Ocena globine bančne črne luknje, ki lahko Slovenijo prisili v prošnjo za pomoč

Prošnja za finančno pomoč je individualna zadeva posamezne članice EU. Vsaka država sama presodi, kdaj svojih finančnih težav ne more več sama rešiti. Morebitna slovenska prošnja za pomoč je odvisna obsega sredstev, ki bo potreben za dokapitalizacijo očiščenih bank, ko bodo iz njih pobrani slabi krediti. Posledično je prošnja za pomoč odvisna od dveh dejavnikov. Prvič, od ocenjene globine črne luknje v bankah, in drugič, od reakcije finančnih trgov na objavljene ocene črne luknje. Slovenija lahko presodi, da bi sama zmogla financirati potreben obseg dokapitalizacije, toda če finančni trgi presodijo drugače, ji lahko z dramatičnim dvigom cene zadolževanja to preprečijo. Slovenijo lahko prisilijo v prošnjo za pomoč.

Igor Masten (na Planet Siol.net) piše o tem, kako lahko predpostavke pri stresnih testih v bankah vplivajo na ocenjen obseg črne luknje v bankah.

Obseg slabih posojil in s tem povezan primanjkljaj kapitala bank se ugotavlja s t. i. obremenitvenimi testi. Obremenitveni test ima naslednjo logiko. Predpostavimo, da gre v naslednjih nekaj letih vse k vragu, in poglejmo, ali imajo banke v teh razmerah še vedno dovolj kapitala za normalno poslovanje. Če ne, imajo preveč slabe aktive in jih je treba dokapitalizirati.

“Ko gre vse k vragu” je t. i. stresni makroekonomski scenarij obremenitvenih testov. Z njim se predpostavijo ekstremna, vendar verjetna (!), gibanja ključnih makroekonomskih spremenljivk (BDP, potrošnja, brezposelnost, obrestne mere …) in nato oceni, kako se takšna ekstremna ekonomska situacija prenese v poslabšanje bančnih bilanc.

Kaj je ekstremna, vendar verjetna, makroekonomska stresna situacija? Uzanca obremenitvenih testov je, da je to negativni makroekonomski scenarij, ki se zgodi s 5-odstotno verjetnostjo.

Na srečo obstaja literatura, ki nam lahko nekaj pove o realističnosti ekstremnih makro scenarijev. Robert Barro in Tao Jin sta 2011 v Econometrici objavila članek o porazdelitvi ekonomskih katastrof. Za definicijo ekonomskih katastrof uporabita kumulativne padec bodisi BDP bodisi zasebne potrošnje za več kot 10 odstotkov v obdobju 5 let. Na voljo pa imata podatke za približno 30 razvitih držav v obdobju več kot 100 let, kar pomeni, da so vključene tudi obe svetovni vojni ter velika svetovna depresija. Zares ekstremni dogodki, torej. V njuni analizi je historična verjetnost kumulativnega padca BDP ali zasebne potrošnje za najmanj 10 odstotkov v obdobju 5 let reda velikosti 3,8 odstotka. Večji padci, ki bi se celo zgodili še v krajšem času, pa so še manj verjetni.

Skratka, če se ta trenutek v Sloveniji delajo stresni testi bank, ki kot stresni scenarij uporabljajo možnost padca BDP ali zasebne potrošnje do leta 2015 za 10 odstotkov ali celo več, in se pri tem trdi, da gre za scenarij, ki se lahko zgodi z verjetnostjo 5 odstotkov, potem nam znanstvena literatura najvišje ravni pravi, da takšnim testom ne gre zaupati, saj so narejeni na šibkih strokovnih osnovah. Čisto možno namreč je, da se zaradi metodoloških pomanjkljivosti pri njihovi sestavi kot 5-odstotni predstavljajo scenariji, ki imajo dejansko bistveno nižjo verjetnost in s tem kršijo osnovno predpostavko, da gre za ekstremen, vendar verjeten scenarij.

Ne trdim, da se, vendar če se pri tem za podlago uporabljajo stresni scenariji, kot sem jih opisal zgoraj, potem lahko sklenemo, da se bo obseg črne luknje v bankah precenil, s tem bo precenjena tudi potrebna dokapitalizacija naših bank in na trge poslan napačen signal finančnemu stanju države. Da nas bo to prisililo v prošnjo za finančno pomoč, je samoumevno. Odgovornost za to pa bo v ECB in Evropski komisiji in v bančni črni luknji.

Zato je prav, da se takoj javno objavijo osnovni makroekonomski scenariji obremenitvenih testov in podvržejo recenziji mednarodne ekonomske stroke. Ko bodo enkrat objavljeni rezultati obremenitvenih testov, bo za nas lahko prepozno.

Celoten komentar lahko preberete na Planet Siol.net.

%d bloggers like this: