Dober komentar Johna Cassidyja o kontradiktornosti podelitve najvišje nagrade v ekonomiji znanstvenikoma s popolnoma različnimi pogledi na isto zadevo. Nadaljujte z branjem→

Dober intervju z novim nobelovcem Robertom Shillerjem v Washington Postu, kjer razlaga, v čem se kot “behavioural economist”, kot nekdo, ki študira obnašanje ljudi, ne more strinjati s Famovo hipotezo učinkovitih trgov. In tudi, kakšna naj bi bila ekonomska znanost. Nadaljujte z branjem→

Uf, tale intervju z novopečenim nobelovcem Eugenom Famo (University of Chicago) v New Yorkerju si morate prebrati. Nujno. In v celoti. Spodaj navajam samo nekaj najbolj sočnih izjav.

Gospod Fama je razumevanje sedanje finančne krize postavil na glavo. Gospodarska kriza se ni začela zaradi balona na kapitalskem trgu. Nasprotno, najprej je bila gospodarska kriza (zaradi kateregakoli razloga, ki ga še ne poznamo), zaradi katere nekateri niso več mogli odplačevati kreditov, kar je izzvalo kreditno krizo in za seboj potegnilo v prepad finančne trge zaradi znižanja vrednosti sredstev. V resnici so finančni trgi žrtve te krize.

Brez heca. Zanimivo bo videti odzive ostalih ekonomistov širom sveta na to inovativno teorijo nastanka sedanje gospodarske krize. In seveda gledati obraze ljudi, ki bodo prisotni ob podelitvi Nobelove nagrade in poslušali zahvalni govor gospoda Fame. Nadaljujte z branjem→

Paul de Grauwe

Nobel Prize for Fama who led millions to believe financial markets are efficient and for Shiller who showed opposite. What a contradiction. Nadaljujte z branjem→

Letošnja dodelitev Nobelove nagrade za ekonomijo (oziroma delitev nagrade med tri ekonomiste) je precej presenetljiva. Še včeraj so po družabnih omrežjih krožile špekulacije, da naj bi v skladu z duhom časa nagrado dobil nekdo, ki se ukvarja z neenakostjo v razdelitvi dohodkov. Kaj imajo skupnega Eugene Fama, Lars Peter Hansen, in Robert Shiller? V bistvu zelo malo – le to, da se je vsak od njih ukvarjal z empiričnim raziskovanjem delovanja finančnih trgov. Nadaljujte z branjem→

Ne boste verjeli, toda v (makro)ekonomiji je ena izmed ključnih predpostavk ali so plače in cene navzdol rigidne ali ne, torej ali so “lepljive” (“sticky“) ali ne. Jasno, da so rigidne navzdol, v času krize se podjetja (če že ne zaradi drugega, pa zaradi pritiska sindikatov) običajno prilagodijo bolj prek odpuščanja kot pa prek zniževanja plač. Toda ta predpostavka lepljivih plač v makro modelih običajno ne nastopa.

Vendar je ključna. Prvič, ker vpliva na to, kako pravilno oceniti strukturno brezposelnost, to pa vpliva na izračun potencialnega outputa ter seveda na izračun “dovoljenega” strukturnega deficita, kot ga predpisuje fiskalni pakt EU (o tem bom več pisal ta petek v Financah). In drugič, ker vpliva na naša predvidevanja ali bo kriza delovala kot nominalni ali realni šok, to pa vpliva na to ali bodo plače (in cene) delovale kot absorber šoka, kar pa seveda spet determinira izbiro ustrezne makroekonomske politike. Nadaljujte z branjem→

Ta kriza, in v zadnji instanci zdravstvena reforma v ZDA, je pokazala na globoke ideološke razlike med ameriškimi ekonomisti. Na razlike med liberalci in konzervativci. Na razlike med “saltwater” in “freshwater” ekonomisti (prvi so iz vzhodne in zahodne obale (Harvard, MIT, Berkely), drugi pa iz Chicaga). Ki se kažejo tudi kot razlike med “bolj pro-agregatnemu povpraševanju” in “bolj pro-agregatni ponudbi” naklonjenimi ekonomisti. V normalnih časih bi bile te razlike med ekonomisti manj pomembne, v času krize pa so lahko ključne, saj determinirajo izbiro ukrepov ekonomske politike.

Greg Mankiw, konzervativec (in republikanec) na liberalnem Harvardu, je v današnji kolumni v New York Timesu poskušal nakazati, da je za velike projekte potrebno najti kompromis. Nadaljujte z branjem→

Pri nas so razprave med različno mislečimi akademiki zelo akademske. Zelo vljudne v stilu: ‘spoštovani kolega, z vsem spoštovanjem, toda vaš argument ne zdrži kritične presoje‘. Ekstremni primeri akademskega nestrinjanja, bi utegnili naplaviti izjave v stilu: kolega X morda ni najbolj na tekočem z najnovejšimi dognanji na tem področju‘. To je v resnici zelo žaljiva izjava, to je akademski način nekomu reči, da je zaostal v razvoju ali celo, da je mentalno retardiran. Nadaljujte z branjem→

Tale skupni komentar peterice evropskih voditeljev (Jeroen Dijsselbloem, Olli Rehn, Jorg Asmussen, Klaus Regling and Werner Hoyer) v današnjem Wall Street Journalu Europe’s Crisis Response Is Showing Results se splača prebrati. Sporočilo je jasno: evropske politike za reševanje finančne krize so bile pravilne in kažejo rezultate – industrijska proizvodnja in gospodarska rast sta začeli naraščati, bančna unija naj bi začela delovati naslednje leto in države, ki so dobile pomoč, bodo kmalu iz programa pomoči izšle, zdrave in konkurenčne. Zato moramo s tem kurzom nadaljevati.

Tovrstno retoriko sem, v nekih drugih časih, ko sem bil še precej mlad, stalno poslušal. Iz vseh medijev je bobnelo – …o nadaljevanju Titove poti, ohranjanju revolucionarnih pridobitev in skorajšnjemu zrenju svetle prihodnosti. Nadaljujte z branjem→

Glede na mojo današnjo (in tudi siceršnjo) izkušnjo z Amazonom bi naslovna primerjava kar znala držati. Ker je dostava naročenega blaga zamujala že 10 dni, sem na Amazon poslal email z vprašanjem, kdaj jo lahko pričakujem. V roku 15 minut sem dobil odgovor, da se opravičujejo za zamudo in da so pravkar dali naročilo za dostavo istega blaga (z novim rokom dostave) in da če prejšnja pošiljka slučajno pride v vmesnem času, naj je ne prevzamem ali pa jo brezplačno pošljem nazaj. In seveda še standardno povabilo, če lahko odkljukam ali sem bil z njihovim odgovorom zadovoljen. Sem bil. Kot običajno. Nadaljujte z branjem→