Eden izmed bolj zanimivih paradoksov, ki jih doživljamo ob proklamirani evropski politiki “zelenega in digitalnega tehnološkega prehoda”, ki naj bi prinesel tudi tehnološko revolucijo v evropski industriji, predvsem takoimenovano četrto industrijsko revolucijo (temelječo na 5G procesih), je, da evropska industrija te revolucije ni sposobna narediti. Natančneje, zamudila je ta vlak že dolgo, vsaj desetletje in pol nazaj. Dejstvo je, da se zelena tehnološka revolucija oziroma 4. industrijska revolucija dogaja na Kitajskem in da Evropa tukaj nima nobenih možnosti.

Kitajska je odgovorna za proizvodnjo približno 90 odstotkov redkih zemeljskih elementov na svetu, vsaj 80 odstotkov vseh faz izdelave sončnih panelov in 60 odstotkov vetrnih turbin in baterij za električne avtomobile. Pri nekaterih materialih, ki se uporabljajo v baterijah in bolj nišnih izdelkih, je tržni delež Kitajske skoraj 100-odstoten. Huawei je globalno vodilni ponudnik na področju 5G komunikacij in je sklenil 10.000 pogodb za zasebna omrežja 5G na Kitajskem, vključno s 6.000 v tovarnah. Huaweijev “oblačni” oddelek je nedavno lansiral programsko platformo, ki je namenjena pomoči kitajskim podjetjem pri izgradnji lastnih sistemov umetne inteligence z uporabo njihovih lastnih podatkov, kar naj bi optimiziralo in pocenilo procese ter privedlo k večji produktivnosti.

Evropska industrija je na ravni mehanike, je na ravni avtomobila z notranjim izgorevanjem, kitajska industrija pa je že globoko v digitalni dobi, je na ravni električnega avtomobila in vsega, kar spada zraven – od proizvodnje vseh sestavnih delov (elektro motor, baterija, kontrolni mehanizmi), 5G optimiziranih procesov izdelave in logistike, vseh potrebnih surovin in njihove predelave, pa tudi proizvodnje vseh komponent za proizvodnjo “zelene” energije (solarni paneli, vetrnice, turbine,…) in vseh potrebnih surovin zanje in njihove predelave. V Kitajski so premislili in implementirali celotno proizvodno-logistično verigo na področju zelenega in digitalnega prehoda. V Evropi se posamična podjetja ukvarjajo z majhnimi fragmenti v tej verigi, pa še tukaj so ugotovila, da ne morejo tekmovati.

Nadaljujte z branjem→

Ameriška administracija je leta 2019 kitajsko podjetje Huawei postavila na črno listo, kar je pomenilo, da Huawei ni mogel več ponujati svoje 5G tehnologije v ZDA, ameriški dobavitelji pa Huaweiju niso smeli dobavljati svojih komponent in aplikacij. Tako denimo Huawei ni smel uporabljati operacijskega sistema Android, uporabljati čipov, ki omogočajo 5G funkcionalnosti v pametnih telefonih, Wi-Fi 6 in 7 itd. Toda Huawei je ogromno podjetje z več kot 200,000 zaposlenimi, pri čemer jih več kot polovica (110,000) dela v raziskovalnem oddelku, katerega proračun presega 22 milijard dolarjev. In Huawei je najprej razvil svoj lasten operacijski sistem Harmony ter ostale ključne sestavine pametnih telefonov in kot piko na i razvil lasten čip velikosti 7 nm, ki se uporablja v 5G telefonih. Prejšnji teden je lansiral nov 5G pametni telefon Mate 60 Pro, ki je po karakteristikah enako hiter ali hitrejši od Applovega iPhona in vsega drugega, kar je na trgu. Bloomberg je najel podjetje TechInsights, da pregleda telefon, ali res omogoča tovrstne hitrosti in ali bazira na 7 nm tehnologiji čipov, proizvedenih na Kitajskem. Danes je objavil poročilo, ki v celoti potrjuje, da je Huaweiu in kitajskemu proizvajalcu čipov SMIC uspel tehnološki preboj, s katerim so tako Huawei kot ostala kitajska podjetja zaobšli ameriške sankcije:

Huawei’s Mate 60 Pro is powered by a new Kirin 9000s chip that was fabricated in China by Semiconductor Manufacturing International Corp., according to a teardown of the handset that TechInsights conducted for Bloomberg News. The processor is the first to utilize SMIC’s most advanced 7nm technology and suggests the Chinese government is making some headway in attempts to build a domestic chip ecosystem, according to the research firm.

Torej ameriške sankcije niso zaustavile kitajskega tehnološkega razvoja. Nasprotno, samo pospešile so ga. Kitajska je zaradi sankcij vložila vse napore v lasten tehnološki razoj in danes razvija lasten ekosistem čipov, na podlagi katerega ne bo več omejena z ameriškimi sankcijami ali odvisna od uvoza tajvanskih čipov. Še več, postopoma bo slednje izrinila.

