Za takšno ugotovitev ne potrebujete doktorata iz ekonomije, niti diplome, še makroekonomije vam ni bilo treba poslušati. Ker je zadeva tako bedasto jasna, če le niste povsem prešpricali matematike v osnovni šoli. Oziroma če niste ideološko slepi. Jasno, da lahko javni dolg glede na BDP upada kljub temu, da ima država stalni deficit v proračunu. Če v koeficientu dolg / BDP, BDP v imenovalcu raste hitreje od dolga v števcu, se bo javni dolg glede na BDP zmanjševal. Ali še bolj preprosto rečeno, če je gospodarska rast g višja od tekočega proračunskega primanjkljaja d (torej, dokler velja g > d), se bo dolg glede na BDP zmanjševal.

Kar mene v tej zgodbi preseneča, je to, da je to objavil The Economist. Si predstavljate, leta 2015 najbolj ugleden poslovni časnik na svetu z najbolj sofisticirano poslovno publiko objavi komentar, kjer dokazuje, da je možno zniževati dolg kljub deficitu?! No, res pa je, da so v Economistu zgoraj dodali sliko emblema britanskega ministrstva za finance, v tekstu pa omenjali željo finančnega ministra, da zniža dolg prek doseganja proračunskega presežka. Najbrž so ga hoteli “zaje…”.

Nadaljujte z branjem→

Odkar ga je novembra 2013 Larry Summers potegnil iz naftalina, je sekularna stagnacija postala ključen koncept za razumevanje sedanjega stanja globalne ekonomije. Nas čaka zelo dolgo obdobje ničelnih obrestnih mer in japonsko nizke gospodarske rasti? Nas čakajo dolga “izgubljena desetletja”, desetletja izgubljene rasti? Vprašanje je bilo le, ali je to stanje morbidne stagnacije na meji med življenjem in smrtjo omejeno zgolj na razvite države ali pa je tudi globalne narave.

No, Caballero, Farhi & Gourinchas, trije ekonomisti iz MIT, Harvarda in Berkleya so že leta 2008 pokazali, da je padanje obrestnih mer posledica povečevanja globalnih trgovinskih neravnotežij, kjer države z izvoznimi presežki v iskanju varnih naložb izvažajo kapital in tako potiskajo obrestne mere navzdol. Zdaj so spet združili moči in oblikovali model (glejte razlago tukaj), s katerim pojasnjujejo, zakaj je do tega stanja ničelnih obrestnih mer in dolgoročne stagnacije prišlo in zakaj je to stanje globalno. Osnovna ideja modela je, da kadar obrestne mere padejo na ničlo, slednje ne morejo več delovati za uravnoteženje med presežnim povpraševanjem po varnih sredstvih in njihovo ponudbo. To vlogo prevzame output, od tukaj naprej se navzdol prilagajajo BDP-ji (gospodarska rast limitira k ničli), s čimer se povpraševanje po sredstvih zmanjšuje hitreje od njihove ponudbe. Stanje likvidnostne pasti je normalna posledica in države ena drugo potiskajo v to. Njihov model je v strukturi (overlapping generations, nericardijanska fiskalna politika) in po implikacijah dokaj podoben modelu Eggertssona & Mehrotre “A Model of Secular Stagnation”.

Nadaljujte z branjem→

Simbolno sporočilo, ki ga nosi oprostitev Popova, namreč nima zveze z njegovo dejansko krivdo ali nedolžnostjo, ampak je neposredna posledica procesnih napak in slabega dela tožilstva, ki se obnaša podobno neresno kot Radio Študent. O napotitvi vojske na mejo in podelitvi policijskih pooblastil vojakom bi odločali na referendumu!? Še dobro, da smo bili leta 1991 tako nenavadno odločni in pogumni; danes bi v primeru vojaške ogroženosti verjetno najprej zbirali podpise za razpis referenduma, na katerem bi potem glasovali o tem, ali se bomo branili pred agresorji… in na koncu za oceno ustavnosti zaprosili še ustavno sodišče.

Tale zapis Dejana Steinbucha v Financah dobro odraža državotvorni duh te države. Nakateri se ga še spomnimo iz časa pred osamosvojitvijo in tedanjih hudih diskusij. 25 let kasneje se ni nič spremenilo. Danes se ta neodločni državotvorni duh razgalja na primeru begunske krize. Nadaljujte z branjem→

• Why Darwinian Economics Is so Threatening to Libertarians – George Cooper
• Do Economists Promote Ideology as Science? – Mark Thoma
• Welcome to the ZLB global economy – Cabellero, Farhi, Gourinchas
• Tyler, Noah, and Bob walk into a Chinese bar… – Growth Economics
• Krugman, Summers and Secular Stagnation – EconoMonitor
• Tax cuts vs spending vs helicopters – Simon Wren-Lewis
• Big TFP data mystery! (Probably solved!) – Noahpinion
• Hike They Shouldn’t – Paul Krugman
• Fed communication – Ben Bernanke
• Bernanke on austerity and the fiscal charter – mainly macro
• Unconventional Policy and Cross-Border Spillovers – Lael Brainard
• Fisher without Euler – MacroMania
• Demand Creates its Own Supply-Roger Farmer
• Demand Creates Its Own Supply – Paul Krugman

George Cooper (nekoč Goldman Sachs, Deutsche Bank, J.P. Morgan and BlueCrest Capital Management, danes pa City) je pred leti napisal izvrstno knjigo o finančni krizi “ The Origin of Financial Crises“, lani pa je objavil novo knjigo “Money, Blood, and Revolution: How Darwin and the Doctor of King Charles I Could Turn Economics Into A Science“. No, v tej knjigi s pomočjo darwinistične evolucijske paradigme secira ekonomske teorije. Spodaj je kratek izsek iz zapisa, kjer Cooper nazorno dokazuje, zakaj libertarna ekonomska paradigma (individualizem, popolnoma prosti trg in majhna država), na kateri gradi neoklasična ekonomija (individualizem, maksimizacija, ravnotežje), ni v skladu z darvinistično evolucijsko paradigmo. Dokazuje, da če zamenjamo le en aksiom neoklasike, maksimizacijo s konkurenčnim obnašanjem, se zaradi kompleksnosti poruši celotna stavba neoklasične teorije.

Priporočam!

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Obvladovanje Save d.d. se v zadnjem času kaže kot ena ključnih točk trenutne faze slovenske privatizacije in merjenja moči države in raznih interesnih skupin. Prebiramo lahko ocene, da so z nadzorom nad to družbo povezane ključne kadrovske spremembe v najpomembnejših državnih družbah (SDH, DUTB), močna povezava pa naj bi bila tudi pri oblikovanju strategij upravljanja državnih podjetij. Seveda vse ostaja na ravni špekulacij in informacij iz »zaupnih virov«, ki nikoli ne bodo razjasnjene, na drugi strani pa le redko zasledimo kako celovitejšo oceno za kakšno premoženje in vpliv pravzaprav gre. Poskušajmo predstaviti problematiko še s tega vidika, seveda samo na osnovi javno objavljenih podatkov.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman o tem, kako je “odgovorno varčevanje” ( da bi z zmanjšanjem deficitov zmanjšali javni dolg) privedlo do povsem nasprotnega učinka – do povečanja javnega dolga, ker je varčevanje v procesu ubilo gospodarsko rast. In na krivce za te “neodgovorne učinke” lahko seveda zelo hitro pokažemo s prstom. Tudi pri nas. Kjer nekateri, tudi novinarji, še vedno niso dojeli. Vsem pa očitno manjka osnovnih znanj makroekonomije. Tega, kar študente širom po svetu učimo v prvih letnikih študija.

When economic crisis struck in 2008, policy makers by and large did the right thing. The Federal Reserve and other central banks realized that supporting the financial system took priority over conventional notions of monetary prudence. The Obama administration and its counterparts realized that in a slumping economy budget deficits were helpful, not harmful. And the money-printing and borrowing worked: A repeat of the Great Depression, which seemed all too possible…, was avoided.

Then it all went wrong. … In 2010, more or less suddenly, the policy elite on both sides of the Atlantic decided to stop worrying about unemployment and start worrying about budget deficits instead.

Nadaljujte z branjem→

Moji študenti pri makroekonomiji diskutirajo ključne raziskave glede ekonomskih politik v recesiji. Škoda, da politiki tega ne počnejo.

To, da ima fiskalno varčevanje v času (povpraševalne) krize diametralno nasproten učinek od pričakovanega, torej zelo negativen učinek na BDP, je zdaj menda jasno tudi že najbolj pravovernemu uradniku IMF in najbolj okorelemu desničarskemu politiku. Toda problem je še hujši: zmanjševanje javnih izdatkov v času krize ne zmanjšuje samo jutrišnje gospodarske rasti, pač pa pusti zelo trajne dolgoročne posledice. Vpliva namreč na znižanje prihodnje trendne rasti BDP oziroma na trajno uničenje dela produktivnih kapacitet in poglobitev negotovosti. En del negativnega učinka gre prek Blanchard-Summersovega (1986) učinka histereze na trgu dela (del delovne sile se trajno umakne v neaktivnost), del pa prek negativnega vpliva trajanja krize na negotovost med potrošniki in podjetji (trajno zmanjšanje ravni trošenja in investicij). Nadaljujte z branjem→

Ta zgodba je enostavno čudovita. Prečudovita. Ni nujno sicer, da se boste strinjali z menoj, vendar je. Brad DeLong je izbrskal nekaj zanimivih življenjskih epizod nobelovca Roberta Lucasa (“the most influential macroeconomist of the last quarter of the 20th century“), ki nakazujejo njegov bolan pristop k znanosti. Šele s to anekdoto sem začenjal razumevati Lucasov znanstveni profil.

Za neekonomiste: Lucas je v 1970-ih letih s svojim zelo agresivnim pristopom uvajanja predpostavke racionalnih pričakovanj v makroekonomijo naredil revolucijo in povzročil zaton keynesianske oziroma ekonomske politike nasploh. Lucas je takrat (zelo agresivno) trdil, da je monetarna politika na dolgi rok nevtralna, ne more vplivati na gospodarske cikle (ne more pomagati pri spodbujanju gospodarsva in zmanjševanju brezposelnosti). Pogojno je učinkovita le na kratek rok, če centralna banka s svojimi ukrepi preseneti racionalne subjekte. Kasneje je malce spremenil oziroma še radikaliziral svoje mnenje, češ da je monetarna politika povsem neučinkovita tudi kratkoročno in da do gospodarskih ciklov prihaja (po Kydland-Prescottovi RBC zgodbi) zgolj z od zunaj povzročenimi realnimi (tehnološkimi) šoki.

Nadaljujte z branjem→