Zdaj že ni skoraj nobenega dvoma, da bo Nemčija tudi v tretjem četrtletju zabeležila negativno rast BDP in tako tudi uradno zapadla v tehnično recesijo. Ta teden so se v mozaik postavile še zadnje informacije o padcu naročil, padcu industrijske proizvodnje ter včeraj še o padcu avgustovskega izvoza za največ po letu 2009.
Steen Jakobsen, glavni ekonomist Saxo Bank, ki je februarja pravilno napovedal nemški zdrs v recesijo (sicer šele konec leta), zdaj napoveduje, da bo Nemčija za seboj v recesijo potegnila še preostanek evro območja. Najkasneje v prvem četrtletju 2015. Pri tem pa ne gre toliko posledice ukrajinsko-ruske krize, ki je le pospešila neizogibno, pač pa za vpliv ohlajanja Kitajske in anemičnega povpraševanja v Evropi.
Ob tem je včeraj Mario Draghi v Washingtonu spet ošvrknil Nemčijo (brez da bi jo eksplicitno omenil), češ da bi države, ki imajo “fiskalni prostor” morale povečati javne izdatke in agregatno povpraševanje. Nemčija namesto tega načrtuje izravnan proračun. Vse bolj pa se širijo tudi novice, da naj bi Draghija na čelu ECB predčasno zamenjali, in sicer z Jensom Weidmannom, guvernerjem Bundesbanke.
Evropa je že štiri leta talka Nemčije. To zadnje pa nakazuje, da je le še vprašanje časa, kdaj bo “ekonomsko okupacijo” Nemčija spremenila tudi v politično. Reakcija “uradnega Bruslja” na francosko trmoglavljenje, da o francoskem proračunu avtonomno odločajo v francoskem parlamentu in ne v Bruslju, pa bo dober indikator tega, koliko politične nadvlade bo Nemčija tudi javno demonstrirala.
Argentina, Venezuela, ZDA in EU nimajo zlatega standarda ampak uporabljajo fiat denar. Torej denar, ki nima vrednosti ampak le zaupanje.
– Kdo je torej zaslužen za zaupanje v ARS (peso)? Odgovor je seveda Argetinci. Zato je slednji tudi vsak dan manj vreden.
– Kdo je zaslužen za zaupanje v VEF (bolivar)? Odgovor je seveda Venezuelci. Zato je slednji tudi vsak dan manj vreden.
– Kdo je zaslužen za zaupanje v USD? Odgovor je seveda Američani. Zato slednji, navkljub tiskanju, ohranja vrednost. Vsaj zaenkrat.
– Kdo je zaslužen za zaupanje v EUR? Odgovor pa to vprašanje pa ni Evropejci ampak Nemci.
Nemčija je torej garant, da bodo naši osebni prihranki ohranili vrednost. To pa je za starejši del prebivalstva (ki ga je vedno več) najbolj pomembno. Pa naj bo to v Grčiji, Nemčiji ali v Španiji.
Všeč mi jeVšeč mi je
V današnjem svetu pri ljudeh, ki imajo vpliv in pro-kapitalističen pogled na svet, obstaja nek razkol glede tega kako naj gre kapitalizem sploh naprej. Obstaja regresiven del in progresiven del.
V letošnjem letu se je to povsem jasno videlo junija 2014, ko se je govorilo na eni strani o londonski konferenci Inkluzivnega kapitalizma, na drugi strani pa so na dan prišla tajna korporativna pogajanja TISA. En del korporativne in uradniške elite je torej vsaj načelno malce naklonjen neki progresivni poti, drugi del pa povsem regresivni in bi se kar se tiče pravic delavcev, najraje vrnil nazaj v srednji vek, ter tako povečal lastno krizo profitabilnosti.
O tem razkolu se tukaj ne govori. Govori se le o Nemčiji, kot da je edina regresivna sila. Pa ni. Obstajajo sila močne regresivne tendence v samem kapitalizmu, ki se ne zna in ne zmore rešiti, razen tako, da potunka v drek že tako v gnojnico namočene in slabo plačane delavce in vse ostalo prebivalstvo. S tem seveda prosto po Marxu kapitalizem sam plete svoj štrik. Korporacije v svoji kratkovidnosti nimajo nobenega dolgoročnega interesa, da bi podprle kako “progresivno” idejo o kakršnih tukaj pišete. Zato pa tudi sklepajo tajna zavezništva, ki nas vodijo nazaj v kameno dobo, njih pa v nebesa. Vsaj tako si mislijo, a se bridko motijo.
Všeč mi jeVšeč mi je