotaknil ob – voditelja! Pa pri tem ne mislim voditelja volilnih soočenj in vršilca dolžnosti urednika za nove medije Igorja Pirkoviča, ki ga je premier pošteno okaral že prej, temveč na voditelja Studia City, Marcela Štefančiča, jr. Premier je dejal: »Drugače mislečih je tukaj samo ene par in vemo, kdo so.«

Besede Marcelove samoobrambe, po tem, ko je bil cel Studio City dobesedno izgnan iz studija nacionalke in koncentriran v prostore Mladinskega gledališča, je predsednik vlade skušal sprevrniti v domnevno obrambo avtonomije nacionalke in lastno viktimizacijo. Pojamral je, da drugi počnejo to, kar v resnici sami počnejo z – nami.

Kako je mogoče, da se je eden od temeljev predvolilnega odločanja državljanov in državljank, kar bi v demokratični družbi in na javni televiziji soočanja morala biti, sprevrgel v tako porazno lekcijo o propadu vseh standardov, tako demokracije kot profesije, a tudi etike obeh?

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed mojih naljubših ekonomskih zgodovinarjev Robert Skidelsky (ki je med drugim napisal biografijo J.M. Keynesa) se je obregnil ob iluzijo izvoza demokracije. Skidelsky se sicer izraža zelo previdno in politično korektno, kljub temu pa lepo po britansko pokaže, da si zahodne dominantne države (v bistvu so to le še ZDA) iluzorno predstavljajo, da lahko izvažajo demokracijo in nato prek demokratičnih institucij v “pokristjanjenih” državah vzdržujejo svetovni red in mir. Prva iluzija je v univerzalnosti institucionalnih sistemov. Toda v določene države, ki nimajo zahodne demokratične tradicije, pač ni mogoče presaditi zahodnega ustavnega reda in norm (primeri od Afganistana, Sudana do Iraka to najlepše kažejo). Druga iluzija je, da je mogoče na tak način obvladovati vse, tudi največje države na svetu (pri čemer nekdanji sovjetski blok, nekdanja Jugoslavija, sodobna Kitajska in Rusija najbolj očitno kažejo, da določenih držav ni mogoče podrediti).

No, če so v zadnjih 70 letih ZDA lahko igrale to vlogo svetovnega hegemona z demokratičnim obrazom v večinskem delu sveta (ponekod v Latinski Ameriki in na bližnjem Vzhodu predvsem z nasilnim izvozom demokracije (od državnih udarov do vojaških invazij)), jim v zadnjih dveh desetletjih to manj uspeva. Vsi poskusi (nasilnega) izvoza demokracije (od Iraka, Afganistana, arabske pomladi do Ukrajine) so se ponesrečili. Toda za razliko od dosedanjih relativno šibkih žrtev (gostiteljev) so sedaj ZDA naletele na dva bistveno močnejša “potencialna gostitelja” za ameriški stil “demokratičnega obvladovanja”. Kitajska in Rusija sta strateško, vojaško in gospodarsko bistveno premočni, da bi jih ZDA lahko nadvladale tudi z uporabo najbolj brutalnih med civiliziranimi metodami – od trgovinske in tehnološke vojne do vseobsežnih sankcij.

Nadaljujte z branjem→

Martin Sandbu v Financial Timesu centralne bančnike opozarja na nekonsistentnost v njihovem razmišljanju. Centralne banke v razvitih državah se namreč v boj nad povišano inflacijo spravljajo z zategovanjem monetarne politike. Laikom ali zaljubljencem v kvantitativno teorijo denarja (ki sicer ne velja) se morda zdi tak pristop logičen (centralna banka pač podraži denar in zmanjša ponudbo primarnega denarja in rast cen avtomatsko upade), vendar je ta logika v nasprotju tako s tem, kako se ustvarja denar kot s standardno makroekonomsko teorijo. Naj čisto na kratko razložim, v čem je problem in da boste lažje razumeli Sandbujevo poanto.

Standardni okvir za razumevanje politik za stabilizacijo makroekonomskih fluktuacij (odstopanj tekočega BDP od trendnega ali potencialnega BDP) je AD-AS model (model agregatnega povpraševanja in agregatne ponudbe). AD-AS model je dejansko nadgradnja keynesianskega IS-LM modela, ki dodatno vključuje še omejitve na strani kapacitet (ponudbe) in cene (inflacijo). Krivulja agregatnega povpraševanja (AD) je izpeljana iz IS-LM modela in v bistvu ponazarja, kako je mogoče s fiskalno (IS) in monetarno politiko (LM) uravnavati (stimulirati ali destimulirati) agregatno povpraševanje. S fiskalno in monetarno politiko država (vlada, centralna banka) ukrepata, ko imamo opravka s šoki v agregatnem povpraševanju. Na drugi strani pa je (kratkoročna) krivulja agregatne ponudbe (AS) formalno izpeljana iz kombinacije Phillipsove krivulje (WS-PS modela) in Okunovega zakona (Phillipsova krivulja prispeva relacijo med nezaposlenostjo in inflacijo, Okunov zakon pa relacijo med nezaposlenostjo in BDP). Krivulja agregatne ponudbe ponazarja kratkoročne omejitve pri kapacitetah gospodarstva, ki ob ponudbenih šokih (rast cen inputov in energentov) vodijo k višji inflaciji.

Nadaljujte z branjem→

URGENT CALL FOR ACTION

We, the undersigned participants of the Conference on (Mis)Perceptions of the European Union in the Western Balkans, together with other members of the academic community and civil society organizations from the six Western Balkan countries (Albania, Bosnia and Herzegovina, Kosovo, Montenegro, North Macedonia, Serbia), European Union member states (Austria, Croatia, Italy, France, Germany, Slovenia, Spain) and other European countries (UK), issue this Call for Action in favour of a Fast Track for integrating the Western Balkans into the European Union.

Today we are facing a turning point. The Russian invasion of Ukraine carries risks for the entire Western Balkan region and its implications are already felt, so there is a need to reinforce the participation of the Western Balkans in the strategic reflection on European security. With Ukraine knocking on the doors of the European Union, the future of the EU accession policy is at stake. Welcoming the first steps taken towards Ukraine’s membership in the European Union, we consider this is the most propitious moment to accelerate Western Balkans’ membership. There is a sense of urgency: it is time to transfer Western Balkan citizens’ expectations into reality, to turn words into deeds.

Nadaljujte z branjem→

Cene električne energije (EE), proizvedene iz različnih virov oziroma tehnologij, se običajno prikazujejo po različnih metodologijah, največkrat kot LCOE (ang. levelized cost of electricity; slo: poenoteni stroški električne energije), ki prikazujejo povprečne dolgoročne cene na pragu obrata. LCOE metoda nam pomaga primerjati vrednost proizvedene EE iz različnih virov. Vendar pa so primerjave cen EE po LCOE metodi lahko problematične, ker temeljijo na določenih predpostavkah (struktura financiranja projekta (dolg, lastna sredstva), interna stopnja donosnosti projekta, življenjska doba projekta). V nadaljevanju podajam en vidik problematičnosti LCOE metode, ki se nanaša na zahtevano stopnjo donosnosti (ob dani strukturi financiranja in življenjski dobi).

Če na kratko povzamem bistvo problematike: LCOE metoda upošteva visoke interne stopnje donosnosti (med 8 in 10%), ker se morajo projekti izplačati za zasebne investitorje. To pa pomeni, da bodo ob visokih zahtevanih donosih kapitalsko intenzivne naložbe z dolgo dobo vračanja manj privlačne za zasebne investitorje, pač pa bodo ti preferirali kapitalsko manj intenzivne naložbe s krajšo dobo vračanja. V konkretnem primeru bi to pomenilo preferiranje naložb bodisi v okoljsko sporne in družbeno manj sprejemljive naložbe v elektrarne na premog ali plin (CCGT) bodisi v OVE, ki imajo sicer višji strošek od jedrske energije na MWh, vendar so kratkoročno donosnejše zaradi krajše dobe vračanja ali visokih subvencij.

Problem uporabe visokih diskontnih stopenj pri izračunih ekonomike vlaganj v energetske projekte je torej v tem, da dajejo investitorjem napačne spodbude za vlaganja. Dajejo poudarek kratkoročnim dobičkom pred dolgoročnimi koristmi družbe. Investitorje spodbujajo k vlaganjem v fosilne vire energije ali tehnologije s krajšo dobo vračanja investicije, kar je v nasprotju z družbeno prioritetnimi cilji vlaganj v nizkoogljične oziroma obnovljive vire energije z namenom boja proti podnebnim spremembam.

Nadaljujte z branjem→