Drago Babič & Jože Damijan

V Sloveniji smo priča zanimivemu paradoksu. Slovenija kot celota namenja zelo velik delež izdatkov BDP za raziskave in razvoj. S skupaj 2,2 odstotka je po tem kriteriju med prvimi državami EU. Naši raziskovalci in podjetja prijavljajo veliko število patentov pri Evropskem patentnem uradu (na prebivalca ali na milijon vloženih evrov v raziskave in razvoj) – tudi do desetkrat več kot druge nove članice EU, in imamo precej višjo stopnjo inovativnosti od njih.

Pa vendar se kljub vsem tem vlaganjem, patentom in inovacijam naše gospodarstvo ne more odlepiti od nizke tehnološke intenzivnosti naših izdelkov. Naš delež visokotehnološkega izvoza se že 15 let giblje na ravni le okoli pet odstotkov celotnega izvoza, medtem ko so ti deleži v preostalih novih članicah EU od dva- do trikrat večji.

Imamo veliko lastnega razvoja, vendar smo v globalnih verigah vrednosti v funkciji dobavitelja sestavnih delov, kjer nas stiskajo z nizkimi stroški, posledica pa je nizka dodana vrednost.

Nadaljujte z branjem→

• The Bankrupt Ideology of Business School – The New Republic
• Rethinking Stigler’s Theory of Regulation: Regulatory Capture or Deregulatory Capture? – ProMarket
• On neoliberalism – Chris Dillow
• The paradox of markups, part 2 – Growth Economics
• Medical Mystery: Something Happened to U.S. Health Spending After 1980 – Austin Frakt
• Former statistics agency head again faces charges of inflating country’s deficit during financial crisis – Wall Street Journal

Ko  upoštevaš vse stroške in izvzameš izdatno dozo zavajanja, se Uberjevi “taksisti” na lastnih vozilih in z lastnim zavarovanjem lahko primerjajo z zaposlenimi na minimalni plači. Torej tistimi v spodnji desetini zaposlenih glede prihodkov. So pa fleksibilni, če kot fleksibilnost razumete, da si lahko sami izbirajo delovnik in ali bodo sploh delali. Ja, ampak kako fleksibilen je v resnici lahko človek, ki se prebija skozi življenje z minimalno plačo?

Nadaljujte z branjem→

• Why I Escaped the ‘Intellectual Dark Web’ – Alice Dreger
• The Double Standard of America’s China Trade Policy – Dani Rodrik
• Initial Coin Scams – Nouriel Roubini
• The paradox of markups – Dietz Vollrath
• The Death of Acceleration (Wonkish) – Paul Krugman
• Fiscal policy remains in the stone age – Simon Wren-Lewis
• Job Guarantee: Marxist or Keynesian? – Chris Dillow
• It’s a (low inflation) trap! – Antonio Fatas
• Reinventing IS-LM: The IS-LM-NAC model and how to use it – Farmer & Platonov
• May 1968 and inequality – Thomas Piketty
• Tax evasion and inequality – VoxEU
• Inflation, globalisation, and competition – VoxEU
• Globalisation, government popularity, and the Great Skill Divide – VoxEU

Gledanje Evrovizije ni sicer nekaj takšnega, s čimer bi se človek želel hvaliti. Tako kot ne z gledanjem “zvezd, ki plešejo” in podobnega sr…a. Ampak ne glede na to me je k omenjanju tega nesrečnega tekmovanja, ki že 63 let združuje Evropo, spodbodel članek v The Economistu. V Economistu citirajo študijo Mantzarisa, Reina & Hopkinsa (2017), ki je ugotovila “nenavaden” vzorec pri glasovanju na evrovizijski popevki, in sicer da se je v zadnjih 40 letih (po letu 1977) glasovanje za predstavnika/co sosednje države (države iz iste regije) povečalo kar za 10-krat. Po domače rečeno, razbohotila se je “medsosedska pomoč” med državami iz iste regije (glejte spodnjo sliko).

