Dva karakteristična članka v zadnjih dveh dneh v dveh največjih ameriških finančnih časopisih, ki imata težave z razumevanjem ameriške uradne politike “zadrževanja” (containment) Kitajske. Članek v Wall Street Journalu ugotavlja, da je ameriška uradna politika naredila vse, da bi omejila (trgovinska vojna, tehnološka vojna s prepovedjo izvoza mikročipov in črnimi listami kitajskih tehnoloških podjetij, s katerimi se ne sme sodelovati) in izzvala Kitajsko (uradni obiski v Tajvanu, ustanavljanje novih vojaških baz okrog Kitajske, pošiljanje orožja na Tajvan in ameriških vojaških flot v južno kitajsko morje itd.), vendar hkrati trdi, da v njenem pristopu ni ničesar, kar bi lahko koga napeljevalo k temu, da si želi konflikt s Kitajsko.

Nadaljujte z branjem→

Janez Novak

Navkljub navidezno logični razlagi Seymourja Hersha, da so plinovode Severni tok 1 in 2 minirale ameriške enote v sodelovanju z norveškimi v času manevrov sil Nata ter navkljub najnovejšim razkritjem ameriških obveščevalnih služb, da je za sabotažo plinovodov Severni tok 1 in 2 najbrž odgovorna proukrajinska skupina, za katero pa še ne vedo, ali je povezana z ukrajinskim predsednikom, je resnica povsem drugačna.

Resnica je naslednja: za sabotažo Severnega toka 1 in 2 je odgovorna mednarodna skupina ljubiteljskih potapljačev skandinavskega porekla.

Takole je bilo: Štirje prijatelji, Sven, Ari, Thorbjørn in Lars (Šved, Finec, Danec in Norvežan), so pred dvema desetletjema skupaj študirali na univerzi v Kopenhagnu. Po študiju so ostali v tesnih stikih in vsako leto štiri družine v drugi polovici julija tradicionalno preživljajo skupaj dva tedna počitnic na danskem otočku Bornholm. Tako je bilo tudi julija 2022. Sven, Ari, Thorbjørn in Lars so ljubitelji potapljanja, vsi snorklerji. In vsi adrenalinski džankiji. In tako so se tistega zgodnjega sončnega sobotnega jutra, 23. julija 2022, že ob šestih zjutraj, ko je bilo morje še mirno in gladko kot olje, in ko so žene in otroci še spali, z dvema gumenjakoma izpluli iz Sandviga v smer severovzhoda. Po desetih miljah plovbe so se ustavili. Sven, Ari in Thorbjørn so nadeli neopren, plavutke in maske in se potopili. 105 metrov globoko. Lars pa je za njimi spustil dva paketa, v vsakem je bilo za eno tono razstreliva. Sven, Ari in Thorbjørn so počasi namestili oba paketa izpod obeh cevi plinovoda Severni tok 1, ju pričvrstili ob cevi in namestili sprožilca z daljinskim upravljanjem. Potem so se počasi dvignili nazaj na površje, kjer jih je čakal Lars s steklenico vodke Absolut, da se malce ogrejejo. Preoblekli so se in se odpeljali nazaj proti Sandvigu. Bar v pristanišču je bil že odprt, zaustavili so se na kavi in spili vsak še tri vodke. Nato so se odpravili proti počitniški hišici in vmes kupili še sveže žemljice in forelle za zajtrk. Otroci so se pravkar zbudili in se razveselili svežih žemljic.

Naslednjega jutra, v nedeljo 24. julija 2022, pa so se Sven, Ari, Thorbjørn in Lars odpeljali proti jugovzhodu, se potopili in nastavili razstrelivo še pod cevi Severni tok 2. Ker so ga prejšnji večer malce preveč in predolgo pili, je bil Ari malce neroden pri postavitvi enega sprožilca in je voda vdrla v baterijo sprožilca. Ampak Ari je bil preveč mačkast, da bi to opazil. Potem so se vrnili nazaj v Sandvig in se malce dlje zadržali v baru v pristanišču. Klin se s klinom izbija, so si rekli. Zadržali so se malce dlje, pri desetih vodkah so nehali šteti. Nakar so se odpravili proti hiški. Ampak tistega dopoldneva so bile žene nekam sitne. Najbrž zato, ker so fantje pozabili kupiti sveže žemljice in forelle. Kdo bi vedel pri ženskah.

