O hrvaškem predsedniku Zoranu Milanoviću si lahko mislimo, kar hočemo (na podlagi vsega, kar je naredil in predvsem povedal v času svoje politične kariere). Toda ta njegova politična analiza vojne v Ukrajini je brilijantna. Zelo inteligentna. Milanović postavi novinarjem zelo enostavno vprašanje: kakšna je rešitev te vojne v Ukrajini? Zdi se, da (skoraj) nihče od novinarjev, ki ustvarjajo javno mnenje, ni inteligentno razmislil o odgovoru na to vprašanje.

Torej kakšna je rešitev te vojne v Ukrajini? Da Ukrajina premaga največjo vojaško jedrsko silo, ki bojuje vojno na drugi strani svoje meje? S čim? Z nekaj tanki, ki jih bodo zahodne države dostavile do konca letošnjega leta? Da goloroka premaga državo s 143 milijoni prebivalcev, 35 milijonov za vojno sposobnih moških, z neomejeno tovarno orožja in municije, z neomejenimi količinami energentov in s +5,500 jedrskimi raketami? Rusija lahko s to vojno nadaljuje v neskončnost.

Rusijo je mogoče zaustaviti samo tako, da jo sile Nata uničijo, zasedejo in postavijo novo oblast. Kot v Iraku. To je edini način. Toda komu, ki premore IQ tople vode, se kaj takšnega zdi realistično na primeru Rusije, brez da bi poprej z jedrskim orožjem razdejali ves planet? Vendar so se članice Nata odločile, da tega ne bodo naredile že 4. marca lani (in takrat sem napisal, da so se s tem opcije za Ukrajino absolutno spremenile). Kaj je torej cilj pošiljanja dodatnega orožja v Ukrajino? Kaj je cilj spodbujanja nadaljevanja vojne v Ukrajini? Da Ukrajino infrastrukturno in gospodarsko povsem uničijo in da ostane brez mladih moških in brez prihodnosti? Komu je lahko to v interesu? Ukrajincem in prebivalcem evropskih držav prav gotovo ne.

Ja, vsi se strinjamo – ruska agresija je zločin, rusko agresijo vsi obsojamo, Ukrajini je treba pomagati s humanitarno pomočjo in da se čimprej vključi v EU. Toda edina zaresna pomoč Ukrajini zdaj in tukaj je mir, treba jo je spodbuditi, da se ponovno vsede za pogajalsko mizo in doseže mirno rešitev te vojne.