Stanko Štrajn

Potem, ko je MAGNA objavila, da odstopa od kupčije sklenjene s Slovenijo, je minister za gospodarstvo Matjaž Han javno oznanil, da bo Slovenija dogovorila vračilo 18 milijonov evrov državnih subvencij skupaj s obrestmi. In če bo po sreči, še 5 milijonov pogodbene kazni zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Tako lahko pozabimo na 400, oziroma 1,000 oziroma 3,000 prvotno napovedanih delovnih mest. Ob odločnem nastopu našega ministra za gospodarstvo si je slovenska javnost oddahnila, saj je prepričana, da Slovenija iz tega posla ni utrpela nikakršne škode.

Kot vidimo, Matjaž Han in naši vrli novinarji neodvisnih medijev, ki oznanjajo to nebulozo pozabljajo, da je Slovenija omogočila MAGNI nakup 100 ha najboljše kmetijske zemlje na najatraktivnejši lokaciji v neposredni bližini avtoceste in letališča. Ne vem natančno, koliko je MAGNA plačala za m2 te mnogokrat večje parcele, kot je potrebna za zgraditev lakirnice. Vsekakor je kupila in dobila mnogo več zemljišča, kot ga je potrebovala tudi če bi res nekoč tam zgradila tovarno za 3,000 zaposlenih. Primerljiva podjetja v Sloveniji, ki dajejo kruh več tisoč delavcev imajo komplekse na nekaj hektarjih, nemara največ na kakšnih 20 hektarjih zemljišč. Gotovo kmetje, ki so bili v Hočah prvotni lastniki vzorno obdelanih njiv niso dobili več kot kakšnih 10 evrov za m2, kar je celo dobra cena, saj sicer v Sloveniji stane m2 kmetijske zemlje od nekaj centov do kakšnih 5 evrov za m2.

Če kupnino, ki so jo dobili kmetje, celo podvojim, strošek nakupa ni presegel kakšnih 20 mio evrov, kar pomeni, da je MGNA recimo plačala za 100 ha ali 1 mio m2 verjetno 20 evrov na m2. Če bo sedaj MAGNA obdržala 100 ha zemljišč in vrnila državno subvenicijo Sloveniji in še plačala neko pogodbeno kazen in še nekaj obresti, bo še vedno obogatena, saj še vedno ne bo utrpela več kot kakšnih 30 mio evrov dodatnega stroška.

Če je v Sloveniji m2 komunalno opremljene zazidljive površine vreden vsaj 200 evrov na m2, vidimo, da bo MAGNA ne glede na vse izjalovljene načrte, ki jih je imela, še vedno obdržala korist v pridobljenih zemljiščih, ki dosega vsaj 150 mio evrov. Povedano drugače, tudi če MAGNA vrne subvencijo z obrestmi, pri čemer ni znano ali gre za zakonite zamudne obresti ali za neke nizke pogodbene zamudne obresti in še plača pogodbeno kazen, se bo še vedno na račun Slovenije obogatila za vsaj 150 milijonov evrov.

Še drugače, slovenski davkoplačevalci bomo MAGNI podarili pol toliko, kot znaša strošek zadnjega povečanja pokojnin za celo leto za vseh 600 tisoč slovenskih upokojencev. Nedvomno je Slovenija zelo bogata država, če lahkotno podarja milijone evrov tujemu kapitalu.

Odstop od pogodbe ima v klasičnem civilnem pravu za posledico odškodninsko odgovornost stranke, ki je odstopila od pogodbe. Najmanj bi Slovenija morala terjati vračilo vseh zemljišč v naravi in za objekte, ki jih je MAGNA zgradila uveljaviti ustrezno najemnino, če se MAGNA odloči zgrajene objekte še uporabljati. Če MAGNA ne želi zgrajenih objektov še naprej uporabljati, bi jih Slovenija lahko oddala v najem, ali prodala najboljšemu drugemu ponudniku. Vse navedeno bi Slovenija lahko uredila sporazumno in zaradi spremenjenih okoliščin s sporazumom o razvezi pogodbe dogovorila vračilo nepremičnin in vračilo plačanih kupnin, kar bi se lahko pobotalo z vračunanjem že plačane subvencije MAGNI. V izogib pravdanju bi torej pogodbeni stranki sporazumno pobotali vse medsebojne zahtevke in korektno druga drugi vrnili, kar sta prejeli na podlagi razvezane pogodbe.

V tem primeru bi Slovenija dobila vrnjeno realno premoženje, ki ga je podarila MAGNI in ne le vračilo subvencije, pogodbene kazni in nekaj obresti, kar vse je nesorazmerna vrednost v primerjavi z pridobljeno koristjo. V tem primeru MAGNA ne bi bila obogatena, Slovenija pa ne oškodovana. Seveda se tak, ali temu podoben razplet ne bo zgodil, saj ni pričakovati, da bi slovenska Vlada in resorno ministrstvo za gospodarstvo dosledno in strokovno ščitili javni interes in preprečevali oškodovanje javnega premoženja.

Če vzamemo kot vzorčen primer ravnanja naše oblasti odstranjevanje ograje na meji s Hrvaško, vidimo, da bo Slovenija v primeru MAGNE ravnala nekako po istem vzorcu. Vsak projekt, naj bo še tako enostaven, je priložnost za izčrpavanje proračuna in okoriščanje privatnih interesov.

Ministrstvo za notranje zadeve je s sklepom o oddaji javnega naročila za odstranitev ograj na meji s hrvaško brez sramu oddalo naročilo MINIS – u za 7 mio evrov, čeprav je to delo dejansko vredno le 2 mio evrov. Tako bo Slovenija odstranitev ograj MINISU preplačala. Gre za podjetje, ki je za časa Cerarjeve vlade ograje tudi postavljalo in zaslužilo preko 9 mio evrov. Nato je Šarčeva vlada, in takratni in sedanji novi minister Pokljukar, oddala postavitev še 50 km ograj nekemu srbskemu podjetju, ki je dela oddalo podizvajalcu MINISU. Sedaj je Golobova vlada oddala MINISU še odstranitev ograj , ki bo trajala 4 leta, namesto nekaj mesecev, kolikor je res potreben čas za odstranitev, če bi na terenu delalo na primer 10 ekip po 5 delavcev. Vidimo, da je posel z ograjo rezerviran za MINIS, ne glede na to, kdo je predsednik vlade.

Pričakujem, da bo MINIS angažiral kot podizvajalca ponudnika GRADBENIŠTVO MAČEROL s. p. ki je ponudil izvedbo del za 2 milijona in bo nato sam pobral razliko do 7 milijonov ne da bi se sploh moral karkoli z odstranjevanjem ograj ubadati. Gre za situacijo, ki smo ji bili priča v zadevi MAKETA drugega tira Divača – Koper, ki jo je ob koncu Cerarjeve vlade briljantno obdelala TARČA, nakar so sledili neodvisni mediji, ki so na primeru MAKETE pokazali, kako VLADA zlorablja oblast. Dejanska vrednost del odstranitve ograje je res ca. 2 milijona. Do tega zneska prideš, če zmnožiš in sešteješ strošek dela za enostavna dela v gradbeništvu in temu dodaš še stroške vodenja in stroške uporabe strojev (tovornjak z dvigalom, rovokopač, traktor mulčer in nekaj drobnega orodja). Očitno je najcenejši ponudnik zavestno oddal pomanjkljivo ponudbo brez garancije in si tako odprl vrata za podizvajalsko pogodbo, ker je očitno ocenil, da brez MINISA tega posla ne more prevzeti.

Dražji ponudbi za 9 milijonov vsaka sta očitno ponudbi, ki sta upoštevali določbe razpisnih pogojev, ki so skrajno nedoločeni. Javni razpis je dostopen na portalu e-naročanje. Iz razpisa ni mogoče razbrati dinamike del, mesta deponij, nemogoče je oceniti količino dodatnih in več del, ki bodo pri tem delu nujna. Zato sta ponudnika, ki verjetno nimata povezav pri odgovornih delavcih MNZ morala upoštevati vse rizike in oddati skoraj petkrat višjo ceno, kot je realna vrednost predmetnega naročila. Obratno je ponudnik MINIS lahko ponudil nižjo ceno, ki je še vedno več kot trikrat predraga, ker je vedel, da bo pri naročniku užival dobrohotno podporo in sodelovanje. Verjetno tudi ve, kdo bo nadzorni inženir, ki bo izbran po posebnem razpisu. Skratka razpis je sestavljen tako, da je MINIS nujno zmagovalec.

