Ta kriza, in v zadnji instanci zdravstvena reforma v ZDA, je pokazala na globoke ideološke razlike med ameriškimi ekonomisti. Na razlike med liberalci in konzervativci. Na razlike med “saltwater” in “freshwater” ekonomisti (prvi so iz vzhodne in zahodne obale (Harvard, MIT, Berkely), drugi pa iz Chicaga). Ki se kažejo tudi kot razlike med “bolj pro-agregatnemu povpraševanju” in “bolj pro-agregatni ponudbi” naklonjenimi ekonomisti. V normalnih časih bi bile te razlike med ekonomisti manj pomembne, v času krize pa so lahko ključne, saj determinirajo izbiro ukrepov ekonomske politike.

Greg Mankiw, konzervativec (in republikanec) na liberalnem Harvardu, je v današnji kolumni v New York Timesu poskušal nakazati, da je za velike projekte potrebno najti kompromis. Nadaljujte z branjem→

Pri nas so razprave med različno mislečimi akademiki zelo akademske. Zelo vljudne v stilu: ‘spoštovani kolega, z vsem spoštovanjem, toda vaš argument ne zdrži kritične presoje‘. Ekstremni primeri akademskega nestrinjanja, bi utegnili naplaviti izjave v stilu: kolega X morda ni najbolj na tekočem z najnovejšimi dognanji na tem področju‘. To je v resnici zelo žaljiva izjava, to je akademski način nekomu reči, da je zaostal v razvoju ali celo, da je mentalno retardiran. Nadaljujte z branjem→

Tale skupni komentar peterice evropskih voditeljev (Jeroen Dijsselbloem, Olli Rehn, Jorg Asmussen, Klaus Regling and Werner Hoyer) v današnjem Wall Street Journalu Europe’s Crisis Response Is Showing Results se splača prebrati. Sporočilo je jasno: evropske politike za reševanje finančne krize so bile pravilne in kažejo rezultate – industrijska proizvodnja in gospodarska rast sta začeli naraščati, bančna unija naj bi začela delovati naslednje leto in države, ki so dobile pomoč, bodo kmalu iz programa pomoči izšle, zdrave in konkurenčne. Zato moramo s tem kurzom nadaljevati.

Tovrstno retoriko sem, v nekih drugih časih, ko sem bil še precej mlad, stalno poslušal. Iz vseh medijev je bobnelo – …o nadaljevanju Titove poti, ohranjanju revolucionarnih pridobitev in skorajšnjemu zrenju svetle prihodnosti. Nadaljujte z branjem→

Glede na mojo današnjo (in tudi siceršnjo) izkušnjo z Amazonom bi naslovna primerjava kar znala držati. Ker je dostava naročenega blaga zamujala že 10 dni, sem na Amazon poslal email z vprašanjem, kdaj jo lahko pričakujem. V roku 15 minut sem dobil odgovor, da se opravičujejo za zamudo in da so pravkar dali naročilo za dostavo istega blaga (z novim rokom dostave) in da če prejšnja pošiljka slučajno pride v vmesnem času, naj je ne prevzamem ali pa jo brezplačno pošljem nazaj. In seveda še standardno povabilo, če lahko odkljukam ali sem bil z njihovim odgovorom zadovoljen. Sem bil. Kot običajno. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Wall Street Journal (WSJ) je lansko leto poleti objavil zapis o tem, kdo naj bi prvi napovedal probleme in krizo v evroobmočju. Pri tem citira poročilo Inštituta Levy o napakah v dizajnu evrosistema, v katerem navaja citate nekaterih heterodoksnih ekonomistov, ki so opozarjali na bližajoče probleme. Glavni problem so videli v ločitvi fiskalne in monetarne politike. Tako je Wynne Godley, do sedaj malo poznani angleški ekonomist, že leta 1997 dejal: Nadaljujte z branjem→

Prošnja za finančno pomoč je individualna zadeva posamezne članice EU. Vsaka država sama presodi, kdaj svojih finančnih težav ne more več sama rešiti. Morebitna slovenska prošnja za pomoč je odvisna obsega sredstev, ki bo potreben za dokapitalizacijo očiščenih bank, ko bodo iz njih pobrani slabi krediti. Posledično je prošnja za pomoč odvisna od dveh dejavnikov. Prvič, od ocenjene globine črne luknje v bankah, in drugič, od reakcije finančnih trgov na objavljene ocene črne luknje. Slovenija lahko presodi, da bi sama zmogla financirati potreben obseg dokapitalizacije, toda če finančni trgi presodijo drugače, ji lahko z dramatičnim dvigom cene zadolževanja to preprečijo. Slovenijo lahko prisilijo v prošnjo za pomoč.

Igor Masten (na Planet Siol.net) piše o tem, kako lahko predpostavke pri stresnih testih v bankah vplivajo na ocenjen obseg črne luknje v bankah. Nadaljujte z branjem→

Če niste treniran ekonomist z ustreznim znanjem makroekonomije, se vam bo to zdelo na prvi pogled “brez veze”, toda je še kako pomembno za vaše vsakdanje življenje. Pomembno je, kakšno je njeno stališče glede ekonomske politike. Je za stabilizacijo gospodarstva ali verjame v zdravilno moč prostih trgov? Pomemben je njen akademski pogled na to tematiko, ki je do sedaj in bo najbrž tudi v prihodnje determiniral njeno vodenje ameriške monetarne politike. Zato je Washington Post pripravil zanimiv pregled najpomembnejših akademskih člankov Yellenove – Seventeen academic papers of Janet Yellen’s that you need to read. Nadaljujte z branjem→

Predsednik Barack Obama naj bi danes popoldne imenoval Janet Yellen na čelo Fed (o celotni javnomnenjski kolobociji sem večkrat pisal). Spodaj je en tak zelo prijazen komentar o njneih akademskih in strokovnih kvalitetah, ki ga je za Bloomberg napisal Justin Wolfers, profesor na University of Michigan. Malokdo o Yellenovi ve, da je bil njen mentor pri doktoratu nobelovec James Tobin in da je poročena z nobelovcem Georgeom Akerlofom, kar je najbrž neke vrste dokaz, da jo javnost pozna predvsem po njenih strokovnih referencah in ne po tovrstnih kurtoaznostih. Nadaljujte z branjem→

Huh, glede na trajanje sedanjega “shutdowna” ameriške vlade in glede na očitno nepripravljenost obeh političnih strani, da bi dosegli sporazum o povečanju meje zadolžitve, se verjetnost potencialnega tehničnega bankrota ZDA vse bolj veča. Nemir na ameriških finančnih trgih pri trgovanju s kratkoročnimi državnimi papirji, ki se je začel konec prejšnjega tedna, je danes prerastel že v malo paniko – obrestna mera na obveznice z dospetjem 31. oktobra je pred enim tednom znašala le 0.03%, ob koncu dneva v ponedeljek 0.16%, včeraj pa že 0.297%. Iz obveznic se umikajo predvsem kitajski vlagatelji.

To je seveda lahko le znak kratkoročne panike. Vseeno pa je treba pogledati, kakšne so realne možnosti tehničnega bankrota ZDA, če ne bo dogovora do 17. oktobra. Washington Post je objavil dobro sliko bližajoče se verjetnosti bankrota: Nadaljujte z branjem→

Pogled na način reševanja sedanje krize ima dva obraza. Prvi je tisti, ki upošteva genezo nastanka krize, razloge, ki so do nje privedle ter iz njih potegne tudi konsekvence, kako krizo vzdržno in pravično reševati. Drugi pa je odvisen od dane situacije in robnih pogojev, ki nam jih določa članstvo v EMU in mednarodno finančno okolje. Na žalost trenutno poteze vlade povsem določa drugi, bistveno manj prijazni pogled. * Nadaljujte z branjem→