… bo pojasniti Nemcem, da za ekstremno nizke obrestne mere, nizko gospodarsko rast v evro območju in (pre)nizko inflacijo ni kriva ECB, pač pa pa neodgovorna nemška politika proračunskih in ekstremno visokih plačilno bilančnih presežkov. Medtem ko je drugo posledica jahanja na tujem agregatnem povpraševanju (izvozu), je prvo (prenizko domače javno trošenje) odrekanje možnosti drugim članicam evro območja, da bi participirali na nemškem agregatnem povpraševanju.

Takšne politike zgodovina pozna pod imenom “siromašenje sosedov” (“beggar thy neighbour‘).

Sebastian Barnes in Eddie Casey iz irskega Fiskalnega sveta (Fiscal Advisory Council), zraven pa še na OECD in University College Dublin, sta pred dvema tednoma objavila povzetek svoje raziskave glede delovanja odhodkovnih fiskalnih pravil. Ugotovila sta seveda, da so zaradi utemeljitve na konceptu proizvodne vrzeli (ki je “unobservable” in jo je treba oceniti in katere metodologija ocene temelji na napovedanih projekcijah ključnih spremenljivk in ne na dejanskih podatkih, zraven pa še na kupu ad hoc predpostavk in poenostavitev), odhodkovna fiskalna pravila (kot ga imamo tudi v Sloveniji) prociklična. Preprosto rečeno, v času konjunkture podcenjujejo presežek dejanskega BDP nad potencialnim, v času recesije pa podcenjujejo primanjkljaj dejanskega BDP nad potencialnim. Sledenje tako zasnovanim fiskalnim pravilom v času konjunkture zato še spodbuja javne izdatke države, v času recesije pa jih zavira.

Barnes in Casey med dvema opcijama ((a) sprememba skupne metodologije izračuna potencialnega outputa, določene s strani EK ali  (b) ali uporaba alternativnih metodologij, ki bolje zajemajo poslovni cikel) preferirata slednjo. Predlagata širše zasnovane modele, ki vključujejo tudi finančne indikatorje in saldo tekočega računa plačilne bilance. Hkrati pa opozarjata, da je ob teh mehanskih modelskih ocenah še vedno ključna subjektivna presoja. In tukaj je ključna vloga fiskalnih svetov, in sicer presoja relevantnosti posameznih ocen glede na poznavanje domače ekonomske specifike.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Na mizo smo dobili še drugi del paketa davčnih sprememb te vlade in verjetno tudi njen zadnji (glede na postopke ter sredino mandata ni za pričakovati, da bi v naslednjem letu pripravili še kake pomembnejše korekcije). Prve ideje in osnutke je vlada predstavila na začetku leta, nato pa so bile dokaj hitro sprejete spremembe pri regresu. Drugi del korekcij zakonodaje je že rezultat usklajevanj, zaradi česar bo verjetno v takšni obliki tudi sprejet, mogoče s kakimi manjšimi popravki.

Predlog je seveda takoj naletel na kritične odzive, da gre samo za kozmetične popravke zakonodaje – in pravzaprav je to res. Z dohodnino in prispevki od plač zberemo letno blizu 9 milijard evrov (2018), predlog pa ima za kakih 100 milijonov učinka (znižanja), kar predstavlja le dober odstotek. Vseeno pa je skupaj s korekcijo obdavčitve regresa skupno znižanje obdavčitve dela okoli 300 milijonov evrov. To je verjetno že kar zgornji limit, za kolikor si v tem trenutku vlada upa znižati davčne prilive.

Nadaljujte z branjem→

• Opportunity cost, MMT and public spending – Crooked Timber
• On the socially optimal labour share of income – VoxEU
• Today’s Inequalities Are Signs That Democratic Capitalism Is Under Threat – ProMarket
• Does a Currency Union Need a Capital Market Union? Risk Sharing via Banks and Markets — Martinez, Philippon & Sihvonen
• The Impact of Abortion on Crime and Crime-Related Behavior — Hjalmarsson, Mitrut & Pop-Eleches
• It is aggregate demand—recession, weak recovery, catastrophe, and then superweak recovery… – Brad DeLong
• The S Word, the F Word and the Election – Paul Krugman
• America’s Economic Blockades and International Law – Jeffrey D. Sachs
• How economics can raise its game – Tim Harford
• Trump Is the Worst Kind of Socialist – Bernie Sanders
• Self-Inflicted Medical Misery – Paul Krugman
• How to put the long-term unemployed back to work – The Washington Post
• Professors need to be entertaining to prevent students from watching YouTube in class – EurekAlert
• Is Slow Still the New Normal for GDP Growth? – FRBSF
• Publication, Compensation, and the Public Affairs Discount: Does Gender Play a Role? — Taylor, Cortes & Hearn
• Targeting High School Scholarships to the Poor: The Impact of a Program in Mexico –De Hoyos, Attanasio & Meghir
• Food Stamps and America’s Poorest — Jolliffe, Margitic & Ravallion

Včeraj zjutraj v avtu. Zelo, dovolj zgodaj, da mi uvodna je melodija prišla pod kožo in se me držala kot klop skozi ves dan.

Nato pa, mnogo kasneje, ko mi melodija še kar ni nehala odzvanjati v glavi, pa šok, spoznanje – mater, ta komad smo poslušali leta 1991. Daleč v prejšnjem tisočletju. Takrat, ko se je rojevala naša država. Ja, stari smo.

Bine Kordež

Pred časom sem v dveh člankih ocenjeval učinke, ki jih bo prinesla davčna razbremenitev regresa. Osnovna ugotovitev je bila, da bo ukinitev plačila dohodnine na regres do 100 % povprečne plače (torej za izplačilo regresa do okoli 1.700 evrov) prinesla največje koristi oz. učinke bolje plačanim zaposlenim. Ti namreč danes plačujejo dohodnino po mejni stopnji 34, 39 ali celo 50 % in s tem ko bodo oproščeni tega plačila, bo seveda njihov letni prejemek ustrezno višji. Ob predpostavki npr. 1.000 evrov regresa, bodo najbolje plačani prejeli kar 500 evrov več, zaposleni z minimalno plačo pa le dodatnih 160 evrov. Ti pač danes plačajo samo 16 % dohodnine in če to plačilo dohodnine ukineš, potem je učinek lahko samo teh 160 evrov.

Takšni učinki vpliva davčne razbremenitve regresa so sicer povzročili nekaj slabe volje in celo predlogov za drugačno davčno obravnavo bolje plačanih posameznikov. A nekdo z bruto mesečno plačo v višini npr. 11 tisoč evrov plača danes letno kar 40 tisoč evrov dohodnine in če jo bo po novem 39.500 evrov, najbrž ni tako narobe – glede na to, da nekdo z minimalno plačo danes vplača v celem letu le 400 evrov dohodnine. Zaradi teh razlogov tudi niso bile sprejete kake drugačne rešitve, ki bi poleg ostalega tudi močno zapletle zakonodajo in način izračuna.

Nadaljujte z branjem→

John Stuart Mill, britanski ekonomist in poslanec, je dobrih 150 let nazaj v britanskem parlamentu izjavil legendarno misel o konzervativcih, in sicer, da čeprav ni res, da so vsi konzervativci neumni, je res, da je večina neumnih ljudi konzervativnih (Although it is not true that all conservatives are stupid people, it is true that most stupid people are conservative). Logično, biti konzervativen pomeni zavzemati se za stare stvari in biti proti razvoju, slednjemu (biti proti razvoju) pa seveda pritiče nižja intelektualna raven. No, mnogo konzervativcev, ki izhajajo iz elite, je to predvsem iz pragmatičnih razlogov – želijo ohraniti svoje pridobljeno premoženje, status in privilegije, zato so proti družbenemu razvoju.

Konzervativizem, ki se je po svetu precej razcvetel po sredini 1970 let in ekonomsko dominiral na krilih neoliberalne ekonomske doktrine, se je v zadnjem desetletju po izbruhu finančne krize (2018) znašel v velikih težavah. Zadnja finančna kriza namreč pomeni krizo kapitalizma, ki je v nebrzdanem pohlepu konzervativnih elit šel predaleč in pojedel svojo ekonomsko podstat. Zaradi pretirane koncentracije premoženja v rokah peščice, je zmanjkalo kupne moči pri veliki večini in s tem olja v mašini kapitalizma. Povečana socialna razslojenost je na oblast bodisi prinesla levo-sredinske stranke, bodisi ponovno legitimirala social(istič)ne ideje v centru kapitalizma. Na drugi strani so konzervativne stranke, ki so še na oblasti, bodisi zašle v tragikomično parodijo samih sebe, bodisi se transformirale v populistične nacionalistično-fašistične izrodke. Konzervativizem je zašel v globoko krizo, kot v novi številki v naslovni zgodbi ugotavlja tudi The Economist. In naslednja desetletja, če se izognemo globalni vojni, bodo upajmo bolj socialna, konzervativce pa potisnile na politično margino.

