Dva načina izhoda iz krize, vendar ne za nas

Pogled na način reševanja sedanje krize ima dva obraza. Prvi je tisti, ki upošteva genezo nastanka krize, razloge, ki so do nje privedle ter iz njih potegne tudi konsekvence, kako krizo vzdržno in pravično reševati. Drugi pa je odvisen od dane situacije in robnih pogojev, ki nam jih določa članstvo v EMU in mednarodno finančno okolje. Na žalost trenutno poteze vlade povsem določa drugi, bistveno manj prijazni pogled. *

Knjiga političnega ekonomista Marka Blytha – Austerity: The History of a Dangerous Idea (2013) – je izjemno dobro branje. Na jasen in široko razumljiv način razlaga, zakaj je prišlo do finančne krize v razvitih državah, kdo je zanjo odgovoren in kdo zanjo ne bi smel plačati. Blyth zelo jasno razloži, da je tako v ZDA kot v Evropi kriza nastala v bančnem sektorju zaradi neodgovornega zanemarjanja tveganj, povezanih bodisi s kreiranjem in masovnim investiranjem v finančne derivate z dubioznim pokritjem, bodisi z neodgovornim odobravanjem bančnih kreditov, pokritih z vrednostmi nepremičnin ali vrednostnimi papirji, bodisi s špekulativnimi naložbami bank v državne vrednostne papirje manj solidnih držav. Finančni sektor je dolgo vrsto let koval velikanske dobičke iz teh tveganih in špekulativnih poslov. Dokler ni padla prva domina. Takrat so se medbančni trgi osušili, banke so postale nelikvidne. Ker so postale “too big to fail”, je morala vstopiti država s saniranjem slabih bilanc bank ter z zagotavljanjem njihove tekoče finančne likvidnosti.

Na ta način je problem bank postal nenadoma problem držav. Posamezne države so lahko imele vzorne javne finance, in večinoma so jih vse evropske države – razen Grčije – tudi imele, toda s prevzemom slabih sredstev iz bilanc bank so se njihove javne finance sesule. Ali z drugimi besedami, sedanja kriza je primarno bančna kriza, nikakor pa ne gre primarno za dolžniško krizo držav zaradi preveč razsipne socialne države. Toda ker banke ne morejo plačati zapitka za svojo orgijo, ga mora država. Natančneje, in tukaj se začne vulgarni del zgodbe: ne dolžni ne krivi, morajo strošek reševanja bank v imenu države plačati davkoplačevalci.

Toda vulgarnega dela zgodbe še ni konec. Ker je s prevzemom bančnih lukenj prišlo do močnega povečanja proračunskih deficitov ter javnega dolga držav na ravni med 10 in 50% BDP, je nenadoma nekdo sklenil, da takšno povečanje javne zadolžitve ni v redu. Nenadoma so isti finančni trgi, ki jih države rešujejo, postali kritični do visokih deficitov in povečanega javnega prav zaradi reševanja bank. Države s previsokim deficitom kaznujejo z zniževanjem bonitet in povečevanjem stroškov refinanciranja dolga. S tem države posredno silijo, da morajo nujno zmanjšati svoje proračunske deficite. Bodisi z dvigom vseh možnih davkov, bodisi z zmanjševanjem javnih izdatkov – od izdatkov za investicije do izdatkov za socialno državo, za plače v javnem sektorju in za pokojnine. Ker zaradi krize standardni davčni prilivi upadajo, novi davčni viri pa jih ne morejo v celoti nadomestiti, lahko države deficite in javni dolg zmanjšujejo samo prek varčevanja. Tako smo zašli v dogmo varčevanja. Še huje, varčevanja za vsako ceno.

Vendar pa politika varčevanja za vsako ceno vseh držav hkrati – ne v teoriji in ne v praksi – ne more uspeti. Zadeva je tako preprosta, da je ne bi imelo smisla opisovati, toda ker gre za uradno sprejeto politiko EU, je njeno nezmožnost uspeha oziroma neumnost koncepta vseeno potrebno omeniti. Ustvarjen proizvod neke države, merjen z bruto domačim proizvodom (BDP), po izdatkovni metodi razdelimo na štiri komponente: zasebna potrošnja, investicije, državna potrošnja ter saldo zunanje trgovine (izvoz minus uvoz). V času krize se zaradi zadolženosti zasebnega sektorja in gospodinjstev zmanjšajo zasebna potrošnja in investicije podjetij. Izpad obeh lahko nadomestita samo bodisi izvoz bodisi trošenje države. Ker je država sprejela politiko varčevanja in s tem zmanjševanja javnih izdatkov, dobimo torej izpad tudi tretje domače komponente agregatnega povpraševanja. Ostane samo še četrta komponenta – izvoz. Toda tukaj se pojavi ključni problem: kadar so vse države hkrati v krizi in kadar vse države simultano sprejmejo politiko varčevanja, se zmanjšuje tudi uvoz, zato se izvoz ne more povečevati ali vsaj ne dovolj. Torej, kadar vsi hkrati varčujejo (ne trošijo), nihče ne more rasti. Vse države so ujete v past visokega dolga – negativne (ali nizke) rasti. Zato smo V EU imeli recesijo z dvojnim dnom oziroma zato se je zgodil povratek recesije konec leta 2011. Ob polletju letos se je ta recesija za trenutek umaknila, toda z nadaljevanjem politike varčevanja se bo spet vrnila, sledilo bo še tretje dno. Nato pa izgubljeno desetletje po japonskem vzoru.

Najhuje pri tem pa je, da se z zmanjševanjem BDP relativni javni dolg glede na BDP še povečuje. Varčevanje ima natanko nasprotne učinke od tistih, ki bi jih države z njim naj dosegle. Simultana politika varčevanja v medsebojno trgovinsko povezanih državah je zato “samouničujoča“. Ali z drugimi besedami, simultana fiskalna konsolidacija (varčevanje) je prociklična. Gre za absolutno napačen koncept, ki ne rešuje ničesar, pač pa samo poglablja krizo.

Pravi pristop za reševanje krize v EU bi zato moral izhajati iz prepoznavanja pravih vzrokov krize, upoštevanja medsebojne tesne prepletenosti držav članic EU in neobstoja drugih mehanizmov za prilagajanje (samostojne valute) ter nujnosti spremembe institucionalne strukture EU. To pa pomeni štiri, v teoriji, dokaj preproste sklope ukrepov. Prvič, ker zaradi zagotavljanja plačilnega prometa bank ne moremo po islandskem vzoru pustiti propasti, vsekakor ne v večih državah hkrati, morajo breme njihovega reševanja prevzeti države. Tega v tako velikem obsegu bančne krize, kot jo imamo danes, nikakor ne more prevzeti Evropski mehanizem za stabilnost (ESM).

Toda, drugič, ob prevzemu bančnih lukenj v breme javnega dolga bi morali nujno podaljšati obdobje sanacije povečanega dolga na obdobje najmanj 10-15 let, odvisno od relativne velikosti bančnih lukenj glede na BDP posamezne države. Povečan javni dolg zaradi reševanja bank pa se računovodsko ne bi smel šteti v primarni javni dolg. Druga alternativa je predlog Ashoke Modyja, da bi države za najem novega dolga sklenile posebne pogodbe s kreditodajalci, ki bi ob povečanju javnega dolga nad določeno raven ta presežek po vzoru podjetij konvertirali v kapital (terjatev do države), katerga poplačilo bi se nato avtomatsko reprogramiralo na daljše obdobje.

Tretjič, nujna je uvedba skupnih evro obveznic, ki bi vsem državam omogočala zadolževanje po enaki ceni, s čimer bi se zmanjšal špekulativni pritisk na posamezne države.

In četrtič, vzporedno s tem je nujna uvedba evropske fiskalne, transferne in bančne unije. Prva zato, da bo – s preventivnim preprečevanjem neodgovornega zadolževanja držav v dobrih časih – uspela prepričati tudi nemške ortodoksne skeptike, da bodo pristali na drugi in tretji korak. Druga zato, da bo mogoče običajne stroške asimetričnih šokov, kot so povečanje nadomestil za brezposelne in socialnih transferjev, prenesti iz posameznih članic na centralni nivo. Tretja pa zato, da bi se izboljšal mehanizem nazdzora bank in da se ob nastopu izoliranih bančnih kriz breme reševanja ne bi prevalilo v dolg posamezne države. Ob teh institucionalnih spremembah bi EU končno naredila odločilni korak k Združenim državam Evrope po vzoru ZDA.

Glede na politično realnost opisan zgornji mehanizem reševanja kriz v EU meji na iluzijo. Kratkoročno lahko pričakujejmo uveljavitev zgolj posamičnih fragmentov tega mehanizma (denimo bančna unija). Bojim se, da bomo za uveljavitev tovrstnega institucionalnega mehanizma za razreševanje bančnih kriz v EU potrebovali še en nov šok – še eno recesijsko dno. Šele takrat bo dozorelo spoznanje, da bodisi treba dovoliti razpad Evropske monetarne unije in skupne valute evra, bodisi iti v opisane institucionalne spremembe za rešitev unije in za uveljavitev učinkovitega mehanizma reševanja kriz.

