Na portalu RTV SLO MMC objavljajo stališča strank, ki so se prijavila v predreferendumsko kampanjo glede zakona o drugem tiru. Najbolj bode v oči oziroma svojevrsten paradoks je, da ima – tako strateško, tehnično kot ekonomsko – najbolj razumna stališča o gradnji drugega tira stranka Levica, ki jo sicer uvrščajo (skorajda) skrajno levo v našem političnem spektru. Mene osebno to sicer ne preseneča glede na zadnji dve leti stikov z različnimi parlamentarnimi strankami in civilnimi iniciativami.

Se pa ob tem samo-sprašujem, ali je kaj narobe z menoj ali s to družbo, da je največ razuma na nominalno skrajno levem političnem polu. Je pa dobro, zdaj vsaj vem, koga velja preferirati na bližnjih volitvah.

Stališča Levice glede drugega tira:

Predstavite vaše stališče do drugega tira. Ga potrebujemo in zakaj?
Da, drugi tir potrebujemo. Omogočil bi preusmeritev tovornega prometa s cest na železnico, kar bi razbremenilo cestno omrežje in zlasti okolje, ter zanesljivejši javni potniški promet. A nič od tega se ne bo zgodilo samo po sebi: potrebne bodo tudi administrativne omejitve cestnega tovornega prometa in višje cestnine za tovorni promet. Izgradnja drugega tira bo vplivala tudi na povečanje pretovora v Luki Koper. Ob tem se je potrebno zavedati, da pretovor ne bo smel rasti neomejeno, ker bi to preveč obremenilo okolje.

Celotna investicija bo smiselna le, če bosta družbi Luka Koper in Slovenske železnice, ki z njo največ pridobita, ostali v javni lasti in če bo končno odpravljeno nezakonito izkoriščanje pristaniških delavcev v Luki Koper. V nasprotnem primeru bomo gradili drago infrastrukturo z javnimi sredstvi zato, da bo z njo služil zasebni, najverjetneje tuji kapital.

Nadaljujte z branjem→

Thomas Piketty je objavil novo eksplozivno raziskavo, v kateri analizira vzroke za vzpon desnega populizma v zadnjem desetletju. Analiziral je povolilne anketne podatke za tri velike zahodne demokracije (ZDA, V. Britanijo in Francijo) po drugi svetovni vojni in povsod ugotovil podoben vzorec: za razliko od povojnega obdobja je v zadnjih dveh desetletjih populizem dobil domovinsko pravico v desnih namesto v levih strankah. Vzrok za to je zelo zanimiv, in sicer naj bi se leve stranke obrnile stran od socialno šibkejših skupin in se naslonile na intelektualno elito.

Drugače rečeno, politična levica je zapustila šibkejše. Zakaj?

Nadaljujte z branjem→

Do Karla Marxa je težko biti brezbrižen. Glede na ostrino njegove analize in kontroverznost izpeljanih receptov iz njegovih teorij, da ne govorimo o neuspešnih preizkusih teh receptov v praksi in približno 100 milijonov nedolžnih žrtev zaradi komunističnih revolucij,  pač do njega moraš vzpostaviti nek odnos. Moj odnos se je od zelo negativnega iz rane mladosti, ignorantskega v času študija in prve polovice moje akademske kariere, v zadnjih desetih letih po začetku finančne krize prelevil v nevtralnega do rahlo empatičnega.

Marxova diagnoza slabosti nereguliranega in globalnega kapitalizma (velika moč korporacij in finančnega kapitala, težnja k oligopolizaciji panog, brezpravnost in pavperizacija zaposlenih itd.) se je po stoletju in pol pokazala kot znova zelo aktualna. Zato Marxa ni mogoče preprosto odmisliti. Treba ga je brati in upoštevati pri razmišljanju o reformiranju sedanjega kapitalističnega reda, da se izognemo krvavim eksperimentom z novimi družbenimi redi, kot so sledili po oktobrski revoluciji pred sto leti.

Toda ne glede na (ponovno) veliko aktualnost imam z Marxom problem na strokovni ravni.

Nadaljujte z branjem→

• Rulers of the world: read Karl Marx! – The Economist
• The return of Karl Marx – John Cassidy
• Is Marx Still Relevant? – Peter Singer
• The influence of Karl Marx—a counterfactual – Branko Milanovic
• Marx predicted our present crisis – and points the way out – Yanis Varoufakis
• It’s time to normalize Karl Marx – The Week
• “The Very Structure of Capitalism Is Inherently Monopolistic” – ProMarket
• The Young Karl Marx (a movie)

Kot nas že cel teden opozarjajo v različnih medijih, je danes (5. maj) 200-ta obletnica rojstva Karla Marxa. Marx je danes (spet) tako očitno popularen, da mu povsod namenjajo izjemno pozornost. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker se bo denimo (ob številnih javnih protestih) v Trieru,  njegovem rojstnem mestu, udeležil svečanosti ob odkritju Marxovega kipa, ki ga je mestu donirala Komunistična partija Kitajske.

Kljub kontroverznosti Marxovih naukov in diskreditiranosti nekaterih njegovih teorij (kot trdi Peter Singer, eden boljših kritikov Marxa), pa je njegova relevantnost danes večja, kot je bila zadnjih 70 let. The Economist je včeraj denimo naslovil članek z Voditelji sveta: Berite Karla Marxa!. Čemu? Ker je danes njegova diagnoza napak kapitalizma spet izredno aktualna.

Nadaljujte z branjem→

Kolega Bine Kordež je na tej strani večkrat pisal o nesmiselnosti deregulacije maloprodajnih cen naftnih derivatov v primeru duopola na trgu, včeraj tukaj, pred dvema letoma pa v Sprostitev cen naftnih derivatov: možnost izbire med višjimi cenami ter zdrava pamet. V Ko ‘Pravovernost’ trči v ‘Zdravo pamet’ pa sem soočil pravoverna stališča akademskih ekonomistov in zdravo pamet, ki jo glede deregulacije cen goriv ponuja Kordež.

Razlika v pogledih med prizemljenim menedžerjem in akademskimi ekonomisti je prav v prizemljenosti. Drugače rečeno, razlika je v predpostavkah. V maloprodaji goriv imamo v Sloveniji efektivni duopol, kjer dva največja ponudnika (Petrol in OMV) obvladujeta več kot 87% trga glede na obseg prodaje in 83% vseh bencinskih servisov. Kot kaže analiza Agencije za varstvo konkurence (2017), se majhni trgovci umikajo – OMV je odkupil diskontne servise od Hoferja, MOL pa odkupil dejavnost Tušoila in Agipa. No, zdi se, da akademski ekonomisti to dejstvo preprosto spregledajo, ko govorijo o koristih deregulacije in da bi povišanje marž (cen) lahko privabilo nove diskontne trgovce, kar naj bi nato vodilo v splošno znižanje cen, s čimer bi se morda spet približali sedanji nizki ravni marž zaradi regulacije trga.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi sem povprašal deset naključnih znancev, če vedo, da so cene goriv na črpalkah ob avtocestah višje kot na ostalih lokacijah. Seveda tega ni vedel nihče. Najbrž tudi večina bralcev tega teksta ne ve, da na avtocestah plača za tank bencina kak evro (dober odstotek) več, kot na črpalkah v mestih ali na vaseh. Takšna praksa je najboljši pokazatelj, kaj lahko pričakujemo po popolni sprostitvi cen naftnih derivatov. Ob vseh pritiskih bo verjetno tudi do tega kmalu prišlo in edina sprememba, ki jo bomo čutili potrošniki, bo dva ali tri evre dražji tank goriva. No, pa seveda še to, da boste imeli možnost izbire – danes plačate za liter dizla 1,27 evra (izven avtocest), potem pa boste lahko izbirali verjetno nekje med 1,30 ali 1,35 evra za liter (izjemoma tudi več). In ta možnost izbire se razume kot največji dosežek svobodnega trga za razliko od nekih omejitev, ki jih postavlja država.

Nadaljujte z branjem→

Ko se je naš bivši infrastrukturni minister Gašperšič po nasvetu svetovalcev odločil, da za vse ostale infrastrukturne projekte v skupni vrednosti več kot 12 milijard evrov, obstaja javni denar, razen za drugi tir, za katerega je treba najti zasebno financiranje v obliki javno zasebnega partnerstva (JZP), smo se mu vsi, ki kaj vemo o tem, smejali. Zasebni kapital pač vstopa v financiranje tistih projektov, ki so bolj donosni, ker pač lastniki zahtevajo določen donos. Jaz sem takrat postavil kot spodnjo mejo najmanj 8% donos na vložen kapital. Kar seveda pomeni, da je ob isti ročnosti financiranja zasebni kapital najmanj okrog trikrat dražji od javnega, zaradi česar so seveda zasebno financirani infrastrukturni projekti na koncu za državo (davkoplačevalce) božjastno dragi.

No, Ricardo Hausmann, nekdanji venezuelski minister, zdaj pa profesor na Harvardu in direktor v Center for International Development, je v zadnji kolumni šel še korak naprej. Pravi, da so zasebno financirani infrastrukturni projekti običajno mnogo dražji in se veliko počasneje izvedejo kot javno financirani. Zaradi specifične narave financiranja je potreben večji del lastniškega kapitala in manj dolga, zaradi česar je letna zahtevana stopnja donosnosti kar 18%, ob tem pa zasebni kapital zahteva še garancije države glede geologije in bodočega prometa. Zaradi kompleksnosti pogajanj traja najmanj štiri leta, preden pride do podpisa pogodbe o JZP. Zaradi tega Hausmann predlaga, da – ker je za državo ceneje in hitreje, če sama financira in izvede infrastrukturni projekt – za izvedbo projekta ne angažira zasebnega kapitala, pač pa ga vključi šele v fazi uporabe projekta s podelitvijo koncesije za njegovo izkoriščanje.

Nadaljujte z branjem→

Navijači globalizacije iz mednarodnih inštitucij in kroga nekritične akademske ekonomske elite dejansko v svojem ideološkem zaverovanju v splošnost dobrobiti globalizacije slednje niso nikoli dobro razumeli. Dani Rodrik jih je sicer že dvajset let opozarjal, da globalizacija ni zgolj pozitivna sila, pač pa tudi destruktivna za občutljive sektorje in ranljive skupine zaposlenih. Koristi od globalizacije poberejo tisti, ki znajo izkoristiti njene prednosti in se zaščititi pred njenimi destruktivnimi silami. Plastično rečeno, z globalizacijo pridobijo države, ki postavijo komarnike proti mrčesu, ko odprejo okna. Kitajski partijski razvojniki so to dobro razumeli.

… mirni vesti in zmernem uživanju življenja (po receptu Nassima Taleba):

Podpišem! Dodal bi še kak šport na prostem, dobro knjigo, dobro vino ter pogosta dolga in bučna kosila v družinskem krogu.