Tisti zadnji vikend v septembru so si Sven, Ari, Thorbjørn in Lars privoščili moški vikend v Sandvigu. Malce so jedli in zmerno pili, ne več kot običajno. In v nedeljo zvečer, ko so se odpravili na zadnji trajekt na kopno, so se na palubi postavili eden poleg drugega. Vsak je vzel svoj daljinec, spogledali so se brez besed in nato je vsak pritisnil na svoj gumb. Šele dva dni kasneje so videli na televiziji, da je eden izmed daljincev očitno zatajil. Sven, Ari in Thorbjørn so vsak pri sebi na sumu imeli Arija, ampak po telefonu niso hoteli o tem preveč razpredati. Če Rusi prisluškujejo Trussovi, njim še lažje. Z Rusi se pa ni za igrati. Itak pa bo naslednje poletje v hiški v Sandvigu dovolj časa za to.

Ostalo je zgodovina. In nebuloze, ki jih pišejo razni raziskovalni novinarji in tabloidi in si jih izmišljujejo agenti v obveščevalnih službah, da upravičijo svoje plače. 

________

Janez Novak, ljubiteljski pričevalec sabotaž plinovodov

Stanko Štrajn

Potem, ko je MAGNA objavila, da odstopa od kupčije sklenjene s Slovenijo, je minister za gospodarstvo Matjaž Han javno oznanil, da bo Slovenija dogovorila vračilo 18 milijonov evrov državnih subvencij skupaj s obrestmi. In če bo po sreči, še 5 milijonov pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Tako lahko pozabimo na 400, oziroma 1,000 oziroma 3,000 prvotno napovedanih delovnih mest. Ob odločnem nastopu našega ministra za gospodarstvo si je slovenska javnost oddahnila, saj je prepričana, da Slovenija iz tega posla ni utrpela nikakršne škode.

Kot vidimo, Matjaž Han in naši vrli novinarji neodvisnih medijev, ki oznanjajo to nebulozo pozabljajo, da je Slovenija omogočila MAGNI nakup 100 ha najboljše kmetijske zemlje na najatraktivnejši lokaciji v neposredni bližini avtoceste in letališča. Ne vem natančno, koliko je MAGNA plačala za m2 te mnogokrat večje parcele, kot je potrebna za zgraditev lakirnice. Vsekakor je kupila in dobila mnogo več zemljišča, kot ga je potrebovala tudi če bi res nekoč tam zgradila tovarno za 3,000 zaposlenih. Primerljiva podjetja v Sloveniji, ki dajejo kruh več tisoč delavcev imajo komplekse na nekaj hektarjih, nemara največ na kakšnih 20 hektarjih zemljišč. Gotovo kmetje, ki so bili v Hočah prvotni lastniki vzorno obdelanih njiv niso dobili več kot kakšnih 10 evrov za m2, kar je celo dobra cena, saj sicer v Sloveniji stane m2 kmetijske zemlje od nekaj centov do kakšnih 5 evrov za m2.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Zaradi vojne z Ukrajino so Zahodne države za Rusijo uvedle ekonomske sankcije in visoki predstavniki Evropske Unije nas prepričujejo, da so sankcije učinkovite in da bodo Rusiji v kratkem onemogočile nadaljevanje vojnih operacij. A kot beremo na teh spletnih straneh, dejanski podatki o ekonomskem položaju Rusije (vsaj do sedaj) teh napovedi ne potrjujejo. Rusija je lani ustvarila rekordni trgovinski presežek, rubelj se je okrepil, zabeležili so minimalni upad gospodarstva in tudi porast inflacije je bil manjši kot v EU. Ti podatki so odraz relativno hitre prilagoditve ruske ekonomije na spremenjene razmere ter seveda predvsem tega, da so sankcije uvedle samo zahodne države, ves ostali svet pa nemoteno z Rusijo trguje naprej. Manjkajoče blago Rusi večinoma lahko kupijo v drugih državah, prav tako drugim prodajajo presežke energentov, Zahod pa si je prav tako zagotovil oskrbo iz drugih virov. Podatki o blagovni menjavi držav kažejo, da gre precejšen del nekdanje neposrednega trgovanja Rusija – Zahod, danes preko drugih držav. Ob tem, da Evropa seveda ta obvod precej dražje plačuje. Drugače rečeno, iste proizvode iz Rusije zaradi sankcij plačujemo dvakrat (ali celo do 10-krat) dražje.