Nadaljujte z branjem→

Boris Šuligoj je v Delu (spet) zadel bistvo problema glede drugega tira. Nedeljski referendum ni zmaga demokracije, pač znak, kam pripeljejo politike, ki se ujamejo v lastno čorbo pokvarjenosti, pohlepa in nesposobnosti. Krivec za že drugi nedeljski referendum o drugem tiru (in za 6.7 mio evrov proračunskih stroškov zanju) nista Vili Kovačič in civilna družba, pač pa Miro Cerar in njegova pokvarjeno-nesposobna klika:

Figo, pa takšna paradigma! Kako lahko družba, ki sebe šteje za tako napredno, porabi 6,7 milijona evrov za dva referenduma v enem letu, katerih edina korist je bila za več kot eno leto zaustaviti gradnjo drugega tira. Pozabite na 6,7 milijona evrov. V enem letu smo izgubili za najmanj 200 milijonov evrov poslovnih priložnosti. Če ta država ne premore politike, ki bi stopila na prste omrežjem pohlepnežev, ki hodijo v službo samo s ciljem sesanja javnega denarja, je bolje, da je ni. Če politiki niso sposobni postaviti 27 kilometrov tirov tako, da bi logistika dajala še kakšno milijardico več, zaposlila še kak tisočak ljudi in se vsaj malce približala sosedom, naj raje danes nehajo kandidirati. Kako nas lahko isti kandidati prepričujejo, kaj vse bi oni naredili, če tega v zadnjih 15 letih niso?

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je kratka analiza v 5 slikah o davčnem bremenu v Sloveniji primerjalno glede na ostale EU in OECD države (iz moje prezentacije v Slovenskem poslovnem klubu). Toliko, da si ustvarite svojo sliko.*

Slika 1: Delež pobranih davkov v BDP (%)

Nadaljujte z branjem→

Noah Smith si je “umazal roke” s kratko analizo 10 zahtev Marxovega Komunističnega manifesta (1848) in prišel do spoznanja, da so le 4 zahteve iz manifesta nerazumne ali škodljive (denimo kolektivizacija kmetijstva in podržavljanje podjetij), medtem ko so 3 absolutno razumne (denimo javno šolstvo, prepoved otroškega dela, javni transport, progresivni davki na dohodek), 4 pa mešane. Iz tega potegne sklep, da Komunistični manifest iz vidika sedanje razvitosti ekonomske vede sam po sebi sploh ni tako nerazumen. Bil je, hm, lahko bi rekli, celo progresiven za tiste čase.

Nadaljujte z branjem→

Na portalu RTV SLO MMC objavljajo stališča strank, ki so se prijavila v predreferendumsko kampanjo glede zakona o drugem tiru. Najbolj bode v oči oziroma svojevrsten paradoks je, da ima – tako strateško, tehnično kot ekonomsko – najbolj razumna stališča o gradnji drugega tira stranka Levica, ki jo sicer uvrščajo (skorajda) skrajno levo v našem političnem spektru. Mene osebno to sicer ne preseneča glede na zadnji dve leti stikov z različnimi parlamentarnimi strankami in civilnimi iniciativami.

Se pa ob tem samo-sprašujem, ali je kaj narobe z menoj ali s to družbo, da je največ razuma na nominalno skrajno levem političnem polu. Je pa dobro, zdaj vsaj vem, koga velja preferirati na bližnjih volitvah.

Stališča Levice glede drugega tira:

Predstavite vaše stališče do drugega tira. Ga potrebujemo in zakaj?
Da, drugi tir potrebujemo. Omogočil bi preusmeritev tovornega prometa s cest na železnico, kar bi razbremenilo cestno omrežje in zlasti okolje, ter zanesljivejši javni potniški promet. A nič od tega se ne bo zgodilo samo po sebi: potrebne bodo tudi administrativne omejitve cestnega tovornega prometa in višje cestnine za tovorni promet. Izgradnja drugega tira bo vplivala tudi na povečanje pretovora v Luki Koper. Ob tem se je potrebno zavedati, da pretovor ne bo smel rasti neomejeno, ker bi to preveč obremenilo okolje.

Celotna investicija bo smiselna le, če bosta družbi Luka Koper in Slovenske železnice, ki z njo največ pridobita, ostali v javni lasti in če bo končno odpravljeno nezakonito izkoriščanje pristaniških delavcev v Luki Koper. V nasprotnem primeru bomo gradili drago infrastrukturo z javnimi sredstvi zato, da bo z njo služil zasebni, najverjetneje tuji kapital.

Nadaljujte z branjem→