Spodaj je dober komentar na MoA o tem, kako se je Kitajska zgolj v šestih letih (med 2012 in 2018) prelevila od posnemovalca tujih izdelkov do inovatorja. In še huje, kako so se v zadnjih petih letih ZDA in njihova vojaška industrija prelevili v posnemovalca kitajskih tehnoloških izdelkov. In problem je še hujši: ZDA danes, tudi če bi želele, na tehnološkem področju ne morejo več tekmovati s Kitajsko – ker so ameriška podjetja v dirki za dobički svoj tehnološki razvoj outsourcala in nimajo dovolj znanstvenega in inženirskega kadra za lasten razvoj. Še tovarne čipov ne morejo postaviti, ker nimajo ustreznega kadra.

Kitajska je v zadnjih dveh desetletjih na področju razvoja naredila vse to, čemur so se ZDA v svoji ošabnosti voditelja in korporativni kulturi finančnega pohlepa po letu 1980 odpovedale.

Nadaljujte z branjem→

Da ne bo kaj ostalo izgubljeno v površnem branju, bom dobesedno prevedel sporočilo v spodnjem tvitu:

Po veliki izkušnji, ko je bila pri plinu odvisna od druge države, Nemčija zdaj ponavlja ta uspešen model na področju električne energije.

Toda omrežja ne vzdržujeta veter in sonce, ampak uvoz iz držav, ki niso izgubile razuma, ko gre za energetsko politiko.

Kot lahko vidite, bolj kot je Nemčija zapirala jedrske elektrarne, bolj je postajala odvisna od uvoza električne energije. In letos avgusta, dobrega pol leta po zaprtju zadnjih treh jedrskih elektrarn, se je ta uvozna odvisnost glede na leto 2016 povečala za 3.7-krat (za 370 %)!

Ker spremenljiva vira sonce in veter seveda ne moreta nadomestiti proizvodnje energije iz stalnega vira, prav tako pa potrebujeta energijo za regulacijo celotnega elektroenergetskega sistema, ima Nemčija na voljo samo dve alternativi:

1. da kuri več premoga in plina (pri obojem je odvisna od uvoza iz Rusije ali ZDA in Katarja) za poganjanje plinskih in premogovnih termoelektrarn, ali
2. da uvaža pretežen del nadomestne električne energije iz držav, ki niso izgubile razuma in uspešno kombinirajo stalne vire (jedrsko, hidro) s folklornim deležem obnovljivih virov sonca in vetra, to pa so predvsem Francija in Švedska.

Kako je lahko tako neumna neka energetska politika, ki svoj elektroenergetski sistem tako močno izpostavi drugim državam? In kako močna mora biti religija, da absolutno zanika znanost in dejstva?

Nadaljujte z branjem→

Kako se častno umakniti iz ukrajinske vojne, kako priznati, da se je kljub obilni vojaški podpori Zahoda ukrajinska ofenziva razvila v (absolutno predvidljiv in nujen) popoln fiasko in kako priznati, da je za Ukrajino optimalna rešitev čimprejšnji konec vojne, teritorialna in gospodarska konsolidacija zahodnega dela Ukrajine v zameno za teoritorialne koncesije Rusiji na jugu in vzhodu, brez da bi Rusiji s tem dvignili njeno pogajalsko moč? To je ključna dilema političnih elit v Washingtonu in še dveh ali treh glavnih donatorskih držav. In ker nočejo Rusiji dati zadovoljstva zmage in ji dvigovati pogajalske moči, je morebiten začetek pogajanj o mirni rešitvi ukrajinske vojne v uradni politiki še vedno absoluten tabu. Spodaj je dober opis ujetosti v ta tabu v New York Timesu.

Iz tega tabuja se nakazujeta dva izhoda. Prvi je, da se bo narativa o “(delni) uspešnosti ukrajinske ofenzive” nadaljevala še nekaj časa (čeprav je Ukrajina pred dnevi v boj poslala še zadnjo izmed 12-ih brigad, ki jo je še imela v rezevi), in prav tako narativa, da bodo zahodne države pomagale Ukrajini “dokler bo potrebno”, vse dokler situacija na bojišču ne pokaže, da Ukrajina nima več nobenega vojaka, ki bi ga še lahko poslala v gotovo smrt (do zdaj jih je, po mnogih ocenah, od začetka ofenzive umrlo med 47 in 50 tisoč). Do takrat pa bodo zameriške obveščevalne službe prek zahodnih medijev pripravile teren, da so pogajanja edino smiselna, pri čemer bodo krivdo za neuspeh prevalile na Ukrajino (včerajšnji odstop ukrajinskega ministra za obrambo Reznikova je treba razumeti v tej smeri).

Drugi pa je, da bodo – ker se Putin trenutno ni pripravljen začeti pogajati pod nobenimi pogoji, razen že predstavljenimi – v igro poskušale poslati posrednike iz tretjih držav. Predvsem Kitajsko. Spomnite se, kako so pred meseci, ko je Kitajska lansirala pogovore o možnosti mirovnih pogajanj, ZDA v trenutku “ubile” to iniciativo. No, zdaj bo Kitajska prišla prav, češ da edina lahko prepriča Rusijo v pogajanja, po katerih bi Rusija morala dati večje koncesije, kot jih je zdaj pripravljena. No, ZDA imajo pri tem težavo – v zadnjem letu so povsem zminirale diplomatske odnose s Kitajsko, Kitajska pa je medtem okrepila svoje politično, gospodarsko in vojaško sodelovanje z Rusijo. In ker ZDA Kitajsko izrinjajo iz globalizacije, se Kitajska strateško še toliko bolj navezuje na Rusijo.

Torej, vso srečo pri teh naporih.

Tudi jaz, ki sem najbolj navijal za hitro mirno rešitev (in to od 5. marca lani), sem postal pesimističen, da je hitra mirna rešitev za vojno v Ukrajini sploh še možna. Drugače rečeno, da je možna pred popolnim vojaškim in političnim kolapsom Ukrajine. Kar pa lahko traja še pol leta ali pa nekaj let. Na žalost in veliko škodo za Ukrajino in njeno prihodnost.

Nadaljujte z branjem→

Letno srečanje BRICS držav prejšnji teden, petnajsto po vrsti, je vzbujalo zelo mešane občutke. Na strani t.i. »tretjih držav«, to je držav izven kluba razvitih držav, članic OECD, so bili sentimenti izjemno pozitivni, na strani kluba razvitih držav pa bodisi previdni bodisi omalovažujoči, češ da gre za poskus oblikovanja novega gibanja Neuvrščenih držav.

Postavimo najprej zadeve v kontekst. Kot pravi Branko Milanović, so BRICS danes enako kot Neuvrščeni nekoč reakcija na globalizacijo Nata. Tako Neuvrščene nekoč kot BRICS danes naj ne bi družile neke skupne vrednote, ideologija ali težnja po hegemoniji, pač pa to, da ne želijo biti del drugega, ideološkega bloka.

Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar Marcela Štefančiča Jr. v Mladini o zlaganosti brezmejne podpore Zahoda Ukrajini za nadaljevanje neskončne vojne, v kateri Ukrajina nima niti najmanjše možnosti za zmago. Zahod Ukrajino potrebuje zgolj za izčrpavanje Rusije. Zato mora vojna trajati v neskončnost. Ukrajinci pa morajo biti zadovoljni, da se lahko borijo proti Rusiji namesto zahodnjakov:

“Ukrajinci so Evropi v napoto. Saj je lepo, da se namesto nas borijo proti Rusiji, a zakaj nam ves čas težijo? Zakaj od nas stalno nekaj hočejo? Okej, tu imate orožje, da boste lahko na fronti trpeli in umirali za nas, ampak nikar nam ne težite!

Lahko trpite in umirate za nas, a ne boste jedli za našo mizo!”

___________

Ko je ameriški predsednik Joe Biden februarja obiskal ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, mu je obljubil zvestobo do groba. »Opominjate nas, da je svoboda neprecenljiva. Zanjo se je vredno boriti, kolikor je treba. In toliko časa bomo z vami, gospod predsednik – kolikor bo treba.« Biden bo z Ukrajino, kolikor bo treba. To ponavlja ves Zahod. In Nato tudi. Lepo. Ganljivo. Srčno. Brezpogojna solidarnost, ki bo trajala dolgo, res dolgo, kolikor bo pač treba – neskončno dolgo, če bo treba. As long as it takes.

Toda v tej zahodni, ameriški in natovski srčnosti je vendarle nekaj zoprnega in mučnega. Zoprna in mučna pa je prav ta implicitna predpostavka o neskončnosti ukrajinske vojne. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o vojni, ki ne predpostavlja miru. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o neskončni, brezkončni, večni vojni, v kateri bodo umirali Ukrajinci, mi pa bomo z njimi – v mislih in molitvah. Zoprna in mučna je implicitna predpostavka o neskončnem trpljenju in umiranju Ukrajincev.

Nadaljujte z branjem→

Si predstavljate, na kakšne huronske proteste žensk in levih liberalcev bi naletel tak ukrep v Sloveniji?

Pa vendar vzamimo ta zgornji predlog, vsaj na hipotetični ravni, resno. Če je upadanje rodnosti v Sloveniji resen dolgoročni problem, kar je, zakaj ne bi poskušali rodnosti začeti bolj odločno spodbujati, in to z bolj radikalnimi ukrepi? Kaj menite o teh ukrepih spodaj?

1. Materam s tremi otroki se prepolovi obveznost plačila dohodnine;
2. Matere s štirimi otroki ali več so oproščene plačila dohodnine;
3. Matere s tremi otroki ali več, ki se odločijo za nego otrok, so upravičene do nadomestila v višini minimalne plače;
4. Vrtec za vse otroke je brezplačen;
5. Vsi novorojeni otroci so deležni 150 evrov univerzalnega otroškega dodatka na mesec;
6. Država polovično subvencionira obrestno mero pri nakupu stanovanja / hiše za družine z dvema otrokoma in stoodstotno za družine s tremi ali več otroki.

Bi ženske in levi liberalci protestirali proti tem radikalnim ukrepom? Ti ukrepi ne posegajo v nobene  človekove pravice. So opcijske narave, veljajo le za tiste posameznike / družine, ki se zanje odločijo. Ti ukrepi niso protiustavni, ker ima vlada pravico, da s posebnimi politikami zasleduje strateške cilje.

Zakaj torej, če za trenutek odmislimo fiskalne razloge, ne bi razmislili o tovrstnih ukrepih?

Yesterday CNN published another Russiagate like nonsense story:

Newly declassified US intel claims Russia is laundering propaganda through unwitting Westerners

Russian intelligence is operating a systematic program to launder pro-Kremlin propaganda through private relationships between Russian operatives and unwitting US and western targets, according to newly declassified US intelligence.

Caitlin Johnstone takes it apart:

Another Day, Another CIA Press Release Disguised As News

She concludes:

One of the craziest things happening in our world today is how westerners are being trained to overlook the massive amounts of western propaganda they’re inundated with day in and day out and focus instead on “Russian propaganda”, which has no meaningful existence in the west. In 2017 before RT was shut down in the UK, it accounted for 0.04 percent of the UK’s total TV audience. A New York University study published earlier this year found that the supposed Russian Twitter influence campaign ahead of the 2016 election which dominated headlines for years had had “no measurable impact in changing minds or influencing voter behavior”. An earlier study found that suspected Russian accounts showing up in Facebook’s news feed during that time amounted to “approximately 1 out of 23,000 pieces of content.” A study by Adelaide University found that despite headline after headline warning us about a massive wave of Russian bots manipulating online discourse after the invasion of Ukraine began last year, the overwhelming majority of fake accounts they examined (more than 90 percent) were pro-Ukraine accounts.

Contrast this microscopic smattering of influence with the fact that westerners are continually getting their news reporting from western propaganda outlets which openly publish CIA press releases disguised as news on a regular basis. These people are absolutely telling us the truth when they say we’re under constant bombardment by propaganda and influence operations — they’re just lying about who’s really doing it to us.

Nadaljujte z branjem→

Večina ljudi se ne zaveda, da staranje prebivalstva – kot posledica nižje stopnje rodnosti od stopnje umrljivosti – vodi v upadanje stopnje gospodarske rasti (seveda pa tudi v pospešeno rast izdatkov, povezanih s staranjem – za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo). Stopnja rasti BDP je namreč po definiciji enaka vsoti stopnje rasti prebivalstva in stopnje rasti produktivnosti (BDP per capita). Spodaj je nekaj odlomkov iz zadnje empirične analize (za 145 držav), za koliko bi negativna demografija lahko znižala stopnjo gospodarske rasti. Analiza kaže, da če bi povprečna stopnja rasti BDP v obdobju 2020-2050 brez učinkov staranja znašala 2.5% letno, bi staranje prebivalstva to stopnjo rasti BDP v povprečju znižalo za 0.8 odstotnih točk. Ta negativni učinek bi lahko bil nižji (“le” 0.4 odstotnih točk), če bi upoštevali učinke “funkcionalne kapacitete” starostne strukture. Po domače rečeno, če bi vzporedno s staranjem prebivalstva tudi podaljševali delovno dobo oziroma skrajševali upokojitveno obdobje, bi lahko nekoliko omilili negativni učinek staranja prebivalstva.

Naj povem še drugače, ker smo z rastjo razvitosti izgubili željo po razmnoževanju (in po vsaj enostavni reprodukciji prebivalstva, to je najmanj 2.1 otroka v povprečju na žensko), bomo to morali plačati z nižjo gospodarsko rastjo. To pa lahko nekoliko omilimo s tem, da delamo dlje. Iz tega sledi logično vprašanje za mlajše generacije v reproduktivni dobi:

vam je ljubše roditi več otrok ali delati bistveno dlje (in manj časa uživati pokojnino)?

Nadaljujte z branjem→