Kakor koli. V Sloveniji nič novega. Če upoštevamo, da bo po posebnem razpisu izbran še nadzorni inženir, ker policija, ki je ograje postavila, ni sposobna nadzirati njihovega odstranjevanja, vidimo, da bo odstranitev ograj stala približno toliko, kot njena postavitev. Tako bo proračun formalno pravno pravilno plačal MINISU več kot trikratno dejansko vrednost del, namesto da bi dela oddal tako, kot sem predlagal še pred objavo razpisa g. Bojanu Bučinelu, vodji oddelka za investicije na MNZ. In kjer bi proračun lahko kakšnih 5 do 10 milijonov zaslužil, ker bi vračunal vrednost elementov odstranjene ograje, ki bi jih izvajalec moral odkupiti in bi po tem s tem materialom lahko postavljal ograje tretjim naročnikom, ki takšne ograje potrebujejo na primer za varstvo njiv pred divjadjo. Tako bi Vlada lahko povrnila vsaj del stroška, ki ga je imel proračun s postavitvijo ograj.

Minister za notranje zadeve je v Državnem zboru vehementno izjavil, da je boj proti korupciji njegova prva prioriteta. V projektu odstranitve ograj lahko korupcijo glede na navedena dejstva sicer domnevamo, a je jasno, da je ni mogoče dokazati. Vsekakor pa bi lahko dokazali zlorabo pooblastil in nevestno delo v službi vsem uslužbencem MNZ, ki so sodelovali in verjetno z vednostjo ali soglasjem ali po naročilu ministrov pripravili razpis oddaje javnega naročila s katerim bo iz proračuna v javno škodo in zasebno korist odteklo vsaj 7 milijonov, verjetno pa več, ker se bo projekt v 4 letih podražil, dodana pa bodo še dodatna in več dela. Neusmiljen boj proti korupciji in zlorabam javnega denarja lahko g. Pokljukar začne kar na ministrstvu, ki ga sam vodi. Ker ne pričakujem, da bo minister Pokljukar mož besede, državljanom ne preostane nič drugega, kot da javno opozarjamo na zlorabe in nesposobnost slovenskih oblasti zagotoviti varovanje javnega interesa in preprečiti izčrpavanje proračuna za privatne interese.

Če državljani in javni mediji ne bomo nazorno dokazovali trenutni vladi, da kljub izkazani sposobnosti hinavščine ni nič boljša od Cerarjeve, Šarčeve in Janševe vlade, bomo trenutni vladi omogočili njeno nadaljnje sprenevedanje, laganje in škodovanje javnemu interesu Slovenije in njenim državljanom. Če ne bo nikakršnega odziva javnosti na očitne zlorabe oblasti se gotovo ne bo predramil noben pristojen državni urad za nadzor nad delom izvršne oblasti. Računsko sodišče ni sposobno preverjat vsebine in se ukvarja zgolj z računovodskimi bilancami in standardi. Urad za preprečevanje korupcije ne more reagirati, ker po sodbi Ustavnega sodišča v primeru Patrije za dokaz korupcije ni dovoljeno uporabiti indične ( posredne dokaze zdrave pameti). Neodvisna in samostojna policija in NPU pa po moji oceni ne bosta izvedla kriminalistične preiskave na ministrstvu, ki je pristojno za gospodarstvo, in še manj na ministrstvu, ki je pristojno za delo represivnih organov oblasti.

Svoboda je, kot vse kaže, po razumevanju in ravnanju trenutne vlade SVOBODA ZLORABLJATI OBLAST, kar je v romanu Upor obešencev natančno definiral B. Traven, ko je zapisal, da je oblast zato, da se je zlorabi.

Problematika zlorab v delu izvršne oblasti, ki si dovoli zaradi nedelovanja nadzornih sistemov arogantno in samopašno izčrpavanje in oškodovanje proračuna, je gotovo eden ključnih razlogov, da potem zmanjka denarja za javno zdravstvo, za pokojnine, socialo, šolstvo, za protipoplavne ukrepe, skratka zmanjka sredstev za funkcioniranje socialne in pravne države.