Celoten intervju, ki sem ga imel v Managerju: *

Kaj ste? S katero besedo bi označili svoj svetovni nazor?

Sem liberalec.

Kaj to pomeni – ste levi ali desni?

Po definiciji The Economista sem progresivec. Konzervativci, na primer v Ameriki, so ljudje, ki so za ohranjanje obstoječega stanja in proti razvoju; to so desničarji. Levičarji so bolj socialni, a v nekem smislu revolucionarni. Progresivec pa ni ne lev ne desen, temveč na obeh straneh pobira ideje, ki vodijo k razvoju. Nadaljujte z branjem→

Nimam občutka, da bi iz vsesplošnega zgražanja in iskrene privoščljivosti ob blamaži, ki jo je Alenka doživela v Bruslju, slovenska nacija potegnila kakšno vzgojno lekcijo. Problem Alenkine blamaže v Bruslju ni toliko v njeni nekompetentnosti in neznanju, ali da je je s tem naredila škodo Sloveniji, pač pa v tem, da je do tam sploh prišla. Da se je meteoritsko prebila skozi politiko, brez da bi šla skozi kakršnokoli sito. From zero to hero v dveh letih. Problem je v tem, da je na njeni bliskoviti in brezskrupulozni poti ni nihče zaustavil že na prvem koraku. Ko je prvič odprla usta.

In to je problem celotne slovenske politične kaste. Problem no-nameov, ki jih stranke poberejo nekje na ulici in volilci izvolijo v parlament, in kjer doživijo svojih 5 minut slave. In praznega blebetanja. Nimamo profesionalne politike. Nimamo vzgoje in dresure, skozi katero bi politiki morali iti. Še včeraj si brcal konzervo po ulici, danes pa si že predsednik vlade, jutri pa želiš v Bruselj.

Miha Mazzini je edini, ki je to izpostavil: Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Ob veselju, ki nam ga je prinesla novica o že tretjem zaporednem četrtletju razmeroma visoke gospodarske rasti, je razpoloženje nekoliko skazilo dejstvo, da se rast še ne kaže na ljudem bolj otipljivih mestih. Tudi če tokrat pustimo ob strani razpravo o tem, ali bruto domači proizvod verodostojno odseva raven blaginje prebivalstva, se zdi, da so »rast«, ob izvoznih podjetjih in županih v predvolilni bitki, zaznali zgolj pri statistiki. Kakšna je torej korist od gospodarske rasti, ki ne prinaša višjih plač, večje verjetnosti zaposlitve in ne rešuje našega proračuna? *
Nadaljujte z branjem→

Follow up na moj sobotni komentar o tem kakšne ekonomiste naj vzgajamo. The Economist piše o tem, da bi se morali sodobni poslovni liderji namesto z analitiko, menedžerskimi tehnikami in različnimi zunanjimi aktivnostmi začeti več ukvarjati z branjem klasikov. Od grških filozofov do velikih literatov. To bi jim – namesto analiz včerajšnjega sveta – prineslo intelektualno širino in odprtost za nove ideje glede prihodnosti. Kdor želi biti dva koraka pred konkurenco in sprejemati prave odločitve mora stopiti ven iz predvidljivega sveta miselnih šablon, golega računstva in modelčkov ter dati prostor intuiciji. To loči velike in uspešne od povprečnih in neuspešnih. Nadaljujte z branjem→

Oči in razum nacije so bili včeraj kot v transu uprte v Alenkin reality show v Evropskem parlamentu. Nacija je bila včeraj poenotena kot že dolgo ne v orgazmičnem sado užitku nad pričakovano polomijo Alenkine predstavitve. Toda na koncu bo o Alenkini usodi, tako kot v vsakem reality showu, namesto objektivnosti in stroke odločila “kuhinja”. Tokrat pač politična. In ta odločitev marsikomu ne bi utegnila biti všeč. Ne štejejo kompetence in znanje, sicer Alenke – ne v prejšnji in ne tej igri – ne bi bilo, pač pa interesi.