Nadaljujte z branjem→

.

Vasja Rovšnik je eden izmed radgonskih biserjev. Eden izmed tistih, ki neutrudno, za drobiž snema celovečerne biserje z izjemno družbeno angažiranostjo in socialno noto. Meni je bil najbolj všeč prejšnji, Kolega (2013), ki je kazal nevaren porast populizma in fašizma na lokalni ravni kot posledice globoke ekonomske krize in socialne stiske. Zadnji film Oto (2018) je bolj priljudna oziroma človeško topla verzija nekega polurbanega okolja, v kateri je človečnost ves čas v prednosti pred temnimi silami in kjer človečnost tudi na koncu zmaga. Oto, rahlo hendikepiran produkt družinske zlorabe, ki tezgari za drobiž, da bi uresničil svoje sanje (kamion!), ki bi povsod končal kot klošar, zapit lokalni tepček ali pod vlakom, lahko te sanje – v socialno čuteči  Gornji Radgoni – tudi uresniči.

No, resnici na ljubo, v Rovšnikovih filmih nastopajo tudi naši družinski rekviziti (Emilov nož!) in nastopajo ali sodelujejo družinski člani, celo jaz sem po nesreči v nekem kadru, kar pa ne zmanjša objektivne lepote duše Rovšnikovih filmov. Moja edina pripomba na njegove filme je (ne morem iti iz svoje kože kot ekonomist), da če bi dobil državno subvencijo in filme produkcijsko spoliral, bi Rovšnik iz njih lahko naredil tudi finančno dokaj uspešne filme.

Nadaljujte z branjem→

Tudi Alan Kruger, nedavno tragično preminuli ekonomist trga dela, je imel glede delovanja trga dela podobno stališče: normalna situacija na trgu dela je, da deluje nepopolno (iz učbeniškega vidika) in učbeniška predpostavka popolne konkurence je dejansko deviacija od te normalne nepopolnosti trga dela. In nič drugače ni na ostalih trgih. Generacijam bodočih poslovnežev na ekonomsko-poslovnih šolah delamo veliko škodo, ko jim ekonomijo predstavimo iz stališča popolne konkurence, namesto iz vidika dejanske konkurence v svetu, ki je pri vseh proizvodih in storitvah, ki zahtevajo visoka vlaganja, običajno oligopolna ali monopolna (na lokalnem trgu pa nasploh), pri ostalih proizvodih in storitvah pa Pareto monopolistična (lognormalna porazdelitev).

Popolna konkurenca je škodljiv učbeniški mit. Pa ne zato, ker prodaja iluzijo, pač pa, ker zavaja tako poslovneže in politike, kot medije in širšo javnost, da nas “liberalizacija trga” in “deregulacija trga” vodita bližje k (učbeniško superiorni) popolni konkurenci. V bistvu pa liberalizacija in deregulacija vodita k oligopolizaciji ali celo monopolizaciji posameznih trgov oziroma panog. Če ne verjamete, si poglejte primer roaminga v mobilnih telekomunikacijah znotraj EU, kjer nobena liberalizacija dostopa na tuje trge ali deregulacija pogojev delovanja, kljub dolgim prehodnim obdobjem, nista vodili k učinkovitejši konkurenci, ki bi znižala cene. Potrebna je bila ostra regulacija s strani Evropske komisije, ki je na silo (postopno) znižala cene gostovanja v tujih omrežjih. Za to, da lahko na dopustu na Hrvaškem brez slabe vesti surfate na mobilnih telefonih in gledate filme na tablicah, se morate zahvaliti ostri regulaciji in ne liberalizaciji trga.

Vir: Larry Mishel