Uradna paradigma glede ukrepov za izhod iz krize se je (končno) spremenila, zdaj tako OECD kot IMF pa tudi ECB na veliko propagirajo naložbe v infrastrukturo kot ključni protikrizni ukrep (kar so ZDA naredile že leta 2009). Vsi so namreč prišli do spoznanja, da se nam danes dogaja podobna zadeva kot v 1930. letih in da se razvite države brez povečanega javnega trošenja ne morejo več izogniti deflacijski depresiji oziroma sekularni stagnaciji.

IMF je konec septembra izdal študijo o makroekonomskih učinkih vlaganj v infrastrukturo in jo ta konec tedna na finančnem vrhu v Washingtonu tudi uradno predstavil. Spodnja slika kaže učinke na rast za OECD države:

Vir: IMF, 2014 Nadaljujte z branjem→

Globalni finančni vrh ta konec tedna v Washingtonu je nazorno demonstriral, v kako zelo velikih težavah je svetovno gospodarstvo. Pri tem pa ne gre za to, da je gostitelj IMF že tretjič letos zmanjšal napovedi glede rasti svetovnega BDP, pač pa za neizmerno neenotnost evropskih držav glede diagnoze mizerne rasti v Evropi in posledično glede prave politike za izhod iz že šest let trajajoče depresije. Pri tem je naravnost osupljivo oziroma šokirajoče dejstvo, da peščica voditeljev ni pripravljena na niti toliko osnov makroekonomije in zgodovinskega spomina, da bi med seboj povezala dve dejstvi glede sedanje situacije: 6 let trajajoča depresija + ničelne obrestne mere = deflacijska depresija z likvidnostno pastjo. Situacija, ki jo ekonomisti dobro poznamo iz Velike depresije v 1930-ih ter iz že dve-desetletji-in-pol trajajoče japonske depresije. Nadaljujte z branjem→

Se še spomnite Francisa Fukuyame? Svetovno slavo si je leta 1992 pridobil z razglasitvijo konca zgodovine v knjigi “The End of History and the Last Man“: po padcu železne zavese naj bi sprega liberalne demokracije in tržnega gospodarstva pomenila nekakšno končno točko v sociokulturni evoluciji človeštva in končno obliko vladavine. No, že nekaj let kasneje se je korigiral in se tudi nekoliko distanciral od neokonzervativnega gibanja, katerega del je bil. Njegova nova knjiga “Political Order and Political Decay“, pa – kot pove že naslov – prinaša manj optimistične vizije. Zgodovine še zdaleč ni konec, pač pa se je v vmesnem času ameriški vzor liberalnega gospodarstva spridil v koruptivno in manipulativno vladavino kapitalskih interesnih skupin na škodo večine, medtem ko na drugi strani vzpon avtokratskih vladavin in ponekod skrajno nazadnjaških in nasilnih masovnih gibanj od Rusije, Kitajske do arabskega sveta nakazuje, da dobre (oziroma boljše) alternative tudi ni na vidiku.

Francis Fukuyama nam dvajset let kasneje riše bistveno manj optimističen svet. Dejansko ne ponuja odgovora, le zaskrbljenost nad tem, da ne vemo niti tega, ali se bo institucionalni sistem evropskih držav spridil v enaki meri kot ameriški, kaj šele tega, v katero smer bodo “alternativne” oblike vladavin popeljale preostale dele sveta.

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed mitov, ki jih je sedanja gospodarska depresija nemilosrdno razgalila, je mit o tem, da je neregulirano tržno gospodarstvo najbolj in pravzaprav edini učinkovit mehanizem gospodarjenja. To, da smo pustili gospodarstvu proste roke, je privedlo do krize. Glede tega ni treba pogledovati samo proti finančnemu sektorju, ki se je zaradi odsotnosti regulacije tako zaplezal, da ga je povsod v razvitih državah morala (na stroške davkoplačevalcev) reševati država. Težave finančnega in bančnega sektorja imajo seveda na drugi strani bilance svoje korenine v ekscesnih investicijah zasebnega gospodarstva. Kamorkoli v evropskih državah (z delno izjemo Grčije) boste pogledali, boste videli, da so bile fiskalne politike in javni dolgovi pred krizo vzorni. Proračunski saldi so bili večinoma pozitivni ali vsaj izravnani, javni dolgovi pa na rekordno nizkih ravneh. Krizo je povzročil eksces v zasebnem gospodarstvu, ne pri državi. Tudi pri nas. *
Nadaljujte z branjem→

Zelo razumna introspekcija Simona Wrena-Lewisa, ki sicer uporablja DSGE modele, o tem, kaj je v teh modelih koristnega, kaj je podcenjenega in zakaj so “ad hoc” ali hibridni modeli velikokrat boljši. Ključen problem je po njegovem v podcenjevanju brezposelnosti na račun inflacije (kar izhaja iz monetarističnega pristopa, ki ga v osnovi zanima inflacija, medtem ko na nezaposlenost glede kot na prostovoljno odločitev, kjer posameznik tehta med prostim časom in delom). Zato namesto običajno ideološkega (samo DSGE modeli so dobri) predlaga povsem pragmatičen pristop, torej da se DSGE ne uporabljajo za simuliranje ekonomskih politik, kadar in kjer so drugi (ad hoc, agregatni) modeli boljši.

