Francis Fukuyama je naredil svoj kontroverzni vstop v svetovno areno s “Koncem zgodovine” (1992). Liberalno demokracijo kot politični sistem je označil kot ultimativni konec razvoja ideologije človeštva. Resnici na ljubo je na koncu knjige opozoril na nevarnosti, ki prežijo na demokracijo. In realizaciji teh nevarnosti je posvetil svojo zadnjo knjigo “Identity: The Demand for Dignity and the Politics of Resentment“. Opozarja, da liberalna demokracija, čeprav naj bi zagotavljala mir in blaginjo (slednje je vsled porasta neenakosti in stagnacije oziroma zaostajanja plač spodnje polovice prebivalstva “demokratičnih” držav sicer vprašljivo), pušča praznino v ljudeh, ideološka praznina jih pušča brez višjega smisla, in zato jim vključevanje v “identitetne skupine”, ki so predvsem nacionalistično in rasistično obarvane, daje izgubljeni občutek pripadnosti skupnosti. Ideologije torej ni mogoče odmisliti ali ukiniti, pač pa je vprašanje, katera je najmanj destruktivna oziroma najbolj pozitivno kohezivna.
In naprej, Fukuyama danes priznava, da je Thatcher-Reaganovska revolucija z vero v koristi od samoregulativnih trgov naredila katastrofalno škodo in da je povratek v “komunizem” danes ne samo mogoč, ampak nujen. Pri tem je seveda treba paziti na terminologijo. Fukuyama seveda ne verjame, da lahko nacionalizacija lastnine produkcijskih sredstev deluje, pač pa da so potrebne redistributivne (davčne in socialne) politike, ki bi zmanjšale nastale razlike v porazdelitvi dohodkov in premoženja. Seveda slednje nima nič s komunizmom, pač pa s klasično socialno demokracijo zahodno- in severno-evropskih držav.
Nadaljujte z branjem→
You must be logged in to post a comment.