Zelo zanimivo reakcijo je doživelo javno pismo skupine, recimo jim izkušenih razumnikov, zbranih okrog Milana Kučana in Danila Türka, v katerem pozivajo vlade EU, NATO in Rusijo k začetku mirovnih pogovorov ter k oblikovanju nove evropske varnostne arhitekture, ki bi vključevala tudi Rusijo:
Od vlad držav EU zahtevamo, da vzpostavijo novo, dolgoročno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo izraz strateških interesov evropskih držav za njihovo aktivnejšo vlogo v svetu. Temeljiti mora na suverenosti, enakopravnosti in ob upoštevanju varnostnih interesov vseh držav. Tudi Rusije, ki ostaja, takšna ali drugačna, soseda EU tudi v prihodnje.
To javno pismo je izzvalo precej nelagodja med novinarji in mnenjskimi voditelji. Ti se namreč z duhom pisma, ki poziva k mirovnim pogovorom brez predhodnega ruskega poraza, nikakor ne strinjajo, vendar si zaradi ugleda obeh glavnih protagonistov pisma, dveh nekdanjih predsednikov države Milana Kučana in Danila Türka, ne upajo na glas in enoznačno povedati, da se globoko ne strinjajo z njimi. In ne upajo si jih, obeh nekdanjih predsednikov države in skupine ostalih uglednih razumnikov, proglasiti za rusofile. Predvidevam, da si pri sebi mislijo, da gre za mnenje skupine ljudi, ki so s starostjo izgubili sposobnost presoje vendarle tako evidentnega moralnega vprašanja.
Pri čemer pridemo do zanimivega paradoksa. Najbolj modri ljudje v tej državi z bogatimi izkušnjami iz politike, ki so sodelovali pri osamosvojitvi Slovenije, se zavzemajo za čimprejšnje končanje vojne prek takojšnjega začetka mirovnih pogovorov. In to konsistentno zahtevajo praktično od začetka te vojne. Na drugi strani pa imamo novinarje, različne mnenjske voditelje (tudi z intelektualnim predigrejem) in celotno politično garnituro (razen nekaj ministrov, ki imajo zasebno podobno stališče kot izkušeni razumniki), ki pa enoglasno podpirajo uradno politiko iz Washingtona in Bruslja in v skladu z njo pozivajo k še več orožja, k podaljševanju vojne in s tem k nadaljevanju pobijanja Ukrajincev in uničevanja Ukrajine, dokler Putinova vojska ne bo poražena in izgnana iz Ukrajine. Pri čemer jih ne zanima, da države z največjim arzenalom jedrskega orožja, prepričane v to, da se v tej vojni bori proti eksistenčni varnostni grožnji Nata na njenih mejah in ki v tej vojni ne sme izgubiti, sicer propade kot država, ni mogoče premagati (navkljub 200 ali 400 dodatnim tankom, letalom itd.) Ne zanima jih, da bo Rusija raje pognala Evropo v jedrsko uničenje, kot da bi izgubila to zanjo eksistenčnno vojno. Ne zanima jih, da v takšni konstelaciji mirovni pogovori Ukrajini zagotavljajo bistveno boljši rezultat kot nadaljevanje vojne. In da bi Ukrajina dosegla daleč najbolj ugoden rezultat, če bi se za mir dogovorila lani marca.
Ne vem, kako vi vidite to dihotomijo, jaz jo vidim kot antagonizem med “modrimi starci”, ki pozivajo k pogovorom, ki bi pripeljali do miru, in “mladinci, željnimi krvi” na drugi strani.
To res ni več država za starce. Slišijo se le še vojni bobni, ki pozivajo k boju.
DAMIJAN blog 
Peticija je še en primer diplomatske izgubljenosti slovenske politike.
Komu je naslovljena ta peticija? Rusiji, Ukrajini, ZDA, EU…?
