So podjetja v lasti delavcev bolj finančno nestabilna?

Tej Gonza

Ameriški ESOP-i so lastniški skladi zaposlenih, ki investirajo v delnice lastnega podjetja. Lastijo si lahko do 100% podjetja, lastniki pa dobijo davčne olajšave, če delnice prodajo ESOP skladom. Večina odkupov podjetij preko ESOP sklada se financira z bančnim kreditom, ki se ga zavaruje s pričakovanimi prihodki podjetja. Na ta način zaposlenim ni potrebno financirati odkupa iz lastnega žepa (ker skorajda po definiciji delavci nimajo investicijskega kapitala), temveč se zavežejo, da ga bodo financirali iz lastnega dela (zaposleni so odgovorni za nastanek produkta in vrednosti, ki jo drži v sebi). V Inštitutu za ekonomsko demokracijo pripravljamo predlog zakona za slovenski model lastništva zaposlenih, ki bo temeljil na ameriških ESOP-ih. 

Ko torej govorimo o zavarovanju bančnih kreditov s pričakovanimi prihodki podjetja, je seveda potrebno biti previden. Zelo previden. Še posebej v Sloveniji, kjer nimamo praktično nobene dobre izkušnje s to prakso. Mehanizem financiranja močno spominja na tistega v 90ih in začetku novega tisočletja, s katerim so v okviru 200 prevzemov slovenskih podjetij določeni posamezniki v Sloveniji s podjetjem samim »zagotovili« poroštvo za 5,56 milijarde vrednih bančnih posojil. Vprašanje torej je, ali ESOP program predstavlja podobne nevarnosti, ki smo jih bili deležni v časih tajkunskih odkupov v Sloveniji?

To ne bi bil nov očitek. Tudi v ZDA nekateri (sicer redki) nasprotni ESOP planov navajajo dve nevarnosti, ki naj bi ESOP-e delali nezaželene. Prva je nevarnost nevračanja kreditov, ki so zavarovani s pričakovanimi prihodki podjetja. Drugo je tveganje za zaposlene. ESOP-i namreč onemogočijo razpršen investicijski portfelji za delavce, ki imajo vse (ali večino) lastnega premoženje investiranega v delnice lastnega podjetja.

Dve neodvisni raziskavi sta preučevali stopnje neplačil ESOP skladov v kriznem obdobju (2009-2013), ki so odkup financirali z vzvodom (dolžniški kapital). Prva raziskava je preučevala 1.232 odkupov pri treh različnih bankah in ugotovila, da samo 1,3 % vseh podjetij z ESOP skladi v tem obdobju ni uspelo poplačati dolga do bank, kar je skupaj naneslo 1,5% celotne vrednosti posojil. Druga raziskava je glede na vzorec 845 podjetij z ESOP skladi ugotovila, da je bančnemu sektorju izgubo povzročilo 1.1% ESOP skladov (NCEO, 2014).

Glede na ekonomsko krizo 2008-2011 so rezultati študij o neplačilu bančnih posojil izredno spodbudni. Avtorji študije se sicer zavedajo, da je težko narediti zadovoljivo primerjavo s podobnimi podjetij brez ESOP skladov. Najboljšo primerjavo omogoča S&P IQ Credit Pro poročilo o neplačevanju kredita podjetij, ki so si sposodila manj kot 200 milijonov $. Poročilo razkrije, da je letna povprečna stopnja neplačevanja za podjetja s klasično lastniško strukturo med letoma 2010 in 2013 znašala 3.75%, kar pomeni da je v kriznem obdobju stopnja neplačevanja za primerljiva podjetja kar 15% (ibid.).

Rezultati teh obsežnih raziskav kažejo, da imajo podjetja z ESOP skladi 10 krat manjšo možnost neplačila kredita kot primerljiva podjetja brez ESOP skladov. To delno naslovi tudi drugi očitek nevarnosti ESOP plana, torej da ne omogočajo razpršitve sredstev. ESOP lastniški skladi položijo vsa jajca v eno košaro. Vendar pa se izkaže, da v praksi ESOP skladov to pravzaprav ni problematično.

Prvič, izbira za delavce ni med (a) jajci v eni košari in jajci v različnih košarah, temveč raje med (b) jajci v eni košari in prazno košaro. Nedavna raziskava Rutgers Inštituta v New Jerseyu je pokazala, da podjetja z ESOP skladi za več 10-krat povišajo premoženje zaposlenih, največje razlike so pri delavcih z nižjimi in srednjimi dohodki, ki imajo brez ESOP programa na koncu svoje kariere nekaj tisoč evrov prihrankov.

Drugič, videli smo, da ESOP-i zagotavljajo precejšnjo varnost investicije. Izsledki raziskav indicirajo, da zaposleni zelo dobro pazijo na tisto eno košarko, v kateri imajo svoja jajca. Zakaj je temu tako? Pri razumevanju nam prav pride evolucijska prispodoba: V okviru reprodukcije se živali z naravno selekcijo borijo na dva načina. Prva skupina maksimira število potomcev, kot to počnejo žabe ali ribe, ki rojevajo več tisoč potencialnih življenj, kjer pa je stopnja preživetja v nekaj promilih. Drugi, kot na primer sesalci, rodijo majhno število potomcev in za njih dobro skrbijo, torej poskrbijo, da večji odstotek potomcev pride do reproduktivne dobe. Stopnja neplačevanja ESOP bančnih posojil je nizka zaradi dokaj preprostega razloga – ker je zaposlenim zelo pomembno, da ohranijo svoje podjetje (in s tem svoja delovna mesta) pri življenju.

ESOP-i torej ne predstavljajo tveganj, ki so se manifestirala z menedžerskimi odkupi. Ta ugotovitev pravzaprav ne bi smela biti presenetljiva, razen seveda za tiste, ki so na ujeti v paradigmatičnih okvirjih neoklasičnih poslovnih financ. Izvršna direktorica ESCA inštituta Stephanie Silverman je takole komentirala rezultate NCEO študije o stopnji neplačevanja bančnih kreditov s strani ESOP skladov: »Študije so potrdile tisto, kar že nam je že dolgo jasno: ko so gospodarske družbe v lasti zaposlenih, so motivacijske sheme in vizija naravnane na tak način, da podjetja postanejo dolgoročno stabilna, bolj uspešna, boljša tako za zaposlene kot za gospodarstvo.«

 

%d bloggers like this: