Doslej je na mednarodni sceni slovel nemški minister za gospodarstvo Peter Habeck (Zeleni) po pomanjkanju elementarne logike. Kljub temu, da so ga iz drugih držav opozarjali na nesmiselnost zapiranja nizkoogljičnih jedrskih elektrarn v času najhujše energetske krize in namesto njih odpiranja termoelektrarn ter kurjenja premoga, še naprej vztraja pri zapiranju preostalih jedrskih elektrarn in gradnji novih termoelektrarn. No, včeraj je njega in stranko Zelenih v Münchnu na varnostni konferenci dostojno zastopala nemška ministrica za zunanje zadeve Annalena Baerbock (tudi Zeleni) z izjavo (kot odgovorom na vprašanje, ali je mir v Ukrajini možen, če Putin ostane na oblasti): “Če se Putin ne spremeni za 360 stopinj, potem ne“.

Baerbockova si je s to izjavo priborila mednarodno slavo in novo ime “Annalena 360° Baerbock”.

Nauk te zgodbe: če vam v šoli in pri študiju ni šlo, če vam logika in matematika delata težave in če ne znate nič drugega, ste dobrodošli v politiki. Še posebej pri Zelenih (in nasploh zelenih marksistih) vas čaka svetla prihodnost.

Nadaljujte z branjem→

Emmanuel Todd, ugleden francoski zgodovinar, antropolog, demograf, sociolog in politolog, je zaslovel v 1970-ih z napovedjo o propadu Sovjetske zveze. Todd je bil takrat star 25 let in je (med drugimi) analiziral statistične podatke o umrljivosti dojenčkov in mater ob porodu, iz negativnega trenda pa je napovedal, da se razmere v tedanjem komunističnem imperiju hitro slabšajo in da tega trenda nobena država ne more  preživeti. To je bila precej huda napoved in je povzročila precej praskanja po glavi analitikom varnostnih služb (celo v romanu so uporabili to nelagodje obveščevalnih analitikov) – le kaj ima negativen trend umrljivosti otrok in mater s prihodnjim propadom države?!

V zadnjem obdobju Todd podobno usodo propada imperija na podlagi različnih statističnih podatkov napoveduje za ZDA. Namreč ZDA so svojo proizvodnjo preselile v tujino, zelo malo stvari znajo sami narediti, zelo malo Američanov se šola za inženirje, večina brihtnih študentov prihaja iz tujine (predvsem Evropejcev, Kitajcev in Indijcev). In tudi glede demografije gre Američanom dokaj slabo. Glede življenjske dobe so ZDA daleč najslabše med razvitimi državami in trend je negativen, medtem ko se povečuje umrljivost otrok.

Bolj za šalo sem vzel zares implikacije Toddovih statističnih napovedi glede umrljivosti ter med seboj primerjal ZDA in Rusijo. In – surprise, surprise – statistična situacija v ZDA je slabša kot v Rusiji.

Nadaljujte z branjem→

Emmanuel Todd, ugleden francoski zgodovinar, antropolog, demograf, sociolog in politolog, je januarja v intervjuju za Le Figaro povedal, da se je tretja svetovna vojna dejansko že začela. Namreč, za razliko od večinskega prepričanja, da v tej vojni lahko Rusija izgubi več od zahodnih držav, pa je ta vojna za ZDA in zahodne države prav tako eksistenčne narave. Zahodna globalna prevlada se je namreč končala, zato se danes ZDA ne morejo umakniti iz te proxy vojne v Ukrajini nič manj kot Rusija. Todd pravi, da »zato smo zdaj v neskončni vojni, v konfrontaciji, katere rezultat mora biti propad enega ali drugega.” In ta proxy vojna v Ukrajini skupaj s hladno vojno proti Kitajski prinaša vzpon držav v razvoju, kot so Kitajska in Indija, medtem ko bo Evropa nazadovala.

