V mnogočem gre za vprašanje “kure ali jajca”, čeprav ne popolnoma. Odgovor na to pa je ključen ne samo za razumevanje vzroka ali povoda za začetek vojne v Ukrajini, pač pa za razumevanje prihodnjega razvoja dogodkov, povezanih z vojno v Ukrajini, oziroma širšim regionalnim ali celo globalnim spopadom. Zelo dobra analiza Roberta Wrighta.

In more than two and a half years of conversations with key Russian players, from knuckle-draggers in the dark recesses of the Kremlin to Putin’s sharpest liberal critics, I have yet to find anyone who views Ukraine in NATO as anything other than a direct challenge to Russian interests. At this stage, a MAP offer [an offer to Ukraine of a path to NATO membership via a “Membership Action Plan”] would be seen not as a technical step along a long road toward membership, but as throwing down the strategic gauntlet… It will create fertile soil for Russian meddling in Crimea and eastern Ukraine.

—William Burns, US Ambassador to Russia, in an email to Secretary of State Condoleezza Rice, February of 2008.

That warning from William Burns—as I noted in a post two weeks ago—proved unpersuasive. President Bush persisted in his campaign to convince NATO allies to offer Ukraine a Membership Action Plan.    

Strictly speaking, Bush failed. Various European leaders shared Burns’s view that giving Ukraine a formal invitation to join the alliance was a bad idea. But, as a compromise, they agreed in April of 2008 to issue the rough rhetorical equivalent—a written pledge by NATO, in what became known as the Bucharest declaration, that Ukraine and Georgia “will become members of NATO.”

Nadaljujte z branjem→

Mnogi novinarski komentatorji, pa tudi kvalificiran, vendar zelo rusofobni Robin Broks, navdušeno poročajo, kako je cenovna kapica na rusko nafto uspešna, ker naj bi tej kapici uspelo povečati diskont na rusko nafto na raven med 30 in 35 $/sodček. Pri tem izhajajo iz javno objavljenih borznih cen ruske premijske nafte Urals ter to primerjajo s cenami severnomorske premijske nafte Brent ali premijske teksaške nafte WTI. Gledajo sliko, kot je tale:

Vir: Oil price

Vendar je resnica precej drugačna, saj se praktično nič ruske nafte ne proda po ceni za Urals nafto. Slednja je namreč zgolj statistična ocena, pridobljena na podlagi posrednih ocen različnih agencij, ki pa so irelevantne v tem primeru, ker se po tej ceni ne sklepa nobenih pogodb. O tem je 10 dni nazaj pisal tudi The Economist, poznavalci energetskega trga pa o tem govorijo že nekaj mesecev (več spodaj). Problem je, ker ni neposrednih podatkov o pogodbenih cenah. Nazadnje so analitiki Goldman Sachs objavili spodnjo sliko, ki na podlagi preračuna iz “leaked” ruskih carinskih podatkov kaže, da naj bi bila efektivna cena ruske nafte danes na ravni med 75 in 80 $/sodček. Torej za 20 $/sodček višja od cenovne kapice.

Vir: Goldman Sachs

Nadaljujte z branjem→

O hrvaškem predsedniku Zoranu Milanoviću si lahko mislimo, kar hočemo (na podlagi vsega, kar je naredil in predvsem povedal v času svoje politične kariere). Toda ta njegova politična analiza vojne v Ukrajini je brilijantna. Zelo inteligentna. Milanović postavi novinarjem zelo enostavno vprašanje: kakšna je rešitev te vojne v Ukrajini? Zdi se, da (skoraj) nihče od novinarjev, ki ustvarjajo javno mnenje, ni inteligentno razmislil o odgovoru na to vprašanje.

Nadaljujte z branjem→

Pri nas se pritožujemo, ker so naravovarstveniki – zaradi “ptičev, ki ne znajo leteti” – preprečili množičnejše investicije v vetrne elektrarne. Imamo samo dve in točno vemo, kje sta locirani. Toda, če se peljete skozi Nemčijo ali Nizozemsko, dobite malce tesnoben občutek ob mnoštvu teh monstrumov, posejanih po pokrajini. Še večji šok je, če se peljete po dolini reke Donave med Dunajem in Bratislavo ali skozi Gradiščansko (slika spodaj). V bistvu se vozite skozi futuristično deželo samih vetrnih kolosov in občutek je strašljiv. Vetrne elektrarne so iznakazile pokrajino. Toda nekako jih toleriramo zaradi koristi – vetrne elektrarne naj bi bile dokaj učinkovit obnovljiv vir energije. Precej bolj od sonca, saj za razliko od sončnih elektrarn lahko obratujejo tudi ponoči, ob oblačnem vremenu ter tudi jeseni in pozimi. Ko piha dovolj vetra.

Austria, Burgenland, Andau, wind park (vir)

Vendar se oba argumenta za vetrne elektrarne – ekološkost in učinkovitost – z zadnjimi analizami precej krhata. Vetrnice naj ne bi bilo možno reciklirati (še huje kot pri sončnih kolektorjih, saj je lopatice iz fiberglasa skorajda nemogoče reciklirati), samo v ZDA naj bi v obdobju 2014-2030 potrebno “nekam zakopati” 32,000 toksičnih vetrnih lopatic.

Prav tako je vprašljiva njihova dejanska učinkovitost. Nihče ne ve, koliko jih je res donosnih, ker denimo nemški upravljavci, kjer obratuje 28.000 večjih vetrnih turbin, varujejo izkoriščenost zmogljivosti svojih vetrnih elektrarn kot državno skrivnost. Sodelavci Neue Zürcher Zeitung (NZZ) so pregledali 18.000 teh naprav, upoštevali so urne vremenske podatke v obdobju desetih let ter učinkovitost teh turbin simulirali v modelu. Rezultati so, kot pravijo, streznitveni: skoraj četrtina pregledanih vetrnih turbin ima faktor zmogljivosti manj kot 20 %. Spodaj je kratek povzetek ugotovitev.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman, ki mu pripisujejo termin “brezmadežna dezinflacija“, v zadnjem komentarju na dolgo razlaga teorijo dezinflacije (prek koncepta Phillipsove krivulje) in zakaj je ta v mainstream makroekonomiji običajno zelo boleča (“costly”, ker prek recesije uničuje delovna mesta). Nakar razpravlja, zakaj tokrat nismo doživeli stagflacije kot v 1970-ih. Zanimivo pa je, da je na koncu (morda zato, ker se mu je mudilo končati komentar) pozabil na glavni razlog, zakaj tokrat nismo doživeli stagflacije in imamo opravka z “brezmadežno dezinfacijo”. Razlog je po mojem zelo preprost: ker je bila ta inflacija povzročena s ponudbenim (in ne povpraševalnim) šokom (zaradi post-covidnih zamaškov v ponudbenih verigah in porasta cen energentov in hrane) in je torej po svoji naravi prehodne narave. Takoj ko so se ti dejavniki izpeli, je inflacija začela upadati (in v ZDA konsistentno upada že od julija lani).

Vseeno pa je za neekonomiste Krugmanova poljudna razlaga zelo poučna in preprosta (tudi tistih nekaj enačb je zelo popreproščenih). Vendar pa Phillipsova krivulja ni najbolj primeren koncept za razlago opcij dezinflacijskih politik v primeru porasta inflacije zaradi kratkoročnih ponudbenih šokov, saj se v tako kratkem času inflacijska pričakovanja niti ne morejo oblikovati. V 1970-ih smo imeli drugačno situacijo zaradi dveh naftnih šokov in trajnega učinka na raven cen zaradi trajno povišanih cen nafte (glejte sliko spodaj).

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki niso brali “Twitter files” (8-delna novinarska preiskava notranjih sistemov moderacije vsebine na Twitterju ter “subtilnega” vpliva varnostnih služb nanje, ki so jo naredili preiskovalni novinar Matt Taibbi in kolegi), je spodaj primer projekta Hamilton 68.

This week brought new illumination of how subtly, even invisibly, America’s hawkish foreign policy establishment can influence the minds of Americans.

The illumination comes from the latest chapter of the “Twitter Files,” written by journalist Matt Taibbi. Taibbi directs our attention to Hamilton 68, a digital “dashboard” designed to track Russian disinformation. During the Trump administration, Hamilton 68 got much media attention and played a significant role in convincing Americans of the pervasiveness of Russian influence on social media. In particular, Hamilton 68 helped convince liberals that Russia was powerfully abetting Donald Trump and various policies opposed by liberals. 

Hamilton 68 thus helped prime liberals to support hawkish policies toward Russia. It may even, in some small but not trivial way, have helped reduce the political pressure Biden felt to pre-empt the Russian invasion of Ukraine through diplomacy—and may similarly reduce the pressure he now feels to push Ukraine toward peace talks.

Nadaljujte z branjem→

V novem Der Spieglu so razdelani trije scenariji konca sedanje vojne v Ukrajini. Članek sledi trem scenarijem, ki jih je v začetku decembra lani v Washington Postu že razdelal Robert Wright (1. Ukrajina zmaga, 2. Rusija zmaga, in 3. Pat pozicija). Zanimivo je, kako so se v obdobju dveh mesecev zamenjali poudarki glede relevantnosti posameznih scenarijev. Čeprav se v Der Spieglu trudijo, da ne bi povsem odpisali prvega scenarija (možnosti zmage Ukrajine), pa v isti sapi navajajo tri ključne argumente, ki govorijo proti temu scenariju. Prvi je, da Ukrajina preprosto ne bo dobila potrebnega orožja, da bi se ubranila pred rusko ofenzivo, kaj šele, da bi izvedla uspešno protiofenzivo (letos spomladi bo dobila le nekaj deset obljubljenih tankov, 200 starih nemških tankov leopard 1 naj bi prišlo šele konec letošnjega leta, prav tako tistih nekaj ameriških abramsov; letal pa niti ZDA niti Nemčija in Francija nočejo poslati). Drugi argument je, da Ukrajina preprosto ne zmore dolgotrajne vojne proti Rusiji, ker je pač Rusija s 143 milijoni previvalcev in z 25 milijoni za vojno sposobnih moških bistveno večja in lahko angažira več vojakov in orožja, medtem ko na Zahodu tako podpora javnosti kot apetit političnih elit po sponzoriranju dolge vojne vztrajno usihata.

Putin’s military may not be particularly motivated, but he rules over a population of 143 million people, including 25 million men of military age. Ukraine’s population, by contrast, is just short of 40 million. According to a survey conducted by the independent polling agency Levada Center in Moscow, almost three-quarters of Russians support the “special operation” in Ukraine, as Putin insists it be called. Almost all serious opposition politicians are either dead, in exile or, as is the case with Alexei Navalny, locked away in a penal colony.

In the West, meanwhile, public opinion is far from steadfast. Whereas a clear majority of Germans supported weapons deliveries to Ukraine earlier in the war, only just over half are now in favor of sending tanks.

Tretji argument pa je, da bi ta vojaška ofenziva Ukrajine za osvoboditev okupiranih ozemelj trajala leta, v vmesnem času pa se utegnejo zgoditi politične zamenjave v ključnih državah zaveznicah (predvsem v ZDA utegne republikanski kandidat zmagati), s čimer bi usahnila politična podpora dolgotrajnemu financiranju vojaške pomoči Ukrajini in financiranju njenega proračuna. Brez močne vloge ZDA pa evrospki voditelji ne bodo dolgo vztrajali pri svoji načelnosti.

Nadaljujte z branjem→

Jeseni leta 1969 sta New York Times in Washington Post dobila informacije o My Lai masakru, o množičnem poboju civilistov, žensk, otrok in dojenčkov, ter posilstvu žensk in otrok v Vietnamu s strani ameriških vojakov (wikipedia):

Between 347 and 504 unarmed people were killed by U.S. Army soldiers from Company C, 1st Battalion, 20th Infantry Regiment and Company B, 4th Battalion, 3rd Infantry Regiment, 11th Brigade, 23rd (Americal) Infantry Division. Victims included men, women, children, and infants. Some of the women were gang-raped and their bodies mutilated, and some mutilated and raped children who were as young as 12.

Vendar ne New York Times in ne Washington Post nista reagirala. Tudi drugi veliki mediji si niso upali ali želeli raziskati te zgodbe. Zgodba je eksplodorala šele, ko je Seymour Hersh, neodvisni raziskovalni novinar, po prejetju informacij izvedel neodvisno preiskavo in jo objavil, da bi razbil zid molka, ki je obkrožal pokol Mỹ Lai. Hersh je sprva poskušal zgodbo objaviti v revijah Life in Look; obe sta jo zavrnili. Hersh se je obrnil na majhno družbo Dispatch News Service s sedežem v Washingtonu, ki je članek poslala petdesetim večjim ameriškim časopisom. Trideset jih ga je sprejelo v objavo. Seymour Hersh je leta 1970 za ta novinarski dosežek prejel Pulitzerjevo nagrado. Hersh je za svoje novinarske dosežke kasneje prejel še številne druge prestižne nagrade.

Ta zgodba, kot neštevilne druge podobne zgodbe, kaže na to, da veliki mediji večinoma niso pripravljeni odkrivati takšnih umazanih ali kontroverznih zgodb. Običajno zato, ker so neformalno povezani z oblastjo prek žametne verige zaupnosti med uredniki in novinarji na eni ter politiki na drugi strani. Zaprtje obeh očes in neporočanje o določenih zadevah je pač cena za prednostno pridobivanje “zaupnih” podatkov.

In ta zgodba pove tudi to, kako pomembno je imeti majhne, neodvisne medije, ki niso zlizani z oblastjo. V današnjih časih to pove, kako pomembno je imeti platforme, kot sta WordPress in Substack (ter druge), na katerih lahko neodvisni novinarji in strokovnjaki necenzurirano objavijo preiskovalne članke, ki jih v velikih mainstream medijih ne bi mogli (seveda pa manjko uredniškega filtra še ne garantira kvalitetnega novinarstva).

No, v sredo je Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh v blogu na Substacku objavil zgodbo, kako so ameriške enote v povezavi z norveškimi razstrelile plinovoda Severni tok 1 in 2. Gre za prvi primer sistematičnega opisa, kako je bila skrivna akcija načrtovana in izpeljana. Hersh podaja kronologijo dolgega načrtovanja te akcije in njene izpeljave (spodaj je nekaj ključnih odlomkov), pri čemer se sklicuje na dobro obveščene interne vire.

Preiskovanje te zgodbe ni bilo v interesu nobenega velikega medija, ker pač ni v skladu z mainstream narativo o ukrajinski vojni, kot so jo oblikovali mediji v skladu z interesi uradne politike, in je zelo verjetno tudi ne bi objavil noben velik medij. Toda novinarje imamo zato, da raziskujejo in poročajo tudi o stvareh, ki ne gredo v prid mainstream narativi po želji uradne politike, mar ne?

Nadaljujte z branjem→