Toda Alenkin reality show je pozornost nacije v stilu “vsaj iger, če že ni kruha” odvrnil od bistveno večjega problema. Namesto Alenko bi morali gledati v Nemčijo, za katero zadnji podatki kažejo, da negativna rast v drugem četrtletju ni bila naključna in da utegne v tretjem četrtletju tehnično zlesti v ponovno recesijo. Kar pomeni, da bo še manj kruha za naše izvoznike. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kako leto dni nazaj smo začeli z diskusijo ali ima javnosti pravico vpogleda v seznam vseh slabih posojil v bankah. Ni bilo državnega organa, ki se do tega ne bi opredeljeval, ne medija in ne posameznikov, ki o tej temi ne bi imeli svojega stališča. Rezultat je bil spisek 500 bančnih dolžnikov, katerih posojila sta NLB in NKBM prenesla na slabo banko (Družbo za upravljanje terjatev bank – DUTB). Nadaljujte z branjem→

Študij ekonomije potrebuje prenovo. Mnoge evropske in ameriške univerze so se pridružile trendu, ki ga je zagnala Wendy Carlin, profesorica na University College London, podprla pa nobelovec Joseph Stiglitz s Columbia University in Andy Haldane, glavni ekonomist na britanski centralni banki. Ta trend prenove je rezultiral v projektu CORE, ki naj bi zagotovil prosto dostopna gradiva za ekonomski kurikulum ekonomije. Celoten trend prenove pa sponzorira Institute for New Economic Thinking oziroma milijarder in filantrop George Soros.* Nadaljujte z branjem→

Dopolnilo komentarju Kakšne ekonomiste naj vzgajamo? (prvič objavljeno ped šestimi leti) *

Menedžerski poklic je z zadnjimi »tajkunskimi« aferami dobil v javnosti negativen prizvok. Menedžerji so dobili predznak sebičnežev, ki si bodisi izplačujejo (pre)visoke plače in nagrade bodisi so nagnjeni k temu, da »ukradejo« (privatizirajo) podjetje. S tega vidika se zastavlja zanimivo vprašanje ali so menedžerji res sebičneži in slabi državljani? Torej nekaj, kar nočete, da bi nekoč postal vaš otrok.

Ariel Rubinstein z univerze v Tel Avivu in New Yorku, sicer eden izmed vodilnih teoretikov s področja mikroekonomije in teorije iger, je leta 2006 objavil zanimivo razpravo – ali študij ekonomije iz študentov dela slabe državljane. Študij ekonomije lahko načeloma vpliva na način razmišljanja diplomantov in kasnejših menedžerjev, zmanjšuje njihovo sposobnost sodelovanja in jih dela bolj sebične. Če študij ekonomije res indoktrinira kasnejše ekonomiste in menedžerje v smeri večje sebičnosti, potem je verjetno nekaj narobe z načinom poučevanja ekonomije, sklepa Rubinstein. Nadaljujte z branjem→

Ob bok debati o nujnosti prenove študija ekonomije in o “pravi meri” metodološke heterodoksije in ortodoksije ter intelektualni širini diplomantov.

Na naši fakulteti vzgajamo bodoče voditelje, ki kasneje prevzamejo vodilne položaje v največjih podjetjih, pa tudi v vladi, centralni banki ter evropski komisiji. Pri tem jim analitsko znanje lahko izjemno pomaga pri razumevanju podlag za odločitve. Ne more pa jim mehansko zagotavljati pravilnosti njihovih odločitev. Odločitve namreč ne temeljijo zgolj na »izračunih«, pač pa na podlagi presoje bistveno širših okoliščin in strateškega razmisleka o dolgoročnih učinkih posameznih odločitev. Bolj kot na izračunih običajno temeljijo na izkušnjah in intuiciji. Kajti prihodnost je absolutno nepredvidljiva, pri tem pa »izračuni« oziroma »ocene«, ki vedno temeljijo na modelih z zelo omejujočimi predpostavkami in teoretskih konceptih, ki so spet nastali v nekem zgodovinskem kontekstu, ne morejo dati več kot zgolj zelo poenostavljene špekulacije o prihodnosti.

Zato je pomemben strateški razmislek, ki na podlagi izkušenj in intuicije zna pravilno ovrednotiti »kvantitativne špekulacije« glede prihodnosti. Zato zagovarjam, da mora ekonomski kurikulum ob zares izvrstni metodološki osnovi vsebovati tudi ekonomsko zgodovino, politično ekonomijo, filozofijo in etiko, ki lahko diplomantom ob analitskem znanju nekam v male možgane vsadi tudi kanček intuicije in varovala pred moralnim hazardom.

Preberite več v Sobotni prilogi Dela