Dva karakteristična članka v zadnjih dveh dneh v dveh največjih ameriških finančnih časopisih, ki imata težave z razumevanjem ameriške uradne politike “zadrževanja” (containment) Kitajske. Članek v Wall Street Journalu ugotavlja, da je ameriška uradna politika naredila vse, da bi omejila (trgovinska vojna, tehnološka vojna s prepovedjo izvoza mikročipov in črnimi listami kitajskih tehnoloških podjetij, s katerimi se ne sme sodelovati) in izzvala Kitajsko (uradni obiski v Tajvanu, ustanavljanje novih vojaških baz okrog Kitajske, pošiljanje orožja na Tajvan in ameriških vojaških flot v južno kitajsko morje itd.), vendar hkrati trdi, da v njenem pristopu ni ničesar, kar bi lahko koga napeljevalo k temu, da si želi konflikt s Kitajsko.
Edward Luce pa si je v Financial Timesu zastavil preprost miselni eksperiment: Prvič, če Tajvana ne bi bilo, bi bile ZDA in Kitajska še vedno v sporu? Njegov odgovor je da. Drugič, ali bi se takšne napetosti nadaljevale, če bi bila Kitajska demokracija in ne enostrankarska država? Tukaj je odgovor težji, vendar dejstva nakazujejo, da ZDA kitajska “nedemokratična ureditev” ni motila ne 40 let nazaj, ko je Washington spodbujal neposredne ameriške investicije v Kitajski, ne 25 let nazaj, ko je bil Washington glavni pobudnik vključitve Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo. Kitajska “nedemokratičnost” je začela Washington motiti šele, ko je Kitajska postala tehnološko enakovredna in ko je začela organizirati lastne nabavne verige v regiji. Drugače rečeno, Kitajska “nedemokratičnost” je začela motiti Washington šele, ko je Kitajska začela ogrožati ameriško globalno hegemonijo.
Problem je, ker so danes glave v Washingtonu pregrete. V ameriški politiki je prevladal jastrebski konsenz. In kot opozarja Luce, ta jastrebski konsenz je zgodovinsko gledano lahko zelo problematičen. Tak konsenz je bil leta 1964, ki je vodil do vojne v Vietnamu, in tako konsenz je bil leta 2002, ki je vodil do ameriške invazije na Irak. Luce:
Some of America’s worst blunders — the 1964 Gulf of Tonkin resolution that led to the Vietnam war, or the 2002 Iraq war resolution — were bipartisan. So is the new House committee on China, which its chair, Mike Gallagher, says will “contrast the Chinese Communist party’s techno-totalitarian state with the Free World”. It is probably safe to say he will not be on the hunt for contradictory evidence.
Toda problem z ameriško politiko poskusa izolacije Kitajske je dvojni. Prvič, Kitajska je preveč integrirana v svetovno gospodarstvo. Praktično vsa gospodarstva sveta, od razvitih do tistih v razvoju, so v veliki meri odvisna od kitajskih inputov. Hkrati pa je Kitajska postala največji trgovinski partner večine držav v razvoju. Kako razvezati celoten svet od Kitajske? In drugič, pritisk na izolacijo Kitajske lahko udari nazaj kot bumerang. Kajti bolj kot ZDA Kitajsko omejujejo glede dostopa do vrhunske tehnologije, več napora kitajske oblasti vlagajo v razvoj tehnologije. Dva tipična primera sta kitajsko oznanilo prejšnji teden, da se bo (zaradi ameriških ukrepov) celotna gospodarska strategija fokusirala na tehnologijo čipov ter da Kitajska želi do leta 2030 postati vodilna na področju umetne inteligence. Torej ameriško pritiskanje na Kitajsko lahko samo pospeši kitajski tehnološki vzpon ter kitajski angažma pri oblikovanju drugega globalnega politično-ekonomskega pola.
Je to res smiselna politika Washingtona?
The original idea of containment, laid out in George Kennan’s 1947 Foreign Affairs essay, The Sources of Soviet Conduct, was more modest than the undeclared containment that is now US policy. Kennan’s advice was twofold: to stop the expansion of the Soviet empire; and to shore up western democracy. He counselled against the use of force. With patience and skill the USSR would fold, which is what eventually happened.
Today’s approach is containment-plus. When Xi talks of “suppression”, he means America’s ban on advanced semiconductor exports to China. Since high-end chips are used for both civil and military purposes, the US has grounds for denying China the means to upgrade its military. But the collateral effect is to limit China’s economic development.
There is no easy way round this. One possible side-effect will be to accelerate Xi’s drive for “made in China” technology. The Chinese president has also explicitly declared Beijing’s goal of dominating artificial intelligence by 2030, which is another way of saying that China wants to set the rules.
