V zadnjem mesecu sem prebral dve dobri (zahodni) analizi delovanja sankcij proti Rusiji v lanskem letu. Za razliko od ostalih analiz ti dve temeljita na ruskih carinskih podatkih, ki so “pricurljali” do raziskovalcev in think-tankov ruskega porekla, ki živijo in delujejo v ZDA. Iz tega vidika sta obe analizi načeloma manj oporečni za zahodni svet, saj sta očitno pristranski v eno smer (protirusko). Obe analizi sicer prideta do istega rezultata (sankcije proti Rusiji lani niso bile uspešne) in obe navajata enak sklep (s sankcijami je zato treba nadaljevati in jih še bolj zaostriti). Najprej bom predstavil analizo Babina et al, 2023, ki se nanaša samo na učinek sankcij na izvoz ruske nafte in naftnih derivatov, v naslednjem postu pa še širšo analizo think-tanka Free Russia Foundation, januar 2023, ki vključuje tudi učinek sankcij na ruski izvoz in uvoz ostalih skupin izdelkov.
Študijo “Assessing the Impact of International Sanctions on Russian Oil Exports” so ob enem ameriškem napisali štirje ruski raziskovalci/raziskovalke, ki delajo na raziskovalnih inštitucijah v ZDA (Tania Babina, Benjamin Hilgenstock, Oleg Itskhoki,
Maxim Mironov, and Elina Ribakova). Spodaj je dober povzetek študije v obliki twitter niti, ki jo je pripravil soavtor študije Maxim Mironov. Jaz bom pa samo kratko povzel osnovne ugotovitve.
Vendar preden preden se lotimo te študije, naj navedem tvit enega izmed soavtorjev te študije, Olega Itskhoka, sicer izvrstnega mladega ekonomista z objavami v resnično top ekonomskih akademskih revijah (Itskhoki ima dve vrhunski objavi tudi z mojim najboljšim prijateljem). Itskhoki je lani konec marca objavil spodnje tvite, v katerih je sankcije na rusko nafto označil kot najboljši način, da se Rusiji zapre finančna pipa za financiranje vojne v Ukrajini, s čimer bi se ta vojna hitro končala. Hkrati pa je izrazil še prepričanje, da Rusija ne bo mogla preusmeriti svoje trgovine h Kitajski ter da bo ta znak enotnosti Zahoda pripomogel k temu, da se bo sankcijam pridružila tudi Kitajska. Članek s temi predvidevanji sta lani marca skupaj s Sergejem Gurievim (nekdanjim glavnim ekonomistom EBRD) objavila v nemškem Der Spieglu.
No, Itskhoki, kot kažejo podatki in njegova nova analiza, se je v svojih predvidevanjih zmotil. To kaže, da se tudi tako brilijantni akademiki lahko tako grdo zmotijo, kadar svoja predvidevanja gradijo na napačnih predpostavkah in/ali ker jih pri sklepanju vodijo želje namesto objektivne presoje na podlagi poznavanja realnega sveta. Oziroma drugače rečeno, pri resnično resnih zadevah se ni pametno držati zgolj predvidevanj vrhunskih akademikov (katerih presoja nujno temelji na modelskih predpostavkah, pripadnosti določeni šoli in njeni ideologiji ter osebnih preferencah), pač pa je treba prisluhniti tudi izkušenim strokovnjakom iz prakse, ki poznajo, kako deluje dejanski svet izven teoretskih modelov. Poslušati je treba oboje in si nato ustvariti mnenje, pri čemer ima zame primat empirija, torej izkušnje iz realnega in ne teoretskega sveta.
Nazaj k analizi Babinove, Itskhoka et al. Analiza, ki temelji na ruskih carinskih podatkih (njihovo konsistentnost so avtorji preverili z drugimi podatki), kaže, da je navkljub sankcijam Rusija v 2022 dosegla rekordni izvoz (532 milijard $, za 21% več kot v 2021) rekordni presežek v trgovinski bilanci (316 milijard $). Uvoz je sicer upadel po začetku sankcij (na letni ravni zmanjšanje za 18% glede na 2021), vendar se je proti koncu leta že vrnil na raven iz 2021, ker je Rusija preusmerila uvoz na Kitajsko, Turčijo, Turkmenistan in druge države, prek katerih uvaža zahodne izdelke.
Avstorje analize sta najbolj presenetili dve stvari. Prvič, da je Rusiji kljub sankcijam in enostranskemu zmanjšanju uvoza nafte in plina s strani zahodnih držav uspelo raven proizvodnje in izvoza nafte in derivatov ne samo ohraniti na isti ravni kot pred sankcijami, temveč jo celo povečati. Seveda s preusmeritvijo na druge trge. Izpadlo tretjino izvoza za države EU so prevzele Kitajska, Indija in druge države.
In drugič, da je Rusiji kljub zapisom v vseh medijih uspelo obdržati visoke cene surove nafte. Natančneje, medtem ko so vsi analitiki in mediji kazali na razliko med kotacijami cen Brent in Urals kot indikator visokega diskonta, ki ga morajo ruski izvozniki nafte dajati kupcem, da sploh lahko prodajo nafto (v zadnjega pol leta naj bi ta diskont znašal med 30 in 35 $/sodček), so bile dejanske izvozne cene ruske nafte bistveno višje. Namesto povprečne cene 52 $/sodček, kot je kazala kotacija Urals, je povprečna izvozna cena po uvedbi cenovne kapice znašala 74 $/sodček. Za izvoz ruske nafte prek štirih evropskih pristanišč, predvsem pri izvozu nafte v Turčijo, naj bi diskont res znašal 17 $/sodček, kar pa ne velja za izvoz prek pacifiških pristanišč, ki so ključna za izvoz ruske nafte v Kitajsko in Indijo. Po uvedbi cenovne kapice naj bi povprečna izvozna cena ruske nafte iz teh pristanišč znašala 82 $/sodček, kar je enako povprečni kotaciji Brent, ki velja za (nerusko) severnomorsko nafto, in kar je bistveno višje od cenovne kapice G7 držav (60 $/sodček). Avtorji tudi ugotavljajo, da naj bi Rusija polovico nafte izvažala prek svoje “skrite flote tankerjev”, česar pa ne zajemajo nobene mednarodne statistike.
Avtorji analize nad sankcijami na rusko nafto in derivate seveda niso obupali. Predlagajo, da je treba sankcije še bolj zaostriti in znižati cenovno kapico pod 60 $/sodček:
we conclude that a central focus of policy going forward should be the enforcement of existing sanctions on Russian oil – along with the lowering of the oil price cap.
In naprej, avtorji so prepričani, da bo Rusijo močno udarila uveljavitev zadnjega dela naftnih sankcij, to je prepoved uvoza ruskih naftnih derivatov:
As far as oil products are concerned, we show that it is significantly less feasible to redirect exports away from the European market. This suggests that the EU embargo on oil products, which took effect on February 5, 2023, will prove to be a powerful additional tool to further curb Russian export and fiscal revenues.
Kako naj rečem na lep način, da so spet popolnoma brcnili v temo in da s tem ne užalim kolegov? Pri tem zadnjem sklepu in predvidevanjih gre preprosto za “presežek želja nad realnostjo“. Pač, nekateri si močno želijo, da bi nekaj delovalo, pri tem pa ostajajo v svojem lepem akademskem svetu številk in predpostavk, ne pogledajo pa v realni svet. Ne zanima jih realističnost teh predvidevanj. Če bi pogledali v realni svet, ali se seznanili z analizami strokovnjakov iz tega področja (denimo Sergeya Vakulenka), bi lahko videli delujoče načine, kako se se ruska nafta, predelana denimo v indijskih rafinerijah, nato v obliki dizla in bencina prodaja v evropske države z ustreznim neruskim poreklom.
Akademiki so super za ex-post analize, predvidevanja pa niso njihova najboljša stran. Lani spomladi so predvidevali, da bodo sankcije na izvoz nafte in plina osušile ruski proračun, in da bo zaradi nezmožnosti financiranja vojne s strani Rusije zaradi tega hitro konec vojne, in se pri tem grdo zmotili. Prav tako so predvidevali, da Rusija ne bo uspela preusmeriti svoje trgovine h Kitajski, in se pri tem grdo zmotili. Predvidevali so, da se bo Kitajska pridružila zahodnim državam proti Rusiji, in se pri tem grdo zmotili. Prav tako so predvideli, da bo uvedba cenovnij kapic na rusko nafto in derivate zmanjšala prihodke ruskega proračuna, in se pri tem grdo zmotili. Ali lahko zaupamo zdajšnjim predvidevanjem akademikov ruskega porekla ob poznavanju dejstev in delovanja realnega sveta?
Ne moremo. Absolutno nič jim ne moremo zaupati. Rusiji v naslednjih letih zaradi sankcij na izvoz energentov s strani zahodnih držav pač ne bo zmanjkalo denarja v proračunu za financiranje vojne. Pozabite na to. Če želimo zaustaviti vojno v Ukrajino, se je treba spomniti nečesa drugega. Je kdo pomislil na mirovna pogajanja?
_______________
Joint with @ben_hilgenstock @elinaribakova @mironov_fm @TaniaBabina @itskhoki
prices: in the post-embargo/price cap period, the average export price for Russian crude
oil stood at around $74/barrel based on our data—compared to Urals at $52/barrel.
critical—including ensuring compliance with price cap-related restrictions on shipping, maritime insurance, and other services. This is of particular importance as
sales to…
goods exports of $532 billion, an increase of 21% over 2021. At the same time,
imports fell significantly in 2022Q2 and—while they essentially recovered fully from
their post-invasion collapse !!!
Vir: Maxim Mironov, via Twitter
DAMIJAN blog 
“Akademiki so super za ex-post analize, predvidevanja pa niso njihova najboljša stran.”
Uauuuuuuu… Končno!, bi rekel sam.
To pa je redko podana iskrena izjava s strani akademske sfere same. Pa (žal) resnična. Lahko potrdim tudi iz lastnih bogatih izkušenj – za future napovedi popolnoma neuporabi, za ex-post pa uporabni kot vsak univerzitetno izobražen strokovnjak. Njihova/vaša dodana vrednost je v poslovnem svetu zgolj reputacija, običajno zgolj v postopkih pred uradniki in že precej manj v sodnih postopkih.
Seveda pa je izdelek vedno lepo strukturiran, berljiv in s pravilnimi sklici in citati na (dele) izdelkov drugih članov akademske skupnosti.
Lp
Matjaž
Všeč mi jeVšeč mi je
Najbolj pomembna posledica sankcij je, da so bo Rusija reindustrializirala na valu uvozne substitucije. Milovanovičeva izjava o “regressive import substitution” je kratkega roka. Naj vam dam primer iz industrije, ki jo poznam, tj. avtomobilske:
Lani je proizvodnja v ruskih tovarnah padla za več kot polovico. Največji proizvajalec VAZ je npr. prodajal najbolj prodajan model Lado Vesto brez ABS in popolnoma oskubljene opreme. Od začetka maja tega leta se najavlja polna proizvodnja polno specificiranih modelov. Rusi so rabili dobro leto za večinoma lastno uvozno substitucijo, kar pa ni šlo, so kupili na Kitajskem in še kje. Predtem je Renault, ki je bil večinski lastnik VAZ-a diktiral nabavno politiko (in ohranjal kolikor se je dalo proizvodnje v Franciji oz EU), sedaj jo Rusi. V prvi fazi bodo kopirali dele (zaščita intelektualne lastnine zahodnih firm je v tem primeru ukinjena z zakonom), v drugi fazi bodo nadaljevali z lastnim razvojem.
Lahko Rusi to zmorejo? Brez dvoma. Uvozna substitucija in zahodne sankcije oz. odprava ovir po mednarodnih trgovinskih sporazumih bo zagotovila delo za rusko industrijo še leta v prihodnost. In varno zaščiteno okolje za njen razvoj. Ne pozabite, da visoko javni profilirani umiki tujih korporacij niso pretežni trend. Večina zahodnih podjetij okoli 85% je ostala v Rusiji in nadaljuje z delom (oz. skoraj 95% nemških podjetij v Rusiji!!!). Šok bo bistveno manjši, kot si Zahod predstavlja.
Kako so že nekoč rekli ameriški Neoconsi. “NEVER WASTE A GOOD CRISIS”
In Rusi to v tipični judo maniri (izkoristi moč nasprotnika) to počnejo zelo uspešno. Če gledate poteze Mišustinove vlade (ob polni Putin-ovi podpori) kako hitro odpravlja birokratkse ovire in uvaja vzpodbujevale ukrepe za gospodarstvo, si lahko mislite, da so Rusi prav potrebovali šok te vojne, da so začeli pospešeno uvajati reforme.
Kako je že rekel Lenin:
“So leta ko se nič ne zgodi in so tedni, ko se zgodijo leta”
Poglejte samo šolsko refermo. Eden prvih ukrepov je bila odprava bolonjske referome. Danes visokošolski študij v Rusiji, tako kot nekoč pri nas, traja od 4 do 6 let (z enoletno specializacijo). Kar pomeni, da bo diplomiranec, ki pride npr. iz strojne fakultete v resnici tudi nekaj uporabnega znal. Kako je že rekel znameniti ameriški Admiral Rickover (poznan tudi kot oče ameriške flote atomskih podmornic)
….who warned that Soviet Union’s main weapon was system of public education, which already in the late 1950s made US education public school system look like a backwater,
Ne pozabit, da več kot pol manjša Rusija letno proizvede 2-krat toliko inžinirjev kot ZDA (s tem, da so njihova temeljna znanja verjetno boljša)..
Zahod bo nenamenoma postal glavni vzpodbujevalec ruskega ponovnega vzpona.
Karma is a bitch.
Všeč mi jeVšeč mi je