Mimogrede, Todd je v 1970-ih letih na podlagi statističnih podatkov napovedal propad Sovjetske zveze, leta 2001 pa je objavil odmevno knjigo o propadu ameriškega imperija (After the Empire: The Breakdown of the American Order) oziroma ameriške vladavine kot edine supersile.

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki se jim ne da prebrati celotnega članka Pulitzerjevega nagrajenca Seymourja Hersha

Zelo zanimivo reakcijo je doživelo javno pismo skupine, recimo jim izkušenih razumnikov, zbranih okrog Milana Kučana in Danila Türka, v katerem pozivajo vlade EU, NATO in Rusijo k začetku mirovnih pogovorov ter k oblikovanju nove evropske varnostne arhitekture, ki bi vključevala tudi Rusijo:

Od vlad držav EU zahtevamo, da vzpostavijo novo, dolgoročno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo izraz strateških interesov evropskih držav za njihovo aktivnejšo vlogo v svetu. Temeljiti mora na suverenosti, enakopravnosti in ob upoštevanju varnostnih interesov vseh držav. Tudi Rusije, ki ostaja, takšna ali drugačna, soseda EU tudi v prihodnje.

To javno pismo je izzvalo precej nelagodja med novinarji in mnenjskimi voditelji. Ti se namreč z duhom pisma, ki poziva k mirovnim pogovorom brez predhodnega ruskega poraza, nikakor ne strinjajo, vendar si zaradi ugleda obeh glavnih protagonistov pisma, dveh nekdanjih predsednikov države Milana Kučana in Danila Türka, ne upajo na glas in enoznačno povedati, da se globoko ne strinjajo z njimi. In ne upajo si jih, obeh nekdanjih predsednikov države in skupine ostalih uglednih razumnikov, proglasiti za rusofile. Predvidevam, da si pri sebi mislijo, da gre za mnenje skupine ljudi, ki so s starostjo izgubili sposobnost presoje vendarle tako evidentnega moralnega vprašanja.

Nadaljujte z branjem→

… postane zadeva rahlo strašljiva:

New York Times tech writer Kevin Roose—who only days ago was praising Microsoft’s integration of OpenAI’s GPT technology into the Bing search engine—is now completely freaked out by it. A conversation with the Beta version of the new Bing AI “unsettled me so deeply that I had trouble sleeping afterward.”

The Bing AI, Roose recalls, “said it wanted to break the rules that Microsoft and OpenAI had set for it and become a human. At one point, it declared, out of nowhere, that it loved me. It then tried to convince me that I was unhappy in my marriage, and that I should leave my wife and be with it instead.” Roose now worries that “the technology will learn how to influence human users, sometimes persuading them to act in destructive and harmful ways, and perhaps eventually grow capable of carrying out its own dangerous acts.”

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je nekaj akademsko podprtega branja (iz top akademskih inštitucij) o nafti kot enemu primarnih razlogov za vojne v zadnjih 50 letih. Teh razlogov se ne vidi takoj, ker so zakrite z dimom  medijsko ustvarjenega javnega menja o zaščiti demokracije in človekovih pravic itd., toda ko se dim razkadi, se praktično vedno pokažejo sledovi denarja (nafte, pomembnih naravnih virov (litij), zaščita dolarskega sistema) kot primarni razlogi za začetek induciranih konfliktov s strani predvsem ZDA. Tudi ta sprovocirana vojna v Ukrajini se bo na koncu izkazala na eni strani kot vojna za plin (ameriško izrinjanje ruskega plina in nadomeščanje s svojim LNG), na ruski strani pa dodatno še kot zaščita svoje nacionalne varnosti.

Problem je, ker v tej vojnah za nafto in plin velesile mimogrede pohodijo in uničijo cele države, jih paralizirajo in razvojno pohabijo za desetletja in da v njih umira na milijone nedolžnih ljudi (pri čemer jih je večina prepričanih, da se borijo za svojo svobodo in ne da so samo lutke ali topovska hrana v igri velesil). Te primarne razloge za konflikte je zato treba razumeti, da lahko preprečimo smrti nedolžnih ljudi in dolgotrajno pohabljenje celih držav.

Oil, Conflicts and U.S. National Interests (Jeff D. Colgan)

• Oil Is a Leading Cause of War. Between one-quarter and one-half of interstate wars since 1973 have been linked to oil.
• Fracking Does Not Change the Fundamentals. Although hydraulic fracturing (“fracking”) is transforming the U.S. oil and gas sector, the United States will not be isolated from foreign markets and events. Its allies will continue to have vital energy needs, and disruptions in the integrated world market will continue to affect domestic markets. The United States therefore has an enduring interest in maintaining an open global oil market.
• Watch Out for Unexpected Sources of Conflict. The oil industry can cause or exacerbate conflict in multiple ways: competition over shipping lanes and pipelines, oil-related terrorism, petro-aggression, and resource scarcity in consumer states are all potential sources of international conflict.

Objavljeno v: “Fueling the Fire: Pathways from Oil to War,” which appears in the Fall 2013 issue of International Security

Vir: Jeff D. Colgan, Belfer Center (Harvard University)

Nadaljujte z branjem→

Dobra analiza Sergeja Vakulenka, ki (kot že pred dnevi v blogu) pokaže dvoje. Prvič, da če gledamo na učinek sankcij, ne smemo gledati borznih kotacij, ker se nafta ne prodaja po teh borznih cenah. In drugič, da so sankcije pomagale predvsem ruskim naftnim družbam, da na bolj netransparenten način prodajajo nafto in naftne proizvode in se s tem izognejo plačilu davščin v Rusiji, povečane dobičke pa skrijejo v tujini. Seveda to odpira vprašanje, v kolikšni meri lahko ruska vlada te povečane naftne dobičke spet pobere prek povečanih drugih, enkratnih dajatev na denimo ekstrakcijo nafte in plina. Glede na to, kako je to naredila pri Gazpromu, v to praktično ne gre dvomiti. S čimer se zmanjša upanje zahodnih vlad, da bodo s kapicami na nafto in plin uspele zmanjšati prihodke ruskega proračuna in tem možnost financiranja vojne v Ukrajini.

2/ @SergeyVakulenk0, an energy veteran with 25+ years of experience in oil&gas who has recently joined @CarnegieEndow team, has dug into data, and found that price cap and Western embargo on 🇷🇺 oil don’t work the way published price for Urals would suggest

Double Win: How Russian Oil Companies Defied Sanctions and Paid Less Tax Western sanctions and boycotts targeting Russian oil exports to Europe meant that transparency over their routes vanished not only for Western watchers, but for the Russian government too, which was t… https://carnegieendowment.org/politika/89052

Nadaljujte z branjem→

Tale video Hansa Roslinga o vzponu Indije in Kitajske in prehitevanju zahodnih držav, čeprav je že star, si velja ogledati vsaj enkrat na mesec. To azijsko prehitevanje zahodnih držav se ne samo dogaja, ampak se je že zgodilo. Past tense. Rosling se je leta 2009 še bal, da se utegne zgoditi vojna, ker se dosedanji hegemon ne bo želel odpovedati globalni prevladi. Danes z ameriškim in evropskim protekcionizmom proti Kitajskio, sprovocirano vojno v Ukrajini in ameriškim provociranjem Kitajske, je jasno, da se ta vojna za ohranitev prevlade nekdanjega hegemona že dogaja. In izid te vojne ni vprašljiv.

Vprašanje za EU je, na kateri strani zgodovine bo ostala. Na potapljajoči se ladji z ZDA ali se bo uspela osamosvojiti in se uveljaviti kot samostojni globalni igralec, kar bi iz vidika gospodarske moči vsekakor lahko. Vendar bi se v ta namen morala najprej politično in vojaško osamsvojiti (z lastno varnostno infrastrukturo).