Joschka Fischer v Project Syndicate oravilno ugotavlja, da je s Trumpovim pristopom k zunanji trgovini konec sveta, kot smo ga poznali. Vračamo se nazaj iz multilateralizma in proste trgovine k hladnovojni blokovski trgovinski ureditvi. Ki pa tudi ni takšna, kot smo jo poznali. Takrat je bila jasna razdelitev na zahodno in sovjetsko politično hemisfero (z malce začimbe “neuvrščenosti”). Tokrat pa imamo najmanj tri enakovredno močne ekonomske bloke in v tem ameriško-kitajskem merjenju moči bodo vse države morale zavzeti svoje stališče, tudi Evropa. Kar pomeni tudi odločitve glede tehnologij – ameriške ali kitajske. In pomeni nevarnost politično-vojaških eskalacij. No good.

R.E.M. imajo sicer genialno pesem iz konca 1980. let – “It’s the end of the world as we know, but I feel fine.” Ampak to je bilo ob koncu hladnovojnega obdobja in propadu komunizma, zdaj pa drvimo nazaj v neznano. Moj želodec se ob tem ne počuti prav dobro, bolje prenašam močan jugo na barki.

Nadaljujte z branjem→

Problem kavzalnosti: delež italijanskega dolga v BDP narašča, kar je nesporno (kot je nesporno, da napovedi IMF vsako leto zapored, razen v 2019, zgrešijo z napovedjo, da se bo znižal), toda ali ta relativni dolg narašča, (A) ker Italija ne izvaja dovolj fiskalnega stiskanja (in ji beži števec v razmerju dolg / BDP) ali (B) ker zaradi preveč fiskalnega stiskanja ubija gospodarsko rast (in s tem imenovalec v razmerju dolg / BDP)?

Nadaljujte z branjem→

Bistvo razlike med zagovorniki progresivnega kapitalizma (Elizabeth Warren) in Trumpom je Dani Rodrik iz Harvarda lepo zaobjel v spodnjem threadu. Razlika med Warrenovo in Trumpom je po eni strani minimalna in je skladna s klasičnim trgovinskim liberalizmom (maksimizacija koristi za domačo državo), na drugi strani pa ogromna v tem, kako se te koristi doma prerazdelijo – na računih peščice bogatih (Trump) ali bolj pravično porazdeljene med celotno populacijo.

Nadaljujte z branjem→

Odgovor na naslovno vprašanje seveda zahteva informiran strateški premislek. Informiran premislek pomeni, da smo dobro seznanjeni z dosedanjo uspešnostjo, učinkovitostjo in stabilnostjo bank glede na vrsto lastništva. Strateški premislek pa terja, da vemo, ali sploh, zakaj, kaj, kdaj, komu in po kakšni ceni prodati.

Spodaj je moj informiran strateški premislek, skoncentriran v treh argumentih.

Pomen lastništva banke

Prvič, primerjalna analiza dosedanjega poslovanja bank v tuji lasti glede na banke v domači (državni ali zasebni) lasti nikakor ne kaže, da bi tuje lastništvo imelo negativne učinke. Nasprotno, banke v tuji lasti so se izkazale s podobno dinamiko kreditne aktivnosti pred krizo, manj slabo kreditno aktivnostjo med krizo in večjo kreditno aktivnostjo po krizi. Hkrati so se izkazale kot bolj stabilne, manj podvržene tveganjem in dajanju kreditov, ki se kasneje izkažejo kot slabi. (Tukaj velja omeniti, da sta bili NLB in NKBM v delnem tujem oziroma zasebnem lastništvu, vendar je kontrolno večino imela slovenska država, s tem pa tudi roko nad njunim korporativnim upravljanjem in slabim upravljanjem). Nobene tuje banke slovenski državi ni bilo potrebno sanirati z javnim denarjem, saj so za očiščenje portfeljev poskrbele vse banke same, eno izmed njih pa so sanirali tuji lastniki (Hypo Alpe Adria oziroma sedanji Addiko). Sanacija in likvidacija bank v državni in zasebni domači lasti pa je slovenske davkoplačevalce stala več kot 5 milijard evrov. 

Nadaljujte z branjem→

Joseph Stiglitz pravi: progresivni kapitalizem. V bistvu ni neke hude filozofije pri tem, treba je le preseči dogmo, da trgi “vedo najbolje”, kaj je dobro za razvoj. Nasprotno, optimalni dolgoročni razvoj zahteva aktivno in podjetno državo, torej da država izbere dolgoročne – socialno in ekološko vzdržne – usmeritve glede ključnih determinant razvoja (energetika in infrastruktura, okolje, pogoji dela, socialna država, politika enakih možnosti, stopnja konkurence, stopnja neenakosti), znotraj tega okvirja pa omogoča – regulirano – tržno gospodarstvo. In seveda vlade so bolj aktivne glede ekonomskih politik za usmerjanje gospodarskega razvoja in uravnavanje gospodarskih ciklov. Vse to so države nekoč že znale početi, potrebno se je tega le nehati sramovati in s temi orodji spet začeti upravljati.

The neoliberal experiment – lower taxes on the rich, deregulation of labor and product markets, financialization, and globalization – has been a spectacular failure. Growth is lower than it was in the quarter-century after World War II, and most of it has accrued to the very top of the income scale. After decades of stagnant or even falling incomes for those below them, neoliberalism must be pronounced dead and buried.

Nadaljujte z branjem→

• After Neoliberalism – Joseph E. Stiglitz
• Protecting the Independence and Integrity of Research – ProMarket
• Sustaining Maximum Employment and Price Stability – Richard Clarida
• Monetary Policy and Financial Stability – Randal Quarles
• Why Call it “Socialism”? – Tim Taylor
• An old result on automation and wages – Digitopoly
• Why Did the US Labor Share of Income Fall So Quickly? – Tim Taylor
• Beyond Unemployment – Michael Spence
• China-US Trade War – IGM Forum

Tej Gonza

Ameriški ESOP-i so lastniški skladi zaposlenih, ki investirajo v delnice lastnega podjetja. Lastijo si lahko do 100% podjetja, lastniki pa dobijo davčne olajšave, če delnice prodajo ESOP skladom. Večina odkupov podjetij preko ESOP sklada se financira z bančnim kreditom, ki se ga zavaruje s pričakovanimi prihodki podjetja. Na ta način zaposlenim ni potrebno financirati odkupa iz lastnega žepa (ker skorajda po definiciji delavci nimajo investicijskega kapitala), temveč se zavežejo, da ga bodo financirali iz lastnega dela (zaposleni so odgovorni za nastanek produkta in vrednosti, ki jo drži v sebi). V Inštitutu za ekonomsko demokracijo pripravljamo predlog zakona za slovenski model lastništva zaposlenih, ki bo temeljil na ameriških ESOP-ih. 

Ko torej govorimo o zavarovanju bančnih kreditov s pričakovanimi prihodki podjetja, je seveda potrebno biti previden. Zelo previden. Še posebej v Sloveniji, kjer nimamo praktično nobene dobre izkušnje s to prakso. Mehanizem financiranja močno spominja na tistega v 90ih in začetku novega tisočletja, s katerim so v okviru 200 prevzemov slovenskih podjetij določeni posamezniki v Sloveniji s podjetjem samim »zagotovili« poroštvo za 5,56 milijarde vrednih bančnih posojil. Vprašanje torej je, ali ESOP program predstavlja podobne nevarnosti, ki smo jih bili deležni v časih tajkunskih odkupov v Sloveniji?

Nadaljujte z branjem→

Pred kratkim smo naredili analizo poslovanja slovenskega bančnega sistema v zadnjem desetletju in pol. Analizirali smo poslovanje slovenskih bank po letu 2005 in pri tem pozornost usmerili na lastništvo bank. Zanimalo nas je, katera vrsta lastništva (državno, zasebno domače ali tuje) ima bolj ugoden vpliv na uspešnost in predvsem na vzdržno kreditno aktivnost in stabilnost poslovanja bank v Sloveniji. Pri tem smo posebno pozornost usmerili na kreditno aktivnost bank pred finančno krizo (2005-2008), stabilnost poslovanja, kreditno aktivnost in potrebo po državnem reševanju med krizo (2009-2013) ter uspešnost in kreditno aktivnost bank po krizi (2014-2017). V nadaljevanju je nekaj ključnih ugotovitev naše študije, iz katerih sledijo tudi logični sklepi.

Tržna in lastniška struktura slovenskega bančnega sektorja

Slovenski bančni sektor je po letu 2005 šel skozi zelo turbulentno fazo. Po letu 2004 je kreditna aktivnost bank močno pospešila in bilančna vsota (obseg kreditov) bank se je med letoma 2004 in 2009 več kot podvojila (iz 23.8 na 52 milijard evrov). Po letu 2009 sledi krčenje kreditov in konec leta 2018 je bila bilančna vsota bank pod ravnijo iz leta 2007.

Slika 1: Bilančna vsota bank in dobiček iz poslovanja, 2000-2018 (mio €)

Nadaljujte z branjem→

Brez visoke abstrakcije s krivuljami ponudbe in povpraševanja in s konceptom potrošnikovega presežka in brez matematike, pač pa oborožen z ducatom najnovejših empiričnih raziskav, Raj Chetty na Harvardu spreminja način poučevanja ekonomije. Ne uči, kako naj bi se posamezniki v teoriji odzivali na spodbude, ampak kako se v praksi obnašajo.

Vsi mi bi morali biti bolj Chettyjevski. Se trudimo, vendar smo – preden pridemo do empirije – še vedno preveč vezani na “neo-…” teoretske koncepte.

Because Harvard has a tendency to set the pattern for other universities, Ec 10’s textbook is a massive best-seller, used at dozens of other schools, earning its author, professor Greg Mankiw, an estimated $42 million in royalties since it was first released in 1998. Mankiw’s introduction to economics has set the tone not just at Harvard but for how Econ 101 is taught across the country.

Mankiw’s textbook covers the abstract theory that underpins economics as it has been understood for decades. It is about supply and demand, about how prices can be used to match production of a good to its consumption, and about the power of markets as a tool for allocating scarce resources. Students in Ec 10 are asked to plot supply and demand curves, to solve simple word problems about what happens when the mayor of Smalltown, USA, imposes a tax on hotel rooms.

The idea is to impart a basic theory, to lay a foundation for understanding how society works. And that theory strongly implies that markets tend to work without much intervention, and that things like minimum wages might hurt more than help.

But another Harvard economist has a different idea of how to introduce students to economics.

Nadaljujte z branjem→