Če niste treniran ekonomist z ustreznim znanjem makroekonomije, se vam bo to zdelo na prvi pogled “brez veze”, toda je še kako pomembno za vaše vsakdanje življenje. Pomembno je, kakšno je njeno stališče glede ekonomske politike. Je za stabilizacijo gospodarstva ali verjame v zdravilno moč prostih trgov? Pomemben je njen akademski pogled na to tematiko, ki je do sedaj in bo najbrž tudi v prihodnje determiniral njeno vodenje ameriške monetarne politike. Zato je Washington Post pripravil zanimiv pregled najpomembnejših akademskih člankov Yellenove – Seventeen academic papers of Janet Yellen’s that you need to read.

Jaz se bom fokusiral samo na en njen članek in sicer na Yellen-Akerlofovo kritiko Lucasa. Gre za akademsko razpravo ali naj država v času krize vodi makroekonomsko politiko ali ne. Samo vprašanje se vam bo zdelo bedasto. Toda obstaja ekonomska šola, ki se kliče “avstrijska” (zaradi začetnikov F. Hayeka in L. von Misesa), ki zagovarja absolutno prosto tržno gospodarstvo in da država v času krize nikakor ne sme posegati, ker s tem samo ustvari pogoje za naslednjo krizo. Toda “avstrijci” so bolj kot ne obskurna šola. Na drugi strani pa je cela prevladujoča veja makroekonomije, ki od sredine 1970-ih let naprej na podlagi del nobelovca Roberta Lucasa trdi zelo podobno – da država v času kriz ne sme stabilizirati gospodarstva. No, nova predsednica Fed Janet Yellen in njen mož, nobelovec George Akerlof sta leta 2004 predstavila učinkovito kritiko Lucasa v članku “Stabilization Policy: A Reconsideration“ . 

Robert Lucas je s svojo kritiko keynesianizma v 1970-ih letih makroekonomijo obrnil na glavo. Postavil je trditev, da so stabilizacijske makroekonomske politike ne samo neučinkovite, ampak so tudi nepotrebne tudi če bi delovale. Po njegovem se vzponi in padci v sinusoidi gospodarske aktivnosti med seboj izničijo, zato ni potrebe, da bi država posegala in “gladila cikle” ali celo poskušala spodbujati gospodarstvo v času krize z monetarno in fiskalno politiko.

Yellenova in Akerlof (2004):

The years since The General Theory have seen a revolt against Keynesian economics. In a revisionist mode, Milton Friedman argued that countercyclical policy cannot affect the average level of unemployment and output. Robert Lucas and Thomas Sargent (1979) went further, contending that it is not only impossible to increase average output; it is also impossible to stabilize it. More recently, Lucas (1987, 2003) has argued that policies to stabilize output, even if effective, would yield negligible welfare gains. Thus, stabilization policy should not be a macroeconomic priority.

V čem je problem? Problem je v tem, da se iz vidika blaginje vzponi in padci v gospodarskih ciklih med seboj ne izničijo. Ni enako, če si nezaposlen v času krize ali v času konjunkture. Imeti službo v času krize je bistveno bolj pomembno kot jo imeti v času konjunkture.

Akerlof and Yellen think this gets it all wrong. For one thing, being unemployed during a downturn is worse than being unemployed during a boom. “Weeks of unemployment are likely to be more onerous in a trough than in a boom,” they write. “Employment is correspondingly more beneficial in a bust than in a boom. Estimates of the welfare losses from the business cycle due to this latter effect alone are an order of magnitude greater than Lucas’s estimate.”

What’s more, Lucas’s central assumption, that booms and busts cancel each other out with or without stabilization policies, is wrong. Akerlof and Yellen quote a paper by their Berkeley colleague Brad DeLong and Summers to this effect: “…successful macroeconomic policies fill in troughs without shaving off peaks.” If that’s true, then stabilization can make income higher and unemployment lower if you look at both recessions and downturns. If that’s true, it’s hard to argue it’s not worth it.

Vir: Dylan Matthews, Washington Post

Zaradi tega sta Yellenova in Akerlof (2004) močno poudarila pomen stabilizacijske politike v gospodarskih ciklih. Poudarila sta pomen dvojnega cilja monetarne politike – ciljanja nizke inflacije in polne zaposlenosti:

We … offer suggestive evidence that stabilization policy can significantly reduce average levels of unemployment by providing stimulus to demand in circumstances where unemployment is high but underutilization of labor and capital does little to lower inflation. A monetary policy that vigorously fights high unemployment should, however, also be complemented by a policy that equally vigorously fights inflation when it rises above a modest target level. The Federal Reserve Act thus wisely enunciated price stability and maximum employment as twin goals for monetary policy.

Fed zasleduje oba cilja (nizko inflacijo in polno zaposlenost), medtem ko ECB zasleduje zgolj cilj nizke inflacije. Zato je dobro, da je na čelu Fed v tej situaciji oseba, ki ima ustrezni strokovni pedigre ter osebnostno integriteto. Lahko se seveda zgodi, da bo politika Yellenove glede stabilizacije gospodarstva neuspešna, lahko se zgodi, da ji ne bo uspelo pripeljati ameriškega gospodarstva na pot trajnega okrevanja, lahko ji inflacija pobegne iz rok. Toda dobro je, da je v tej situaciji na čelu Fed oseba, ki se zaveda pomena stabilizacijske politike v času krize.

Pogled na ignoranco Evropske komisije in impotentnost ECB ter posledično dvojno recesijo v EU daje zelo dober odgovor na to ali je dobro imeti stabilizacijsko politiko ali ne. Tudi če Yellenovi spodleti, je bolje, da poskuša ublažiti krizo kot sploh ne poskušati.