Do takrat bo preteklo še kar nekaj vode. Kar nam v Sloveniji seveda nikakor ne gre na roko. Kratkoročno smo v dani situaciji ujeti v robne pogoje, ki nam jih določa članstvo v EU in mednarodno finančno okolje. To pa je okolje zapovedane hitre fiskalne konsolidacije oziroma stroge politike varčevanja, ki od nas zahteva, da v dveh letih spravimo proračunski deficit pod mejo 3% BDP. Ta obraz reševanja krize je enak tistemu, ki sem ga opisal uvodoma. Lahko gre samo na stroške rasti (podaljševanje recesije) in zmanjševanja socialne države.

Slovenija ima glede na druge države EU tudi določeno specifiko. Ne toliko z načinom, kako in zakaj smo v krizo zašli, pač pa z načinom, kako smo se lotili reševanja krize. Že večkrat sem omenil, da je tedanja Pahorjeva vlada naredila tri ključne napake. Prvič, da se ni takoj lotila reševanja bančnega problema, ko je bil problem še majhen. Drugič, da ni zamrznila plač in pokojnin in s tem zmanjšala pritiska na odhodke proračuna. In tretjič, da je – nasprotno – uveljavila Virantovo plačno reformo, kar je prineslo dvig mase plač v javnem sektorju v letu 2009 za 330 mio evrov oziroma skoraj 11%. Temu so se prilagodile pokojnine, ki so bile lani za dobrih 12% višje kot leta 2008. Povečanje plač in pokojnin je k dvigu javnih izdatkov glede na leto 2008 pripevalo kar dobri dve tretjini.

Zamrznitev plač in nato lanskoletno znižanje plač v javnem sektorju sta do konca lanskega leta breme povišanja plač več kot prepolovila (na le še okrog 150 mio evrov glede na leto 2008). Z letošnjim dogovorjenim znižanjem plač pa naj bi se učinek dviga plač iz leta 2009 že skoraj povsem izničil. Drugače je pri pokojninah. Te so bile konec lanskega leta za skoraj 470 mio evrov višje kot leta 2008, letos pa naj bi se masa pokojnin zaradi predčasnega upokojevanja zaradi lanske pokojninske reforme še dodatno povečala za okrog 150 mio evrov.

Tabela: Dinamika nekaterih kategorij javnih izdatkov (v mio evrov)

ProracunVir: Ministrstvo za finance, Konsolidirana globalna bilanca javnega financiranja

Kakšne opcije vladi (ob že znanem zvišanju vseh možnih davkov) in ob zahtevi fiskalne konsolidacije sploh ostanejo? Glede na to, da Merklove v zelo kratkem času še ne bo dohitelo spoznanje neumnosti varčevanja za vsako ceno, bo Sloveniji zavladal diktat Bruslja, da se loti zniževanja socialne države. Na vrsti bo temeljit pregled posameznih socialnih transferjev ter njihova »racionalizacija«, torej ukinitev nekaterih in zmanjševanje drugih. Če pustimo ob strani nadomestila za brezposelnost in pokojnine, je skupen obseg vseh socialnih transferjev lani znašal nekaj več kot 2 milijardi evrov in je bil le za 150 milijonov evrov višji kot leta 2008 in natanko enak kot leta 2009. »Racionalizacija« socialnih transferjev bo torej izdatke za socialno državo najverjetneje zmanjšala na raven izpred krize.

Drug, na prvi pogled najbolj privlačen, ukrep pa se zdi zmanjšanje »presežnih« pokojnin. Ne predstavljam si, kako bi vlada to politično lahko izvedla. To pomeni politični samomor. Bolj smiselno je ohraniti zamrznitev pokojnin še za 2 do 4 leta. Ob sedanji inflaciji bi se »presežna« masa pokojnin v dveh letih realno prepolovila, v štirih letih pa se realno povsem izničila.

Kakorkoli pogledamo, ob danih »pravilih igre«, ki nam jih diktirajo v Bruslju pod taktirko Merklove, bo letos in naslednje leto tudi Slovenijo preplavil tisti uvodoma opisani vulgarni način reševanja krize. Banke bomo reševali predvsem na škodo socialne države. In na škodo rasti. Ne smemo namreč pozabiti, da so se investicije države v zadnjih treh letih na letni ravni zmanjšale za dobrih 500 mio evrov, kar znaša 1.4% BDP. Za vsaj toliko se je letno zmanjšal tudi BDP. Letos se bodo zmanjšale še za 100 mio evrov, kar bo še dodatno znižalo gospodarsko rast.

