Zdi se, da je obdobje »velike moderacije« za nami. Zadnja tri desetletja so zaznamovali navidezni »konec zgodovine« po propadu socializma in zmage liberalne demokracije, izjemni razvoj globalizacije in relativna globalna politična stabilnost sveta. To mirno obdobje je za nami, pred nami pa razburkano morje.

Ta relativna globalna stabilnost, če zanemarimo azijsko in zahodno finančno krizo ter ameriške disciplinirajoče intervencije v Iraku, Afganistanu, zahodni Afriki in Bližnjem vzhodu, je temeljila na ureditvi sveta z enim dominantnim krmarjem in na številnih paradoksih. Svet je temeljil na ureditvi, kot so si jo zamislile ZDA, kjer povsem sproščeno svetovno trgovino in finančne tokove obvladujejo ameriške korporacije, prevladujoča večina transakcij poteka v dolarjih in ameriško kontroliranih platformah, kot je SWIFT, in kjer ZDA delujejo kot globalni policaj.

Ta policaj je intereveniral vedno, ko je bila ogrožena dominantna pozicija krmarja. Ko je Japonska postala premočna, denimo leta 1989 se je 32 japonskih podjetij uvrstilo na seznam 50 največjih podjetij na svetu po tržni kapitalizaciji, so jo ZDA zaustavile. Japonska je bila leta 1985 (skupaj z Nemčijo, Francijo in V. Britanijo) prisiljena v podpis Plaza accord, ki jo je zavezal k apreciaciji njene valute napram dolarju. To je postalo usodno za konkurenčno sposobnost Japonske, ki je zapadla v krizo in se ji že več kot 30 let ne uspe izviti iz »izgubljenega desetletja«. Ko so Libija, Irak in ostale države razmišljale o začetku izvoza nafte v novih, nedolarskih valutah, jih je doletela ameriška vojaška interevencija in zamenjava režima. ZDA so z gospodarsko in vojaško močjo obvladovale to ameriško-centristično ureditev.

Vendar je ta ureditev temeljila na številnih paradoksih in bila stabilna le do trenutka, dokler ti paradoksi niso bili preseženi. Prvi paradoks je bila predpostavka, da bo Kitajska, ko bo enkrat trgovinsko in investicijsko povsem integrirana v globalno gospodarstvo, tudi politično sledila razvoju ostalih nerazvitih držav, postala politično fragmentirana in s tem ošibljena in jo bo mogoče nadzorovati. Drugi paradoks je v tem, da je ta ureditev delovala na podlagi implicitnega »temnega dogovora« med ZDA in Kitajsko, po kateri kitajski subjekti z investicijami v ameriške državne obveznice, vrednostne papirje in nepremičnine sproti financirajo ogromen ameriški trgovinski deficit, ki je nastal zaradi preselitve ameriške industrijske proizvodnje v Kitajsko.

Tretji paradoks je temeljil na predpostavki, da je ta globalizacija zmagovalna za vse, tako za prebivalce razvitih kot nerazvitih držav. Četrti paradoks pa je bil utemeljen na tem, da si lahko krmar te ureditve privošči vse, da je ves svet njegov harem.

Toda ti paradoksi so bili utemeljeni na napačnih predpostavkah. Kitajska se ni spremenila v politično disfunkcionalnost tipa latinskoameriških demokracij, pač pa je komunistična partija ne samo znala obdržati oblast, pač pa znala strateško obrniti globalizacijo v svojo korist. V zadnjih štirih desetletijih je industrijsko in tehnološko prehitela zahodne države, hkrati pa začela strateško oblikovati svet v skladu s potrebami svojega razvoja. Kitajska danes globalno obvladuje večino strateških materialov, hkrati pa je postala največja posojilodajalka nerazvitim državam. Kitajski danes ni več treba v enaki meri financirati ameriškega trgovinskega deficita, saj je ustvarila rastoče povpraševanje po svojih izdelkih doma in v tretjih državah.

Globalizacija se je pokazala, da z njo vsi ne zmagujejo. Z relokacijo industrije proti Aziji in Latinski Ameriki ter s povečanimi migracijami je bil prizadet predvsem srednji sloj, kot temelj stabilnosti vsake družbe, kar je povzročilo nezadovoljstvo in politično nestabilnost v razvitih državah. Skupaj z izgubami primata v industriji in tehnologiji pa je bil to glavni impulz za porast političnega populizma in vrnitev protekcionizma v zahodne države. Na čelu z ZDA. In nazadnje, stranski produkt te globalizacije je bil porast cen energentov in materialov, kar je mnogim državam, na čelu z Rusijo in izvoznicami nafte, omogočilo ekonomsko emancipacijo. S tem pa samozavest, da jim ni treba trpeti vseh hegemonističnih potez, ki si jih je zamislil krmar te ureditve.

Danes gledamo razkroj teh paradoksov in globalne posledice tega. Začelo se je z na začetku benignim oblikovanjem skupine gospodarsko močnih »rastočih držav« BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika), ki pa se danes širi s 13 državami. Med njimi so Savdska Arabija, Iran in Kazahstan. Razširjen BRICS+ pomeni skupaj 45% svetovnega prebivalstva, tretjino svetovnega BDP, okrog 80% svetovnih rezerv nafte, 70% rezerv plina ter večino nahajališč najpomembnejših surovin za industrije prihodnosti. Države BRICS pospešeno pripravljajo načrt uvedbe skupne rezervne valute, ki bi temeljila na košarici valut petih ustanovnih članic, in skupne razvojne banke.

Ameriške provokacije s širjenjem Nata in posledično rusko invazijo na Ukrajino ter glede Tajvana krepijo strateško zavezništvo »novega pola« sveta. Ameriške sankcije proti Rusiji (s prepovedjo trgovine, s finančno izolacijo in zaplembo deviznih rezerv centralne banke) kot model morebitnih sankcij proti Kitajski pospešujejo medsebojno trgovino, prehod na plačevanje v nedolarskih valutah in na lastne finančne platforme.

Oblikovanje multipolarnega sveta ni več vprašanje. Vprašanje je le, kje bo tukaj EU. Glede na dogajanje v zvezi z vojno v Ukrajini je bolj verjetna odločitev za podrejenost ZDA, kot pa da se EU vzpostavi kot samostojni igralec. EU bo sicer lahko gospodarsko močna, vendar ne tudi politično osamosvojena in zato ne samostojni igralec. Zato se obeta globalna ureditev s tremi gospodarskimi bloki, vendar s samo dvema krmarjema. Kar dolgoročno za EU pomeni tretjeligaški zaton.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku