Ob tej muziki moja hčerkica začne plesati

V zadnjih štirih desetletjih se je tržna koncentracija v razvitih državah, predvsem pa v ZDA, močno povečala. Študije kažejo, da so se tem času marže (dobički) velikih podjetij povečale za več kot 30%. Podobno ugotavljamo tudi mi v lani objavljeni raziskavi tudi za Slovenijo, kjer so se marže po letu 1995 povečale za okrog 15%. Problem porasta tržne koncentracije (=prevlade nekaj velikih podjetij) je večplasten. Ob izrivanju manjših konkurentov (strateški nakupi inovativnih podjetij z namenom pridobitve pravic do potencialno disruptivne inovacije ali zaprtja potencialnega nišnega konkurenta), gre za diktiranje cen, lobistične aktivnosti in regulatorni state capture, za oligopolne protikonkurenčne dogovore, za zlorabo tržne moči nasproti zaposlenim in diktiranje plačne dinamike in pogojev zaposlitve (problem monopsona na trgu dela) itd.

No, zadnja raziskava ekonomistov MDS (Duval, Furceri & Tavares, 2021) pa osvetljuje še eno dodatno problematično komponento povečane tržne koncentracije, in  sicer da je tržna koncentracija škodljiva za učinkovitost monetarne politike, saj velika podjetja manj reagirajo na njene spremembe. Velika podjetja se namreč večinoma ne zadolžujejo na bančnem trgu, pač pa zaradi povečanja marž in dobičkov kopičijo velike zadržane dobičke,s katerimi lahko financirajo večino potrebnih investicij. To posledično pomeni, da so velika oligopolna podjetja manj občutljiva na spremembe politik centralne banke (predvsem obrestne mere). To pomeni, da lahko prekomerna tržna moč ovira sposobnost centralnih bank, da spodbujajo gospodarsko aktivnost med recesijo in jo ohladijo med širitvami. Če je denarna politika zaradi povečane tržne koncentracije manj močna, bodo morale centralne banke biti bolj agresivne pri sproščanju obrestnih mer in likvidnosti, da bi dosegle željeni cilj v boju proti recesiji. In obratno, v primeru porasta inflacijskih pritiskov bodo ob povečani tržni koncentraciji morale centralne banke močneje zaostrovati denarno politiko, kot bi to veljalo za bolj konkurenčno gospodarstvo. To pa bi lahko ogrozilo kasnejše okrevanje.

Nadaljujte z branjem→

Vedno se zabavam, ko študenti kot motivacijo za seminarsko nalogo z naslovom “The Great Depression and the Friedman-Schwartz Hypothesis” zavrtijo video »The Great Depression Myth«. V njem Milton Friedman, največji izmed vseh libertarnih govorcev in največji manipulator med ekonomisti, razlaga, da Velika depresija v 1930-ih ni bila posledica napake zasebnega sektorja.

Velika depresija ni bila posledica zasebnih špekulacij, ni bila posledica velike neenakosti ter ni res, da je država morala vstopiti, da bi reševala zasebne banke in podjetja. Ne, kje pa. Velika depresija je bila posledica – vladne napake! Kajti Federal Reserve (Fed) bi lahko preprečil Veliko depresijo. Država (Fed) naj bi zamočila, ker je zmanjšala denarno maso in ker torej ni zagotovila dovolj likvidnosti bankam in naprej gospodarstvu. Če država ne bi zamočila, kot izhaja iz Friedman – Schwartz knjige A Monetary History of the United States, 1867–1960 (1963), do Velike depresije ne bi prišlo.

Nadaljujte z branjem→

Dobra poanta v povezavi z mojo današnjo kolumno v Dnevniku glede konca dogme superiornosti trga in o povratku države k usmerjanju kapitalizma. Martin Sandbu v Financial Timesu to poantira na primeru evropskega “programa dekarbonizacije” (za doseganje ogljične nevtralnosti). Glede na to, da nas je sam kapitalizem pripeljal v podnebno krizo ter nevarnost izumrtja planeta in glede na to, da trg sam ni želel poiskati poti iz te prihajajoče katastrofe, je nujno, da je v to zgodbo posegla “država” in da podjetjem pokaže, v katero smer je treba zasukati barko.

Pri tem sta možni dve varianti usmerjanja: korenček (subvencije) ali brca (zakonska prisila). Natančneje, država lahko podjetjem pomaga pri zniževanju emisij z različnimi subvencijami ali davčnimi olajšavami za investicije v “bolj zelene” tehnologije (kot je počela do sedaj). Lahko pa jih v zmanjšanje emisij prisili z drastičnim dvigovanjem cene CO2 emisij. Pri tem pa cilj ni zgolj doseči ogljično nevtralnost, pač pa je Evropska komisija prepričana, da lahko na ta način doseže industrijsko in tehnološko transformacijo, in celo globalno primerjalno prednost.

Mnogim se zdi ta strategija norost, vendar pa Sandbu z nekaj primeri dokazuje, da kadar samo gospodarstvo ni sposobno “kreativne destrukcije”, torej prehoda iz obstoječe zastarele v novo, bolj konkurenčno strukturo, ga lahko v to uspešno prisili država. Denimo visoki davki na delo v Skandinavskih državah niso uničili teh gospodarstev, pač pa so jih prisilili v prestrukturiranje iz delovno intenzivne v kapitalsko intenzivno proizvodnjo, ki lahko prenese visoke cene dela. Podobno dvig minimalne plače ni privedel do uničenja delovnih mest, pač pa je podjetja prisilil k realokaciji zaposlenih iz manj v bolj produktivne službe. Tudi Kitajska svoja podjetja sili k tehnološkemu prestrukturiranju s postavitvijo zelo zahtevnih tehničnih standardov. Zelo poenostavljeno, gre za to, da država zaostri darwnistično preživetveno, naravno selekcijo v smeri zaželjenih političnih ciljev. Nadaljujte z branjem→

Pri Marku Breclju se je težko odločiti, katera pesem je najbolj zajebantska. Ker je bil Brecelj pač velemojster zajebancije. Iz zajebancije je naredil umetnost. No, naredil sem moj top 3 najbolj zajebantskih komadov Breclja in Buldožerja po mojem okusu.
Prvi je “Vrbi” – prepesnitev Prešernove “visoke pesmi” v nemščino:

Nadaljujte z branjem→

Ta album sem kupil, hm, 39 let nazaj. Leta 1982. To je bil ob Riblji Čorbi (Uživo) najboljši “živi album” tistega časa. Zanimivost tega (dvojnega) albuma je bila, da je bila na notranji strani odtisnjena vstopnica za koncert, na kateri je pisalo “…biti ćete naš gost“. Nikoli je nisem izkoristil. Kakšno leto zatem, po albumu Uhvati ritam, sem nehal poslušati Parni Valjak, preveč popasti so se mi zdeli. No, včeraj sem spet naletel na to in ta medley štirih pesmi se mi zdi še vedno zelo dober. Seveda ob Nedi in Ona je tako prokleto mlada.

Spodnja slika kaže enormno učinkovitost Covid cepiv v V. Britaniji. Čeprav je število okuženih v tretjem valu (po 14.5.2021) podobno tistemu v drugem valu (po 8.9.2020) (natančneje: za četrtino do tretjino nižje na 100,000 prebivalcev), pa je število smrti na daljši rok po začetku valu (po 30 do 40 dneh) za približno 10-krat manjše (na prebivalca). Drugače rečeno, v tretjem valu, ko je večina ljudi cepljenih, znaša število smrti na prebivalca med okuženimi zaradi Covid le okrog 10% števila smrti v drugem valu, ko ljudje še niso bili cepljeni.

Covid cepiva torej močno izboljšujejo zdravstveno situacijo pri hujših oblikah poteka okužbe in rešujejo življenja. Po analogiji: če bi bilo v Sloveniji v četrtem valu, ki se pravkar razvija, enako število okuženih kot v drugem in tretjem valu, bi namesto dobrih 4,400 mrtvih imeli le okrog 400 mrtvih. To ob rešenih življenjih pomeni seveda tudi manjši pritisk na zdravstveni sistem in manj zapiranja javnega življenja.

Zato: Cepite se! S cepljenjem zavarujete sebe in razbremenite vse okrog sebe.

Vir: New Statesman

Dogmi, da je država del problema in ne rešitve ter da trg prinaša odrešenje, ki sta jo politično lansirala Ronald Reagan in Margaret Thatcher, je štiri desetletja kasneje očitno odklenkalo. Desetletje kriz – od finančne, podnebne do zdravstvene – je naredilo svoje in pokazalo, da trgi nimajo odgovora na te krize in da mora v igro poseči država z aktivno regulacijo. Zadnji kamenček v mozaiku spremenjene prevladujoče paradigme je izvršni ukaz ameriškega predsednika Josepha Bidena o vladnih ukrepih za omejevanje protikonkurenčnih praks v številnih sektorjih (živilski, zdravstveni, finančni, farmacevtski, tehnološki in transportni). Sicer moramo šele videti, kako uspešni bodo ti ukrepi proti velikim lobijem, ki zaposlujejo nekaj deset tisoč lobistov v Washingtonu (ne pozabite, da je Shermanovo protimonopolno zakonodajo (iz 1890) začel intenzivno izvajati že Theodore Roosevelt po letu 1902, zares uspešen v boju proti monopolistom pa je bil šele njegov soimenjak Franklin D. Roosevelt dobrih 20 let kasneje), ki mu je moč in kredibilnost dala finančna kriza 1929-33, toda pomemben je začetek.

Priporočam branje spodnjega komentarja Katharine Pistor.