Ni nagradno vprašanje. Tudi zabavno je na bolj kisel, “trumpovski” način – vse je mogoče ob teh zmešanih volilcih v teh čudnih časih.

• What’s the Matter With Europe? – Paul Krugman
• Anatomy of a trade collapse: The UK, 1929-33 – VoxEU
• The ‘suprasecular’ stagnation – Paul Schmelzing
• Google and Facebook’s “Kill Zone” – ProMarket
• The declining share of manufacturing jobs – VoxEU
• Monopsony, Rigidity, and the Wage Puzzle (Wonkish) – Paul Krugman
• Monopsony in online labour markets – Dube et al
• Shining a light on PPP measurement – Pinkovkys & Xavier Sala-i-Martin
• China Now Has a Trade Deficit – Tim Taylor

Kaj je patološkega v avtoritarni osebnosti?

Najprej se bomo lotili vprašanja povezanosti lastnosti avtoritarnosti s psihopatološkimi gnoseološkimi kategorijami pri sledilcih, širših množicah privržencev neke politične opcije (levica, desnica). Kot je dobro znano, se večina znanstvene skupnosti danes strinja s tem, da je lastnost avtoritarnosti značilnost politične desnice, za levico pa je neznačilna. Že prvi pravi empirični raziskovalci na tem področju, Adorno in sodelavci, t.i. »berkeleyska skupina«, so v svojem pionirskem delu »Avtoritarna osebnost« iz leta 1950 izhajali ravno iz tega izhodišča. Seveda so bili tedaj poskusi njihovih razlag močno psihoanalitično obarvani. Po tej doktrini bi politična in socialna stališča determinirali nezavedni procesi, ne pa logika.

Nadaljujte z branjem→

V zadnjem desetletju so Karla Marxa obudili od mrtvih. In to ne njegovi goreči privrženci, ki so po propadu socialističnega eksperimenta pred skoraj štirimi desetletji nanj povsem pozabili, pač pa zahodni intelektualci in mediji. Pa ne nujno levičarski, pač pa tisti, ki jim tega ne bi nikoli pripisali. Denimo britanski The Economist, ki je Marxu v zadnjih petih letih namenil precej člankov. Ob nedavni 200-ti obletnici njegovega rojstva je The Economist denimo naslovil članek z Voditelji sveta: Berite Karla Marxa!. Čemu? Ker je danes njegova diagnoza napak kapitalizma spet izredno aktualna.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjem obdobju dobivamo z vseh strani opozorila, kakšna tveganja prinašajo demografske spremembe v Sloveniji. Delež starejše populacije se nezadržno povečuje, kar zahteva tako spremembe v pokojninski zakonodaji ter morda še bolj v odnosu do zaposlovanja starejših ljudi. Nesporno je namreč tudi dejstvo, da je delež zaposlenih po šestdesetem letu starosti v Sloveniji med najnižjimi v svetu. Vse navedene ugotovitve so že dokaj sprejete med ljudmi, kot tudi razmišljanja o potrebnih spremembah. Ukrepanje je torej nujno ter tudi določene spremembe v delovanju, vseeno pa razmere niso tako kritične, kot se običajno prikazuje.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Zdravje je nedvomno najpomembnejša človekova dobrina in naš odnos do vseh problemov, povezanih z njim, pomembno oblikuje naš vsakdan. Na naše zdravje, poleg našega ravnanja, močno vpliva kvaliteta zdravstvenega sistema, zato je pomembno, kakšnega si izberemo in kako ga upravljamo.

Nedavna gospodarska kriza je zarezala tudi v naše zdravje s povečanimi obremenitvami zaradi vsakdanjega stresa in zaostajanju prihodkov zdravstvenega sistema. V zadnjih letih se vrstijo prizadevanja, kako ta sistem preurediti, da bi bil učinkovitejši in bi nam bolje služil, vendar zaenkrat brez pozitivnega rezultata, nasprotno, čakalne dobe kot indikator učinkovitosti sistema se podaljšujejo.

Nadaljujte z branjem→

V sosednjem postu komentiram “ameriški zdravstveni misterij“, kjer ZDA kljub astronomskemu povečanju stroškov za zdravstvo dosegajo bistveno slabše rezultate kot ostale razvite države in po letu 1980 za njimi vse bolj zaostajajo glede življenjskega pričakovanja (kot indikatorja kvalitete zdravstva).

