Ni res, da sankcije proti Rusiji ne delujejo. Če zanemarimo, da desetim paketom sankcij proti Rusiji (od trgovinske blokade, finančne izolacije, zasega premoženja, do prepovedi uvoza in kapic na cene plina in nafte) sicer ni uspelo zmanjšati sposobnosti Rusije, da financira nadaljevanje vojaških operacij v Ukrajini, sankcije proti Rusiji delujejo. In to odlično.

Zaradi vojne v Ukrajini in navkljub sankcijam je Rusija lani dosegla zgodovinsko rekordne trgovinske rezultate. Rusija je imela lani rekordni izvoz (532 milijard dolarjev) oziroma za 21% več kot leto prej in rekordni presežek v trgovinski bilanci (316 milijard dolarjev). Uvoz je sicer upadel po začetku sankcij (na letni ravni zmanjšanje za 18% glede na 2021), vendar se je proti koncu leta že vrnil na raven iz 2021, ker je Rusija preusmerila uvoz na Kitajsko, Turčijo, Turkmenistan in druge države, prek katerih uvaža tudi zahodne izdelke. Pri najbolj kritičnih inputih, kot so čipi za industrijo, je bil ruski uvoz lani večji kot v 2021 (Effectiveness of U.S. Sanctions Targeting Russian Companies and Individuals, str. 48-50). Pa čeprav se je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen “hecala”, da so v ruski vojski zaradi pomanjkanja čipov že tako obupani, da uporabljajo že čipe iz pomivalnih strojev in hladilnikov.

Enako odlično delujejo tudi sankcije glede cenovne kapice na nafto. Po analizi Babina in drugi (februar 2023) na podlagi ruskih carinskih podatkov je Rusiji navkljub kapici uspelo obdržati visoke cene surove nafte. Namesto povprečne cene 52 $/sodček, kot je kazala kotacija Urals, je povprečna izvozna cena po uvedbi cenovne kapice znašala 74 $/sodček. Za izvoz prek pacifiških pristanišč, ki so ključna za izvoz ruske nafte v Kitajsko in Indijo, naj bi po uvedbi cenovne kapice povprečna izvozna cena ruske nafte znašala 82 $/sodček, kar je enako povprečni kotaciji Brent, ki velja za (nerusko) severnomorsko nafto, in kar je bistveno višje od cenovne kapice G7 držav (60 $/sodček). Analize tudi ugotavljajo, da naj bi Rusija polovico nafte izvažala prek svoje “skrite flote tankerjev”, česar pa ne zajemajo nobene mednarodne statistike.

Dobra novica je tudi, da kljub embargu na uvoz ruskih naftnih derivatov v EU države, evropske države ne bodo ostale brez njih. Ruska surova nafta, predelana v indijskih in drugih rafinerijah, nato v obliki dizla in bencina pride v evropske države z ustreznim neruskim poreklom. Vsi smo zadovoljni – sankcije se spoštujejo, Evropejci imamo dovolj dizla, zraven pa še Indijci nekaj zaslužijo.

In ruski rubelj je trden in že dolgo ni bil toliko vreden, Rusija pa je lani dosegla še presežek v proračunu in nič ne kaže, da ga ne bi tudi letos.

Sankcije odlično delujejo tudi v evropskih državah, ki so jih uvedle. Imamo dražjo energijo, imamo strahovito inflacijo in mnoga gospodinjstva ne vedo, kako finančno preživeti skozi mesec.

Ekonomske učinke lahko tudi ovrednotimo. Denimo izgubljen BDP zaradi vojne in sankcij proti Rusiji. Napoved rasti BDP iz konca leta 2021 za leto 2022 za države EU 27 je znašala 4.2%, dejanska rast BDP v 2022 pa je bila blizu 1.8%. Vojna v Ukrajini je torej vzela 2.4 % BDP. Če to ovrednotimo s skupnim BDP držav EU 27 iz leta 2021, je vojna v Ukrajini odnesla za 407 milijard evrov dodane vrednosti, od tega v Nemčiji 90 milijard evrov. Podobno oceno lahko naredimo za letošnje leto. Če primerjamo napoved rasti BDP iz konca leta 2021 za 2023 ter zadnjo napoved iz konca leta 2022, naj bi negotovst glede povišane inflacije in vojne v Ukrajini odnesla še za 1.6% evropskega BDP oziroma 232 milijard evrov.

Podobna zgodba je glede inflacije. Napoved za EU 27 iz konca leta 2021 je bila 2.5% na letni ravni, dejanska inflacija pa je bila 9.2%. Torej smo dobili za dodatnih 6.7 odstotnih točk dodatnega dviga cen, dve tretjini od tega pa se nanaša na rast cen energentov. Drugače rečeno, kupna moč prebivalstvu se je zmanjšala za okrog 6% bolj kot bi se sicer.

Ne smemo pozabiti še proračuna. Zaradi povišanih cen energije so vse vlade pripravile niz ukrepov za zmanjšanje tega bremena za gospodinjstva in za gospodarstvo, pri čemer gredo ti paketi pomoči v nekaj sto milijard evrov. Že realizirane pomoči lahko ocenimo prek razlike v proračunskem saldu konec leta 2022 glede na zadnje »normalno leto« pred korono, to je leto 2019. Razlika na ravni EU 27 znaša 1.9% BDP, v Nemčiji in Sloveniji pa okroglo 3% BDP. Preračuna to pomeni, da so države EU 27 v letu 2022 paketi pomoči na eni in zmanjšanje davčnih prilivov na drugi strani stali 275 milijard evrov, Nemčijo 107, Slovenijo pa 1.6 milijard evrov.

Zaradi trajno povišanih cen energentov in motene oskrbe z energijo so številna evropska energetsko intenzivna podjetja, na čelu z nemškim gigantom BASF, začela seliti prizvodnjo v tujino. Najraje v ZDA in Kitajsko. V ZDA lahko ob cenejši energiji računajo še na tehnološke sunbecije, na Kitajskem pa na cenejši ruski plin in cenejšo elektriko ter na velik trg. Obseg trajno izgubljenih delovnih se bo pokazal šele na srednji rok, na daljši rok pa je neizogibna deindustrializacija Evrope.

Sankcije odlično delujejo. Če so bile namenjene temu, da evropske države zaidejo v težave zaradi pomanjkanja energentov in da s poceni ruskega plina preidejo na nekajkrat dražji ameriški, so sankcije opravile svoj namen. Če so bile namenjene temu, da se Evropa deindustrializira in začne gospodarsko in tehnološko zaostajati, so sankcije uspešne. Če so želeli z njimi destabilizirati in gospodarsko zaustaviti Evropo, so bile sankcije zelo uspešne. In če so želeli s sankcijami omogočiti Rusiji, da lahko še dolga leta financira vojno v Ukrajini, so bili pri tem zelo uspešni.

Zato je treba s sankcijami še nadaljevati, če si želimo dolge vojne. Ukrajini je treba dostaviti še več napadalnega orožja in ji tudi vrniti jedrske konice, ki so bile s sporazumom leta 1993 iz Ukrajine umaknjene. Če si želimo dolge vojne ter uničenja Ukrajine in Evrope.

Če pa želimo zaustaviti vojno v Ukrajino, se je treba spomniti nečesa drugega. Je kdo pomislil na mirovne pogovore?

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku