Drago Babič

Vojna v Ukrajini ni več samo domena vojaških dogodkov na terenu, vedno bolj pomembna postaja ekonomska oblika vojne, ki se širi izven meja Ukrajine. Zaenkrat jo občutimo v Evropi in Rusiji, kasneje jo bo cel svet. S sankcijami, ki jih uvaja zahodni svet in blokadami dobav energentov in hrane, ki jih izvaja Rusija, se v orožje spreminjajo energenti, hrana, surovine in industrijski proizvodi, tudi finančni tokovi. Priča smo usihanju številnih civilizacijskih pridobitev, ki jih je omogočila globalizacija. In ta bo prva žrtev globalne ekonomske vojne.

Kako je do tega prišlo?

Teorija pravi, da globalni mir in odprta, neovirana trgovina prinese napredek in blagostanje vsem sodelujočim, saj vzpostavi optimalno razporejanje produkcijskih sil glede na produktivnost in konkurenčne prednosti. Surovine, proizvodi in storitve se neovirano gibljejo po svetu, nič ne ogroža tega idealnega reda.

V realnem življenju potekajo stvari drugače, bolj asimetrično. Zgodovina nas uči, da dokler imajo velike sile pozitivna pričakovanja glede bodočega trgovalnega okolja, si želijo mir, da izkoristijo zase ekonomske koristi trgovanja, kar jim omogoča dolgoročno ekonomsko in politično prevlado. Ko pa se kakorkoli to pozitivno pričakovanje izgubi in se voditelji ustrašijo, da bodo izgubili dostop do ključnih surovin in tržišč, začnejo z obveščevalnimi in vojaškimi silami ustvarjati lokalne krize in vojne, da zaščitijo svoje gospodarske interese.

Nadaljujte z branjem→

Govor predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen v evropskem parlamentu je bil precejšnje razočaranje. Von der Leynova naj bi parlamentarcem predstavila načrt EU za reševanje energetske krize to jesen in zimo. Toda namesto, da bi govorila o tem, kje bomo dobili nadomestne količine plina, je govorila o izredni obdavčitvi dobičkov energetskih družb, reformi trga elektrike in o zmanjšanju porabe elektrike.

Očitno je, da ni resnega načrta za potencialni energetski mrk to zimo. Obdavčitev ekstra dobičkov energetskih družb je populizem. Proizvajalci električne energije to prodajo vnaprej za leto, dve ali več, trgovci jo terminsko zakupijo vnaprej, kratkoročne oscilacije pa pokrivajo po spot (tržnih) cenah. Primer za Slovenijo: trgovci so v zadnjem desetletju na veleprodajnih trgih elektriko kupovali po 40 do 60 evrov za MWh in jo prodajali naprej z nekaj marže (lani v povprečju (in brez vseh dodatkov in dajatev) za 66 evrov za MWh za srednjega odjemalca). Lani in letos so bili mnogi trgovci srečni, če so si lahko energijo za letos in naslednje leto zakupili po ceni med 120 in 200 evrov za MWh. Ob zamrznjenih cenah energije za gospodinjstva (brez vseh dajatev) na 98 evrov za MWh (za enotno tarifo) to pomeni, da bodo kvečjemu poslovali z izgubo in ne z ekstra dobički.

Edini, ki dosegajo ekstra dobičke, so finančni špekulanti na terminskih trgih, teh pa evropska komisija nima na radarju.

Nadaljujte z branjem→

Ta teden se je odvil letošnji Shanghai Cooperation Organisation (SCO) summit, srečanje združenja evrazijskih držav pod vodstvom Kitajske in Rusije, ki pokrivajo 60% svetovnega ozemlja, 40% prebivalstva in 30% globalnega BDP. Gre za ultimativno geopolitično združenje Evrazije, ki v okviru kitajske strateške iniciative Belt & Road Initiative (BRI) želi postati novi globalni geopolitični center kot protiutež ameriškemu. Ob tem je treba upoštevati še grupacijo BRICS+, ki dodatno k SCO zajema južnoameriške in afriške države, pa tudi nekatere arabske (tudi Saudska Arabija je letos zaprosila za članstvo).

Da postavimo SCO v perspektivo:

The Shanghai Cooperation Organisation (SCO) is a Eurasian political, economic and security organization. In terms of geographic scope and population, it is the world’s largest regional organization, covering approximately 60% of the area of Eurasia, 40% of the world population, and more than 30% of global GDP.^[4]

The SCO is the successor to the Shanghai Five (S5), a mutual security agreement formed in 1996 between the People’s Republic of China, Kazakhstan, Kyrgyzstan, Russia, and Tajikistan.^[5] On 15 June 2001, the leaders of these nations and Uzbekistan met in Shanghai to announce a new organization with deeper political and economic cooperation; the SCO Charter was signed on 7 July 2002 and entered into force on 19 September 2003. Its membership has since expanded to nine states, with India and Pakistan joining on 9 June 2017, and Iran joining on 15 September 2022^[6][7][8]. Several countries are engaged as observers or dialogue partners.

The three Persian Gulf states (UAE, Bahrain and Kuwait) received official SCO ‘partner status’ in Samarkand, alongside the Maldives and Myanmar. (Vir: Wikipedia in The Saker)

Nadaljujte z branjem→

Če je o deindustrializaciji Nemčije kot posledice energetske krize prejšnji petek pisal britanski The Economist, je nemški Der Spiegel ta petek že opisal nemški gospodarski Untergang v petih fazah: (1) Zamrznjena proizvodnja, (2) Cenovna past, (3) Kriza povpraševanja, (4) Val stečajev, (5) Zadnje dejanje: kolaps trga dela in brezposelnost.

Ni več vprašanje ali bo recesija, pač pa samo, kako huda bo in kako dolgo bo trajala. Pri tem pa večina inštitutov še vedno predvideva zgolj milo recesijo v naslednjem letu, denimo kielski IfW le -0.7% padec BDP. Po mojem mnenju večina inštitutov – čeprav se zavedajo verižne reakcije, če se zaustavi nekaj ključnih podjetij, ki proizvajajo ključne inpute (kemikalije, plastiko, železo in jeklo, umetna gnojila) – močno podcenjuje razsežnost te verižne reakcije. Ko zmanjka ključnih inputov, se poruši celotna proizvodna veriga, za mesec ali nekaj mesecev se lahko zaustavi večina ključnih podjetij in zgodi se lahko podobna zgodba kot v prvem valu korone. Modelske ocene kažejo, da je v takšnem primeru možen padec BDP v razponu med 5 in 10%.

Nadaljujte z branjem→

Zabavno je brati intervju s poljskim predsednikom vlade Mateuszem Morawieckim. Iz večih razlogov. Prvič, strinjam se, da je nemška energetska politika povzročila ogromno škodo v Evropi. Vendar iz povsem drugega razloga. Morawiecki ima v mislih nemško odvisnost od ruskega plina, kar je Nemčiji vzelo politično suverenost in zaradi česar ni v celoti podpirala sankcij proti Rusiji in je zelo škrta in opotekajoča se pri dobavah orožja Ukrajini. Jaz pa seveda mislim, da je Nemčija naredila strateško napako glede fokusa na popolno podporo obnovljivim virom vetra in sonca, kar je dvignilo cene vsem energentom in kar Nemčijo dela še bolj (namesto manj) odvisno od fosilnih virov (ko ni sonca in vetra).

Drugič, Morawiecki glede Ukrajine uporablja enako frazeologijo kot naši liberalni in libertarni moralisti – da bi Rusija v vsakem primeru napadla Ukrajino in da če je ne zaustavimo, bo napadla še ostale države proti zahodu, začenši s Poljsko. Zabavno je brati, kako se hard core desničar, ki ima težave z demokracijo, s pravicami istospolno usmerjenih in pravico do splava, popolnoma ujema z levimi liberalci v retoriki glede Ukrajine in pošastnosti neliberalnega avtokratskega ruskega režima.

Tretjič, “zabavno” je slišati, kako bo Poljska od Nemčije uradno zahtevala povračilo vojne škode, povzročene v drugi svetovni vojni. Zabavno tudi zaradi tega, ker si Poljska to lahko privošči, (1) ker je članica EU in ji ne morejo zapreti dostopa do skupnega trga in EU proračunskih sredstev in (2) ker ni članica evro območja (za razliko od Grčije) in ni odvisna od dobre volje ECB glede zagotavljanja likvidnosti bankam in odkupov vladnih obveznic. Poljsko članstvo v EU je optimalno dizajnirano – zgolj sodelovanje na skupnem trgu in polni dostop do EU sredstev ob ohranitvi avtonomne monetarne politike. Idealna pozicija.

In četrtič, zabavno je brati, da se Poljska bolj zanese na ZDA kot garanta stabilnosti in varnosti v Evropi kot pa na skupne evropske institucije.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Večini Slovencev se ogabna ograja na meji s Hrvaško, zlasti na bregu Kolpe, niti ne zdi nekaj pomembnega. Ljudje, ki so obremenjeni z vsakdanjimi skrbmi, ne le kako se bodo letos greli, kaj jedli in kako bomo živeli v obdobju prihajajoče stagflacije, draginje in pomanjkanja energentov ter vsega, kar v potrošniškem življenju diktirajočega nam kapitalizma potrebujemo za svojo srečo, pač ne dojemajo bodeče žice na Kolpi kot zlovešče napovedi vsega, kar se nam v prihodnje obeta.

Ljudje, živeči tik ob Kolpi, smo dnevno prisiljeni opazovati nesmiselnost škodljive ograje kot tudi potratnost in neuspešnost vojske in policije pri nadzoru meje. Za razliko od povprečnega Slovenca rezilno žico, s katero so nas obdarile zadnje tri vlade, dojemamo kot pomembno gesto o vsebini vladanja, o sposobnosti naših vlad in še bolj kot grozljivo napoved, kam vodi ne le brezumnost globalne politike, temveč tudi nesposobnost in neodgovornost naših oblasti.

V predvolilnem obdobju so stranke aktualne koalicije obljubile odstranitev bodeče žice na slovensko – hrvaški meji; to je sicer pred prihodom na oblast obljubljal tudi že Marjan Šarec, a je na obljube kot (bivši) predsednik vlade hitro pozabil. V novi Golobovi vladi je pristojna ministrica za notranje zadeve zelo odločno napovedala, da bo vlada ograje odstranila do konca leta 2022, odstranitev bi izvedla Slovenska vojska. Po danih kalkulacijah bi to pomenilo 200 metrov ograje na dan. Po stotih dneh vladanja, je slovenska vojska do sedaj odstranila bore tri (!) kilometre bodeče žice, menda nekje pri Metliki.

Nadaljujte z branjem→

Uvodno predavanje jeseni pri predmetu Evropski monetarni sistem se začne z zgodovinskim pregledom Evrope po katastrofalnem razdejanju v drugi svetovni vojni. To je zakuhala Nemčija. Takrat so imele države zmagovalke na mizi tri opcije, kaj narediti. Ena izmed njih, najbolj radikalna, je bil načrt ameriškega finančnega ministra Henryja Morgenthaua (sicer potomca nemških staršev), ki je predvideval popolno deindustrializacijo Nemčije, da bi ta postala spet agrarna država in brez kakršnekoli resne osnove, da bi kdaj še koga napadla. Na začetku so države zmagovalke ta načrt še spoštovale, sploh nekdanja Sovjetska zveza, ki je povsem deindustrializirala ozemlje Nemčije, ki je pripadlo njej (Vzhodno Nemčijo). Rusi so vzeli to dobesedno in preprosto odmontirali cele tovarne in jih odpeljali v Sovjetsko zvezo. Tudi nekdanja Jugoslavija je za pokritje vojnih reparacij dobila nekaj tovarn

No, zdi se, kot piše The Economist, da Rusiji danes, skoraj 80 let kasneje, uspeva isto. S tem, ko je zaustavila dobave plina Nemčiji, slednji sledi deindustrializacija. Za nemško kemično industrijo (primer BASF v Ludwigshafnu) in jeklarsko industrijo (primer Thyssenkrupp in ArcelorMittal) je plin glavni energent, brez njega se proizvodnja zaustavi. Nekateri obrati nepovratno. Če se zaustavita kemična in jeklarska industrija, se zaustavijo skorajda vse ostale dejavnosti, tudi avtomobilska. Ne samo zaradi pomanjkanja ključnih inputov, za slednjo je plin ključni energent tudi v nekaterih procesih, denimo v lakirnicah. Nemški industrialci so že letos, ko je bilo plina še dovolj, zmanjšali porabo plina za 18%, in sicer zaradi astronomskih cen plina. Nemški industrialci zapirajo proizvodnjo in bijejo plat zvona, 9 izmed 10 jih naznanja ogromne težave, ena petina želi prenesti proizvodnjo v države s cenejšo energijo (glejte več spodaj v tekstu iz The Economista).

Nadaljujte z branjem→

Odgovora na to vprašanje ne vedo niti najbolje poučeni Nemci sami. Pozitivni vidik je, da je Nemčija uspela napolniti plinska skladišča do 86% (kar je nekoliko več kot prejšnja leta; vendar je bila tudi temperatura višja kot v prejšnjih letih) in da so nemška podjetja uspela letos (avtonomno zaradi visokih cen plina) znižati porabo plina med 3 in 27%. Na negativni strani pa so dejstvo, da nemška plinska skladišča zadostujejo le za 2 meseca porabe in dve negotovosti – da nihče ne ve, kako hladna bo ta zima in da nihče ne ve, koliko plina bo Nemčija lahko dobivala iz drugih virov.

Kaj se bo zgodilo v Nemčiji, ko se (oktobra) začne kurilna sezona, v kateri se poraba plina tipično najmanj podvoji (poveča se se med 100 in 140% v dveh najhladnejših mesecih)? Na začetku se seveda ne bo zgodilo nič, v prvih dveh mesecih je povečano porabo plina mogoče pokriti iz skladišč. Problem pa nastopi, če so tekoči prilivi na nižji ravni, kot so bili v prejšnjih mesecih, in ne zadostujejo niti za pokritje tipične osnovne porabe, niti za dopolnjenje skladišč.

Nato pa je vse odvisno od tega, kako hladna bosta december in januar (decembra je poraba plina za 100 do 120% višja kot poleti, januarja pa običajno za 140% višja) in koliko plina bo Nemčija lahko dobila iz drugih virov (Norveška, Nizozemska, LNG). Kot lahko vidite na spodnji sliki, pa je poraba močno odvisna od zimskih temperatur. Ker je bila letošnja zima precej toplejša, je bila tudi poraba plina za 10 do 15% nižja kot v 2021. Torej, nemški mrk glede ogrevanja in električne energije bo v precejšnji meri odvisen od narave.

Nadaljujte z branjem→

Glejte spodaj sliko, ki kaže ocene ECB glede pričakovane temeljne inflacije v evrskem območju v naslednjih treh letih. Kot vidite, se je ECB vsako leto sistematično zmotila glede ocene bodoče inflacije. Do leta 2020 jo je sistematično (močno) precenjevala, od lani pa jo sistematično podcenjuje.

Nenagradno vprašanje: Zakaj se inflacijska pričakovanja ECB nikoli ne materializirajo? Ker inflacijska pričakovanja v ECB (in ostalih centralnih bankah) “merijo” (ocenjujejo) na napačen način ali zato, ker je sam koncept inflacijskih pričakovanj zgrešen? Namig se morda skriva v Petek, ko so ubili inflacijska (racionalna) pričakovanja.