V glavnem, očitno je, da nas čaka ostra nova hladna vojna in da bomo lahko srečni, če se bo končalo samo z desetletji hladne vojne in ne s pravo tretjo svetovno vojno. Morda pa je čas, da začnemo razmišljati o nakupu kakšne nepremičnine v Novi Zelandiji ali Fijiju in pravočasni selitvi na varno…
DAMIJAN blog 
Kot je pravilno ugotovil francoski zgodovinar Todd; ta konflikt je eksistencialen tudi za Zahod. Zakaj?
Ker brez politične, vojaške in tehnološke prevlade ne more vzdrževati dolarja in s tem dominacije svetovnega finančnega sistema. S padcem vodilne vloge dolarja se Amerika sesuje kot hiša iz kart.
Analogije so zelo nevarna stvar. Ker nikoli ne gre za iste okoliščine. Ceteris paribus so pogoji v abstraktnih ekonomskih modelih, ne v realnem življenju.
Za razliko od Sovjetske zveze, Kitajska danes ni od 2.sv. oslabljena velesila, temveč modernizirana prva industrijska sila sveta v silovitem vzponu. In da se razumemo, tudi znanstvena velesila. Danes obseg kitajskih objav v znanstvenih revijah presega ameriškega. Ne pozabimo, da je znanost v ne mali meri odvisna od števila in kvalitete možganov. Kot sem pisal že večkrat v komentarjih na tem blogu, kitajsko število diplomantov STEM nekajkrat presega ameriško, s tem, da je kvaliteta temeljnih naravoslovnih znanj kitajskih maturantov občutno nad ameriškim.
Zahod se je v pijanem zmagoslavju po 1991 prepustil nebrzdani orgiji finančnih trgov ob tem pa v veliki meri pozabil na temeljna področja, ki določajo vzpon družb: superstruktura, infrastruktura, kultura in demografija.
V superstrukturi najbolj očiten “failure” predstavlja bolonjska reforma. Če ste spremljali zadnji Putin-ov govor je eden ključnih ruskih ukrepov uknitev bolonjske refrome in povečanje rigoroznosti študija (diploma po 4 do 6 letih študija). Kitajci nikoli niso padli na finto bolonjske reforme. Očiten padec kvalitete diplomantov, na žalost, opažamo tudi v industriji. Danes diplomant npr. strojne fakultete ni ekvivalenten diplomantu izpred 1991. Zaskrbljujoče pada splošen nivo IQ naših šolarjev. Ta izjemno zaskrbljujoč trend je še posebej opazen v Aneriki.
Infrastruktura. V Evropi je situaciji nekoliko boljša, v Ameriki katastrofalna. Med tem, ko so Kitajci zgradili 40 tisoč km hitrih železnic, ameriški železniški sistem razpada. Evropa je kolosalno zavozila z zaustavitvijo jedrske revolucije v 70-tih in 80-tih ter z monumentalno dragim Energiewende. Prva energetska prioriteta npr. Rusije je jedrska renesansa z oplodnimi reaktorji, pri KItajcih poleg tega pa še enormna ekspanzija termoelektrarn na premog (ob tem da so hkrati največji proizvajalec opreme in investitor v obnovljive vire energije). Brez poceni energije bo konkurenčnost Zahoda na trgih 3.držav (ki predstavljajo večino bodoče gospodarske rasti) močno ogrožena.
Kultura. Tradicionalna evropska ali ameriška delovna etika se je umaknila neomejenemu hedonizmu. Danes se spoštuje hiter finančni zaslužek, ne trdo potrpežljivo delo. V teh pogojih je težko biti konkurenčen azijski delovni etiki. Tradicionalna družina, ki je temelj kohezivnosti zahodnih družb razpada. S tem razpada tudi vrednostni sistem. Če ni prave želje po oblikovanju družine, po ustvarjanju otrok, potem pade tudi dolgoročni fokus celotne kulture in družbe kot celote. Družina, otroci so vzrok, da se starši “žrtvujemo” za otroke, da pozabimo na svoj individualizem in hedonizem, da se smo usmerjeni v prihodnost. In s tem se v prihodnost usmerja cela družba. Brez usmerjenosti v prihodnost ni pozitivnega razvoja družb.
In s tem pridemo do demografije. Demografska rast je ključni dejavnk, ki vpliva na rast ekonomij. Demografska rast je bistveno odvisna od sistema vrednot v družbi. Brez rasti, pa kapitalistično gospodarstvo zelo težko deluje.
Možnost, da bo Zahod ponovil vzorec ustavljanja svojih konkurentov (z iniciiranjem tako 1. kot 2.sv in kasnejšo hladno vojno) je tukaj bistveno manjši kot v preteklosti. Razen, če nima asa v rokavu. Ampak lahko ga imajo tudi Rusi in Kitajci.
Meni osebno se zdi opcija miroljubne koeksistence boljša opcija. Ampak ob tem bi morali na Zahodu, če hočemo preživeti v tej tekmi, radikalno spremeniti tako svoje strateške politike kot kulturo, Slednje pa je daleč najtežja stvar.
Všeč mi jeVšeč mi je