Če je tem, potem ne moreš apriori obsoditi eno od strani. Bodo Rusi upoštevali to peticijo, če se jih takoj na začetku označuje kot agresorje, sami pa verjamejo, da vodijo osvobodilno vojno svojih rojakov in obrambno vojno proti agresiji NATO? Jo bodo Rusi pozitivno sprejeli? Ali je namenjena EU, da se umakne iz aktivnega podpihovanja konflikta, ki poleg Ukrajine uničuje predvsem EU?
So jo naslovili na slovensko javnost? Kaj so povedali z njo? So poskušali pošteno osvetliti vzroke, ki so privedli do ukrajinske krize? So poskušali ustaviti “navdušenje” za pošiljanje orožja Ukrajini? Je kje opozorilo, da večnacionalne države kot je Ukrajina ne morejo preživeti brez spoštovanja pravic narodnostnih manjšin. So kje povedali, da večnacionalne države ne morejo preživeti, če tako kot Zelenskijev režim prepove 12 parlamentarnih strank (celotno opozocijo) in s tem prepreči parlamentarno zastopanost celotnega (ruskega) naroda v Ukrajini in rusko govorečih Ukrajincev? So podprli (niso!) nedavno peticijo v UN o obsodbi fašizma in nacizma? Zakaj ne? Ni borba proti nacizmu in fašizmu temelj nastanka slovenske države?
Verjamem v dobre namene podpisnikov peticije, vendar peticija taka kot je, ne bo imela in nima potrebnega odmeva.
Spodaj primer akcije vrhunskega intelektualca, ki vzpodbudi resno debato. Svetovno znani zgodovinar, antropolog in demograf Emmanuel Todd, ki je s člankom v Le Figaro pred tedni vzbudil burno debato v Franciji. Spodaj njegov intervju v Elucid. Ena ura in pol, vendar zelo vredno poslušati (kvalitetni angleški podnapisi):
Za 2 razreda boljše od Meersheimer-ja.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Kitajski filozof, general in vojaški strateg Sun Cu je pred 2600 leti zapisal: »Strategija brez taktike je najpočasnejša pot do zmage. Taktika brez strategije pa je le hrup pred porazom.« Strategija je cilj, taktika pa je pot do cilja.
Ta misel Kitajca je še kako aktualna tudi ob vojni v Ukrajini. Strategija – cilj – mora biti realno dosegljiv. Če cilj ni dosegljiv, če ni realen, pomeni, da nimamo strategije in da je vse le “hrup pred porazom”. Pri tem ni pomembno, kako upravičen je boj. Tudi če popolnoma spregledamo ameriško hinavščino pri njihovih mednarodnih intervencijah in reakciji na ruski napad, velikanske ameriške interese za to vojno in če spregledamo ruske upravičene razloge za napad (zatiranje rusko govorečih prebivalcev Ukrajine, nespoštovanje sporazumov iz Minska, zavračanje širjenja Nata na vzhod) – tudi če vse to popolnoma prezremo in samo poudarjamo nesprejemljivost ruskega napada, nam vse to nič ne pomaga, če vemo, da Rusije zahod ne more poraziti, ne da bi se spustil v jedrsko vojno. Tega pa si, upam, nihče ne želi.
Dokler ga bo Zahod podpiral, Zelenski nima izbire. Ni mogoče pričakovati, da bo on dal pobudo za pogajanja, kajti to bi ves njegov krog upravičeno razumel kot kapitulacijo. Da bi ostal Zelenski vsaj malo kredibilen znotraj svoje države, ga mora Evropska unija (seveda brez ZDA, ki jim vojna prinaša ogromne dobičke) prisiliti k pogajanjem. In to lahko naredi tako, da mu odreče vojaško pomoč. Zelenskemu in njegovim moramo povedati, da se te obupno drage, hudo človeško krvave in ekološko nesprejemljive igre ne gremo več. Potem bo morda lahko privolil v pogajanja, ki bi morala vključevati samoodločbo vzhodnih ukrajinskih pokrajin z verodostojnim, mednarodno potrjenim referendumom.
Všeč mi jeVšeč mi je