No, poglejmo, kako se v tem zdravstvenem svetu odreže Slovenija s svojim “nesvobodnim”, “prisilnim” obveznim javnim zdravstvenim zavarovanjem in pretežno javnimi ponudniki zdravstvenih storitev. Pri nas smo dnevno soočeni z negativnimi novicami iz zdravstva – od čakalnih vrst do različnih afer, da ne omenjamo vseh političnih menjav direktorjev v UKCL. Ob tem bi pričakovali, da bodo ljudje imeli zelo negativno mnenje o kakovosti našega javnega zdravstva. Toda mednarodne primerjave (ankete) kažejo, da so pri nas ljudje bistveno bolj zadovoljni s kakovostjo zdravstvenih storitev kot pa v ostalih OECD državah in treh primerljivih državah (Avstrija, Nemčija, Češka). Kar pa ne velja za zadovoljstvo s storitvami vlade in sodstva.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden je Austin Frakt v New York Timesu naredil odličen zapis “ameriškega zdravstvenega misterija” oziroma nenadnega skrivnostnega in ostrega ameriškega odklona kvalitete zdravstvenega sistema glede na izdatke za zdravstvo v negativno smer glede na druge razvite države. Prikazal je spodnjo sliko, v kateri lahko vidite, da so ZDA do konca 1970. let še nekako sledile trendu ostalih razvitih držav glede vzporednega porasta življenjskega pričakovanja ob rojstvu (kot nekakšnega indikatorja kvalitete zdravstvene oskrbe v državi) s porastom izdatkov za zdravstvene storitve. Nato pa po letu 1980 sledi oster odklon v desno – izdatki za zdravstveno varstvo so z okrog 1,000 $ na prebivalca v 35 letih (do 2014) eksplodirali na 9,000 $ na prebivalca. Pri čemer pa se je življenjsko pričakovanje izboljšalo le za 5 let, medtem ko se je v ostalih razvitih državah v istem obdobju življenjsko pričakovanje povečalo za dvakrat bolj (za 9 let) ob zgolj polovičnem zvišanju izdatkov za zdravstvo glede na ameriške.

Kaj se skriva v tem ameriškem zdravstvenem misteriju?

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič & Jože Damijan

Ključna energetska dilema v Sloveniji glede prihodnjega razvoja je ujeta med stališči »tradicionalcev« in »ekologov«. Prvi opozarjajo, da rešitve na področju obnovljivih virov energije (OVE) niso dovolj zrele za množično uporabo in da so tako drugačne od obstoječih sistemov, da bo njihovo uvajanje prineslo radikalno povečanje energetskih stroškov. Drugi pa opozarjajo na segrevanje planeta, ki s spremembami podnebja povzroča človeštvu ogromne stroške, k čemur naj bi bistveno prispevalo povečanje emisij toplogrednih plinov, ki jih v veliki meri prispeva energetika (in promet) s kurjenjem fosilnih goriv. Dolgo časa je, zaradi nemškega vpliva, zmagovala ekološka struja, dokler se ni pokazalo, da stava na obnovljive vire ni vzdržna niti iz sistemskega niti iz stroškovnega vidika.

Pred tremi tedni je bil v tem mediju (Sobotni prilogi Dela) objavljen odličen intervju z Aleksandrom Mervarjem, direktorjem Elesa. Odličen zato, ker je Mervar, kot eden najbrž najboljših poznavalcev energetskega sistema pri nas in globalnih energetskih trendov, v tem inervjuju zrušil nekaj mitov, ki so nam jih neopazno  vcepili največje evropske države, evropske energetske politike pod njihovim vplivom in domači vplivneži. Namreč mitov o tem, da je univerzalna rešitev naših energetskih potreb v trendu instalacije razpršenih obnovljivih virov energije vetra in sonca, da bo električna energija zastonj in da lahko zanemarimo izzive v zvezi z uravnavanjem elektroenergetskega sistema.

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Münchau ima v tej kolumni v Financial Timesu povsem prav: italijanski “izhod iz evra” ni nemogoč. Nihče ne more populistične italijanske vlade zaustaviti pred tem, da ustvari zadovoljivo veliko krizo in uvede paralelno valuto – niti italijanska ustava, niti njen predsednik, niti ECB in niti finančni trgi. Italija je za to prevelika. Pred to nevarnostjo si ne bi smeli zatiskati oči ali je podcenjevati.

Ampak, in to je ključno, “italijanski izhod” in nevarnost zdrsa v popolni populizem je mogoče preprečiti samo tako, da se v EU lotijo vzrokov za italijansko nezadovoljstvo. In ti so isti, kot so bili v začetku 1930. let, ki so prinesli konec Weimarske republike in na oblast prinesli Hitlerja kot rešitelja ekonomske mizerije. Vzrok za nemško depresijo je bilo vztrajanje na zlatem standardu (nepripravljenost vlade na devalvacijo, ki bi povečala konkurenčnost domačega gospodarstva in spodbudila okrevanje). Evro je danes ekvivalent zlatega standarda, s tem da je še bistveno bolj restriktiven, ker ob zavezanih rokah na monetarnem področju vsiljuje še omejevalno fiskalno politiko. Države morajo iti skozi dolgotrajno depresijo, preden dovolj znižajo ceno dela in prezadolženost, da lahko začnejo okrevati. Mahne države, kot sta Slovenija ali Grčija, v to lahko prisilijo, v velikih državah pa lahko dinamika velike mase nezadovoljnih ljudi postane neobvladljiva.

Nadaljujte z branjem→