Vendar ni namen tega teksta, da bi ocenjevali navedene trgovinske tokove in še manj posegali v različne interpretacije te tragične vojne, v kateri je Rusija nesporno agresor. Zanima nas samo, kakšni so trgovinski tokovi Slovenije z Rusijo od uvedbe sankcij, katerim smo se pridružili tudi v Sloveniji. Pogledali smo uradne statistične podatke SURS-a o blagovni menjavi Slovenije z Rusijo, ki kljub sankcijam kažejo precej presenetljivo sliko o rekordni ravni medsebojne trgovine in najbrž ni dilem, da tem podatkom ne bi zaupali. Pri tem je sicer potrebno navesti, da podatki o uvozu iz posamezne države (ali v izvozu) upoštevajo državo dobavitelja, čeprav je vir dobave lahko tudi kaka druga država in je dobavitelj samo posrednik, a le-ta se pač v statistikah vodi kot država, iz katere smo dobili blago ali ga prodali. To pomeni, da ob upoštevanju posredne trgovine prek tretjih držav, ti uradni podatki podcenjujejo dejanski obseg trgovine z Rusijo v lanskem letu.

Nadaljujte z branjem→

Vsem navdušencem nad investicijami v sončne panele, ki naj bi zamenjali premog kot vir energije ter da bi na ta način zmanjšali CO2 emisije, bi morala spodnja slika prižagati vse rdeče alarmne luči. Nemška proizvodnja električne energije je bila lani v prav vsaki uri dneva bistveno bolj umazana (iz vidika izpustov CO2) kot francoska proizvodnja eletrične energije, v povprečju pa kar za 8-krat bolj umazana (411 proti 47 gCO2/kWh)! In to kljub 500 milijardam evrov, ki jih je Nemčija v preteklih dveh desetletjih vložila v sončne panele in vetrnice ter subvencije zanju, in kljub temu, da je Francija vložila v jedrsko energijo samo 200 milijard, pa še to 30 do 50 let nazaj (v 1970-ih in 1980-h). In kljub temu, da je bilo leto 2022 najboljše v zgodovini za nemško proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov ter daleč najmanj ugodno za proizvodnjo francoskih nukleark (polovica jih je bila na remontu).

Nemčija lahko vloži še 2,000 milijard evrov  v sončne panele in vetrnice, pa vendar ne bo mogla drastično zmanjšati CO2 izpustov v proizvodnji električne energije. Ker pač potrebuje termoelektrarne na plin in premog, da proizvaja elektriko, ko je oblačno, ponoči, ko ni vetra ter ves čas med oktobrom in marcem. Jedrske elektrarne pa proizvajajo električno energijo konstantno ves čas in njihova emisija CO2 je v življenjski dobi bistveno (za 3.5-krat!) nižja od emisij zaradi sončnih panelov (slika spodaj).

Nadaljujte z branjem→

Takole se je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen lani septembra “hecala”, da so v ruski vojski zaradi pomanjkanja čipov že tako obupani, da uporabljajo čipe iz pomivalnih strojev in hladilnikov.

No, od te gospe smo podobnih propagandnih puhlic v lanskem letu slišali zelo veliko. Nerodno je, da jo dejstva tako pogosto postavijo na laž. Analiza zelo rusofobnega think-tanka Free Russia Foundation iz ZDA na podlagi ruskih carinskih podatkov, ki so “pricurljali” do njih ter skupine prav tako rusofobnih ekonomistov, ki živijo in delajo v ZDA (Tania Babina, Benjamin Hilgenstock, Oleg Itskhoki, Maxim Mironov, and Elina Ribakova), in katerih konsistentnost so preverili s primerjavo drugih mednarodnih statistik, je pokazala ravno nasprotno. Ruski uvoz mikročipov in integriranih vezij se je v obdobju januar-september 2022 glede na isto obdobje 2021 povečal iz 1.8 na 2.45 milijarde dolarjev (za dobro tretjino oziroma 650 mio dolarjev).

Vir: Free Russia Foundation, Effectiveness of U.S. Sanctions Targeting Russian Companies and Individuals, str. 49

Nadaljujte z branjem→

Ni res, da sankcije proti Rusiji ne delujejo. Če zanemarimo, da desetim paketom sankcij proti Rusiji (od trgovinske blokade, finančne izolacije, zasega premoženja, do prepovedi uvoza in kapic na cene plina in nafte) sicer ni uspelo zmanjšati sposobnosti Rusije, da financira nadaljevanje vojaških operacij v Ukrajini, sankcije proti Rusiji delujejo. In to odlično.

Zaradi vojne v Ukrajini in navkljub sankcijam je Rusija lani dosegla zgodovinsko rekordne trgovinske rezultate. Rusija je imela lani rekordni izvoz (532 milijard dolarjev) oziroma za 21% več kot leto prej in rekordni presežek v trgovinski bilanci (316 milijard dolarjev). Uvoz je sicer upadel po začetku sankcij (na letni ravni zmanjšanje za 18% glede na 2021), vendar se je proti koncu leta že vrnil na raven iz 2021, ker je Rusija preusmerila uvoz na Kitajsko, Turčijo, Turkmenistan in druge države, prek katerih uvaža tudi zahodne izdelke. Pri najbolj kritičnih inputih, kot so čipi za industrijo, je bil ruski uvoz lani večji kot v 2021 (Effectiveness of U.S. Sanctions Targeting Russian Companies and Individuals, str. 48-50). Pa čeprav se je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen “hecala”, da so v ruski vojski zaradi pomanjkanja čipov že tako obupani, da uporabljajo že čipe iz pomivalnih strojev in hladilnikov.

Nadaljujte z branjem→

Še en dober explainer na Money & Macro glede tega ali lahko oblikovanje nove svetovne rezervne valute dejansko izrine ameriški dolar. Dejstvo je, da se nova svetovna rezervna valuta oblikuje in to okrog kitajskega yuana (to, da izvoznice nafte in plina sprejemajo plačila v kitajski valuti namesto v dolarju, je začetek tega procesa). In dejstvo je, da so Kitajska in druge države v to prisiljene, če se želijo izogniti grožnji ameriških sankcij. ZDA so namreč v nekaj primerih sankcij (proti Venezueli, Iranu in Rusiji) sankcioniranim državam zaplenile njihove devizne (dolarske) rezerve v tujih centralnih bankah, poslovne banke iz sankcioniranih držav pa izključile iz mednarodnega dolarskega plačilnega prometa. Glede na to, da ZDA pripravljajo podobne sankcije proti Kitajski, kot so jih lani proti Rusiji, se seveda Kitajska mora zavarovati pred to grožnjo. In nezahodne države, za katere je Kitajska večinoma že postala najpomembnejši zunanjetrgovinski partner, so pripravljene pri tem sodelovati.

Torej kitajski yuan kot nova svetovna rezervna valuta je realnost. Toda ali yuan lahko izpodrine dolar kot dosedanjo prevladujočo svetovno rezervno valuto? No, glede tega je ta spodnji explainer zelo dober – za to, da neka valuta postane globalna rezervna valuta, je potrebna lastnost možnosti široke uporabe in investiranja. Glede možnosti plačevanja z yuanom bo v prihodnje tem lažje, čim več držav bo v zameno za izvoz nekega izdelka v Kitajsko sprejelo plačilo v yuanih. Bolj kot se bo širil ta krog držav, bolj bo yuan izpodrival dolar. Problem pa bo glede možnosti investiranja yuanov. Dolar je danes tako močno razširjen, ker ZDA omogočajo prost dostop tujim investitorjem do njihovega finančnega oziroma kapitalskega sistema. Kitajska pa je glede tega zelo zaprta, dejansko ima uvedene kapitalske kontrole. Če ni mogoče prosto trgovati na deviznih trgih z yuanom in investirati na kitajskih borzah, je uporabnost yuana zelo zmanjšana. In to je glavni razlog, da bo kitajski yuan težko izrinil ameriški dolar kot dominantne globalne rezervne valute. Kar pa ne pomeni, da se njegova vloga kot globalnega plačilnega sredstva ne bo močno povečala. Predvsem po zaslugi ZDA, ki s svojimi akcijami globalnega policaja silijo države, da imajo backup (zavarovanje) v primeru, ko jih ZDA postavijo na črno listo oziroma jih izsiljujejo.

Spodaj je izjemno dober (in nevtralen) explainer (must watch!), kakšen učinek so imele gospodarske sankcije proti Rusiji in ali so dosegle svoj cilj, kot ga je podala predsednica Evropske komisije. Na koncu je v tem prispevku podan nastavek za dolgoročne učinke sankcij, ki bodo pospešile multipolarizcijo sveta ob oblikovanju novega gospodarsko-političnega bloka okrog dvojca Kitajska – Rusija (ta del je pokrit v posebnem prispevku, stay tuned).