Opozarjam pa, da spodnje branje ni nujno prijazno do neekonomistov.

Nadaljujte z branjem→

• It’s Draghi versus Weidmann on ECB QE – Gavyn Davies
• Europe growth pact floated as euro zone recession fears mount – Reuters
• Europanic 2.0 – Paul Krugman
• Why is the recovery so weak? It’s the austerity, stupid. – Matt O’Brien
• Review of Francis Fukuyama’s ‘Political Order and Political Decay’ – New York Times
• Thoughts on Financial Stability and Monetary Policy – Brad DeLong
• Are DSGE models distorting policy? – a test case – mainly macro
• Limits to Growth One More Time – EconoSpeak
• Review of Books by Kleinbard and Madrick – The Washington Post
• The new way forward – Jamie Galbraith
• The man who will not win the Nobel – INET
• Helicopters, redemption, and the target – Nick Rowe

Dobra recenzija nove knjige Edwarda Kleinbarda “We Are Better Than This” v Washington Postu:

The strength of “We Are Better Than This” comes from Kleinbard’s background as an academic (University of Southern California law school), tax lawyer (Cleary Gottlieb Steen & Hamilton) and congressional aide (staff director of the Joint Committee on Taxation). His lawyerly precision, thorough research and restrained conclusions provide the credible underpinnings for the moral passion discernible just below the surface. “The nature of life is that we do not control it,” Kleinbard writes in response to those who argue that markets generate the incomes people deserve. “Both our native talents and our good fortune are distributed through processes that we cannot fathom and do not ‘earn.’ Our loud proclamations that what we take from the market is our just deserts is just noise made against the darkness, trying to still the voice inside that asks, why me and not them?”

Nadaljujte z branjem→

Veste, kaj je najbolj zanimivo pri zgodovini? To, da se iz nje ničesar ne naučimo. Od farse do tragedije. Po blamaži, ki smo jo v Bruslju doživeli z neposrečenim poskusom nekompetentne in neizkušene Alenke Bratušek, se je Cerarjeva vlada odločila, da tja pošlje še manj politično izkušeno in kompetentno Violeto Bulc. Kandidatko, v katere biografiji kot politično izkušnjo najdemo “14-dnevno ministrovanje”, kot kompetence pa vodenje šol borilnih veščin, šamanizem (niste narobe prebrali), kratkotrajno sedenje v upravah Telekoma in Telemacha (*) ter konfliktnost, ki naj bi jo zdaj uspela obvladovati s tehnikami šamanizma.

Toda njena ključna kompetenca naj bi bila prav “new-age-pozitive-vibrations šamanizem“, ki po mnenju njenega glavnega podpornika Gregorja Golobiča, “res ne more biti sporna referenca v EU, kjer je t.i. Voodoo ekonomija dominantna protikrizna doktrina“. Biutiful! Nadaljujte z branjem→

Zdaj že ni skoraj nobenega dvoma, da bo Nemčija tudi v tretjem četrtletju zabeležila negativno rast BDP in tako tudi uradno zapadla v tehnično recesijo. Ta teden so se v mozaik postavile še zadnje informacije o padcu naročil, padcu industrijske proizvodnje ter včeraj še o padcu avgustovskega izvoza za največ po letu 2009.

Steen Jakobsen, glavni ekonomist Saxo Bank, ki je februarja pravilno napovedal nemški zdrs v recesijo (sicer šele konec leta), zdaj napoveduje, da bo Nemčija za seboj v recesijo potegnila še preostanek evro območja. Najkasneje v prvem četrtletju 2015. Pri tem pa ne gre toliko posledice ukrajinsko-ruske krize, ki je le pospešila neizogibno, pač pa za vpliv ohlajanja Kitajske in anemičnega povpraševanja v Evropi. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Brezplačna revija o ekonomskih študijah Real World Economics Review je posvetila celotno zadnjo številko odmevnemu delu Thomasa Pikettyja Capital in the 21st Century. Vsi tisti, ki vas zanimajo teme kot so neenakost in akumulacija kapitala, pa tudi vloga in vpliv finančnega sektorja v družbi, vloga korporacij in globalizacija ter končno tudi poti do bolj vzdržnega in poštenega sistema, boste verjetno uživali v prispevkih avtorjev kot so Yanis Varoufakis, Lars Syll, Ann Pettifor, Richard Koo, Michael Hudson, James K. Galbraith in Dean Baker. Celotno številko si lahko brezplačno prenesete tukaj, spodaj pa prilagam še kazalo s povezavami do posameznih prispevkov: Nadaljujte z branjem→