Sloveniji torej ob nadaljevanju te neumne dogme varčevanja sledi socialno stiskanje in vse večja ujetost v past rastočega dolga in negativne gospodarske rasti. Če Merklove ne sreča pamet.

_______

* Izvorno objavljeno v Delovi ediciji “+50

Komentar je bil napisan v sredini avgusta letos.

2 responses

  1. Odličen prispevek. Naj omenim še naslednje (za zgodovino). Popolnoma enako analizo je podal minister Križanič na eni od sej vlade tam nekje septembra 2011. In svojo frustracijo nad EU, ki kljub logičnim in racionalnim stališčem rine v smer tragedije za ogromno število svojih prebivalcev.

    Tudi analiza vzrokov je prava. Prave krivce in okoliščine, da se decembra 2009 ni zgodila že dogovorjena 300 milijonska dokapitalizacija NLB bo potrebno še poiskati. Pa ne gre samo za ministra za finance, verjetno bi se našlo še nekaj ministrov tedanje vlade in predvsem Banka Slovenije. Ta in še posebej guverner so v krizi videli priložnost, da izsilijo privatizacijo državnih bank. To je bil glavni razlog (do avgusta 2011, ko jih je ob svetovni bančni krizi začela grabiti panika), da nismo pravočasno podprli svojega finančnega sisitema. Če bi to takrat naredili, verjetno ne bi imeli takega kreditnega krča, padca bonitetnih ocen in BDP.

    Je pa še en razlog, ki se redko omenja. In to je padec gradbenega sektorja. Res je, da je bil ta sektor zaradi pregrevanja ekonomije med 2004 in 2008 prenapihnjen, vendar je bil tak padec, kar za 3/4 prejšnjega obsega enostavno prevelik in prehiter. Na ta način ne samo, da smo uničili en cel sektor ekonomije, izgubili tehnološko osnovo in reference, ki so se gradile desetletja, temveč smo s tem tudi usodno prizadeli banke. Bilo je več kot dovolj smiselnih projektov, ki bi sami neposredno enerirali prihodke (2.tir, 3.pomol, elektrarne na srednji Savi,…), da bi ta padec ublažili in takrat ob padcu izvoznega povpraševanja le-to kompenzirali z državnimi investicijami. Lepota teh projektov je tudi v tem, da se je za vse te projekte dalo dobiti tuj kapital (2.tir in 3. pomol -koncesije, obstajale so konkretne ponudbe;Srednja Sava od 500-700 milijonov dolgoročnih kreditov EIB s subvencionirano obrestno mero,…) . Torej smo imeli primer, ko bi lahko s tujo akumulacijo zagnali narodnogospodarski multiplikator. Kaj hočeš lepšega.

    Ko bi ljudje vedeli zaradi kakšnih razlogov so padli ti projekti, bi se najprej zjokali, preden bi v roke vzeli gorjačo..

  2. Zelo dober članek vključno s komentarjem Marka Goloba. “Vzeti v roke gorjačo” pravi. Tudi lepo je opisan finančni primitivizem in to z izsekom iz tuje literature:”Blyth zelo jasno razloži, da je tako v ZDA kot v Evropi kriza nastala v bančnem sektorju zaradi neodgovornega zanemarjanja tveganj, povezanih bodisi s kreiranjem in masovnim investiranjem v finančne derivate z dubioznim pokritjem, bodisi z neodgovornim odobravanjem bančnih kreditov, pokritih z vrednostmi nepremičnin ali vrednostnimi papirji, bodisi s špekulativnimi naložbami bank v državne vrednostne papirje manj solidnih držav.”

    Da, zaradi neodgovornega zanemarjanja tveganj, ki je nastalo z opustitvami predpisanega načina dela ter pravil profesionalnega finančnika in dobrega gospodarstvenika po ZGD+ZFPPIPP+KPFN, kar je opisano v tem blogu v prispevku Stanka Štrajan z naslovom:” Šibka finančna funkcija in finančni primitivizem v podjetjih” in se nanaša tudi na banke, ki bi vsebinsko morale delati po KPFN*. Način dela v podjetjih in bankah se je lahko razbohotil samo z nenadzorovanjem in dopustivijo slabe prakse v vseh nadzornih institucijah tudi v Banki Slovenije. Za takšen način delovanja predvideva naš ZFPPIPP odškodninsko odgovornost, pa se pri nas nihče ne zgane, ker je gornji “finančno primitivistični” način dela prežel sistem in postal sistemski način prisvajanja denarja.

    *Kodeks poslovno finančnih načel

    LP Igor

%d bloggers like this: