Raziskava o zadolženosti slovenskih podjetij, vplivu na njihovo poslovanje in implikacijah za finančno prestrukturiranje, objavljena v EBRD Working Paper, WP 168.

Slovenia is facing the worst financial crisis in recent history characterised by severe corporate financial distress that is deteriorating further due to prolonged economic recession. Financial leverage turns out to be a critical factor constraining firm performance and impeding economic recovery. As Slovenia gradually recovers from a second deep recession since the financial crisis, this study addresses three key issues. Nadaljujte z branjem→

Matthijs Lof & Tuomas Malinen v raziskavi Determinants of the growth and sovereign debt correlation s pomočjo VAR analize ocenjujeta korelacijo in vzročnost med rastjo in javnim dolgom. Natančneje, preučujeta ali visok javni dolg povzroča nižjo gospodarsko rast ali obratno in prideta do sklepa, da raziskovalci mešajo vzročnost med obema s korelacijo. Ugotovita, da gre vzročnost v nasprotni smeri, in sicer da, medtem ko povečanje dolga nima značilnega vpliva na gospodarsko rast, pa ima povečanje gospodarske rasti negativen vpliv na javni dolg. Po domače rečeno, višja gospodarska rast povzroči zmanjšanje javnega dolga glede na BDP.

Še ena več v  novi seriji študij, ki so zabile žebelj v krsto enega izmed dveh največjih nategov v sodobni empirični makroekonomiji (raziskava Reinhartove in Rogoffa (2010), ki so jo kasneje razkrinkali kot gnilo jajce). Nadaljujte z branjem→

Mario Draghi, predsednik ECB, je julija 2012 na konferenci v Londonu z izjavo “ECB is ready to do whatever it takes to preserve the euro” prepričal finančne trge, da se ne splača staviti proti razpadu evro območja. Posledično so upadle špekulacije in cene državnih obveznic. Včeraj je Draghi prišel z novim paketom ukrepov, tokrat proti deflaciji, ki evro območje potiska v japonski stil deflacijske depresije, in izjavo “Are we finished? The answer is no.”

Lahko predlagani ukrepi ECB zaustavijo deflacijo? Kot sem v prejšnjih dnevih in tednih že večkrat napisal, ukrepi ECB ne morejo biti učinkoviti zaradi velike negotovosti med podjetji in potrošniki ter zadolženosti podjetij. Izhod iz deflacije je mogoč le, če nekdo “utiša negotovost“. Torej če nekdo s kredibilnimi ukrepi prepriča podjetja in potrošnike, da se je negativni trend obrnil. V Draghijevi izjavi zato vidim več možnosti za uspeh – prav zaradi učinka na sentimente -, kot pa v njegovih ukrepih. Toda Draghijevi ukrepi ne morejo delovati, dokler mu ne sledi tudi “nekdo drug”, to je dokler države ne bodo efektivno zmanjšale negotovosti s povečanjem javnega trošenja. Torej s fiskalno ekspanzijo. Nadaljujte z branjem→

Simon Wren-Lewis (Oxford) piše o nerazumevanju politikov glede načina reševanja problema deflacije v evro območju. Naraščanje primarnih presežkov v proračunu ob hkratnem negativnem output gapu v osrednjih državah EU (Nizozemska, Belgija, Francija, Avstrija, Finska) kaže na neustreznost makroekonomskih politik. Ali drugače rečeno, te države s forsiranjem fiskalne konsolidacije namerno tiščijo svoja gospodarstva v depresijo. Posledica je seveda deflacija.

Prava politika v sedanjem trenutku seveda ni fiskalna konsolidacija, kot je včeraj povedal Mario Draghi (najbrž zgolj z namenom, da bi se prikupil Nemčiji preden bo ECB trge preplavila z novimi velikanskimi količinami denarja), pač pa fiskalna ekspanzija in spodbuditev gospodarstva. Nadaljujte z branjem→

Daniel Little v recenziji knjige Margaret Somers & Freda Blocka “The Power of Market Fundamentalism: Karl Polanyi’s Critique” piše o viziji Karla Polanyija o tem, kakšna naj bi bila prava kombinacija med tržnim gospodarstvom in njegovo demokratično regulacijo, da bi bil sistem vzdržen in da bi živeli v spodobni družbi. In seveda o tem, da se je Polanyi zmotil, ko je napovedal, da se bodo razvile ideje in koncepti o primerni regulaciji. Namesto tega smo dobili tržni fundamentalizem in naraščajočo koncentracijo bogastva.
Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika najbolj plastično kaže negativne učinke deflacije oziroma, natančneje, nizke inflacije (lowflation) na stroške najemanja kreditov. Če je napoved Maria Draghija julija 2012, da bo naredil “vse, kar je treba“, da bi rešil evro, znižala nominalno raven obrestnih mer, pa je od takrat naprej ECB zgrešila inflacijski cilj “blizu 2%“. Posledično so zaradi dramatično nizke inflacije (0.5%) začele naraščati realne obrestne mere za kredite (to pa je tisto, kar podjetja resnično zanima). In ti naraščajoči stroški zadolževanja niso več samo problem Španije, pač pa tudi Nemčije in celotnega evro območja.

Nadaljujte z branjem→

Odličen članek v Washington Postu o tem, kako se je Britanija rešila nemškega terorja in kako je cela Evropa postala talka Nemčije in njene obsesije z inflacijo, ki je ni. In seveda o tem, da sedanje eksperimentiranje ECB ne more rešiti fundamentalnega problema – da skupna valuta evro pod taktirko “nemške monetarne politike v ECB” koristi samo Nemčiji, ubija pa vse ostale članice.

Europe didn’t start a land war in Asia. And it didn’t go up against a Sicilian when death was on the line. But it still fell victim to one of the classic blunders: it joined a monetary union with Germany.

Nadaljujte z branjem→

 Zsolt Darvas in Pia Hüttl  iz Bruegla pišeta o tem, zakaj negativna obrestna mera ECB ne bo imela učinka. Poslovne banke so namreč polovico svojih depozitov pri ECB premaknile med presežne rezerve (na računih pri ECB) že sredi leta 2012, ko je ECB znižala obrestno mero na depozite. Ukrepu ECB glede negativne obrestne mere na depozite bi torej moral hkrati slediti tudi ukrep negativne obrestne mere na presežne rezerve ali uvedba zgornje meje (cap) na višino presežnih rezerv. Toda ta ukrep bo zgolj pomenil, da bodo poslovne banke najbrž prej odplačale dolgoročno financiranje (LTRO), ki ga dobivajo od ECB, ne bo pa imel vpliva na spremembo kreditiranja. Nadaljujte z branjem→

Prej sem v avtu na radiju slišal to priredbo in se spomnil, kako dobro pesem je takrat naredila Elda Viler.

Za mojo ženo.

Nadaljujte z branjem→