Dani Rodrik je v knjigi The Globalization Paradox, obveznem branju za študente mednarodne ekonomije in globalizacije, še dodatno razdelal svojo znano trilemo, da povsem prosta trgovina ni istočasno združljiva tudi z nacionalno državo (suverenostjo) in demokracijo. Država se v tem trikotniku mora odpovedati enemu vogalu. Lep primer  tega so danes ZDA, kjer je Trump zmagal z glasovi volilcev v “Rust beltu”, ki jim je globalizacija (prosta trgovina in prost pretok kapitala) odnesla več kot 6 milijonov služb. Prizadeti ljudje v depresivnih regijah brez perspektive so glasovali za ekonomski nacionalizem, ki ga Trump udejanja z odpovedjo (spremembo) prostotrgovinskih sporazumov in uvajanjem carin. Hkrati se je treba zavedati, da financiranje trgovinskih deficitov z uvozom kratkoročnega finančnega kapitala povzroča nestabilnost na finančnih trgih in makroekonomsko nestabilnost.

Obstaja rešitev za to trilemo? Je mogoče ohraniti nacionalno suverenost in demokracijo, brez da bi se odpovedali (vsaj približno) prosti trgovini? Je mogoče ohraniti nacionalno suverenost in demokracijo, brez da bi se zapletli v trgovinske vojne?

Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik, najbolj znani razvojni ekonomist s Harvarda, ki je pred 21 leti v knjigi Has globalization gone too far? napovedal, da bo zaradi hiper globalizacije prišlo do upora ljudi proti njej, v zadnjem intervjuju razlaga, kako je pretirana globalizacija razklala družbe. Govori o tem, kako so prostotrgovinski sporazumi b sredstvo posamičnih lobijev, da ekstrahirajo še več rent zase. Govori o tem, kako je globalizacija postala izgovor tako na desni kot na levi, zakaj je treba zmanjšati obseg javnih storitev in socialne države na eni in davke na drugi strani, da bi bili konkurenčni na globalnem trgu. Da je bila globalizacija zlorabljena za to, da bi multinacionalkam zmanjšali regulacijo in jih subvencionirali v zameno za njihove investicije.

In Rodrik govori o tem, zakaj danes potrebujemo ekonomski populizem, ki ga loči od političnega populizma. Ekonomski populizem  definira skozi potrebo po zmanjšanju neenakosti v družbi. Tega pa ni mogoče narediti zgolj prek tradicionalnih ukrepov socialne države, torej s prerazdeljevanjem prek davkov in socialnih transferjev. Pač pa je potrebna temeljita sprememba koncepta, ki se neenakosti loteva tam, kjer nastaja – v neenakosti dostopa do (človeškega in fizičnega) kapitala. To neenakost je mogoče zmanjšati skozi dva kanala: (1) z izboljšanjem dostopa do izobraževanja in (2) s spremembo pravic lastniške participacije na tehnološkem razvoju. Prvo pomeni, da z boljšim dostopom do izobrazbe dobijo posamezniki tudi boljše možnosti za doseganje višjih dohodkov prek boljših služb in možnosti aktivnega sodelovanja pri razvoju (tam, kjer so donosi (plače) najvišji). Drugo pa pomeni, da so tako zaposleni kot celotna družba deležni dividend od hitro rastočih tehnoloških podjetij prek lastniške participacije na dobičku –  neposredno prel kastniške participaciuje in/ali prek univerzalnega temeljnega dohodka, ki se financira iz dividend oziroma davka na dobiček tehnoloških podjetij (kot je predlagal Yanis Varoufakis).

Nekaterim se bo to zdel socializem, toda če želimo ohraniti kapitalizem, moramo omogočiti, da celotna družba participira na donosih, ne pa samo pripadniki zelo ozke kapitalske elite in njihovi uslužbenci (menedžerji in inženirji).

Nadaljujte z branjem→

• Globalization Has Contributed to Tearing Societies Apart – Dani Rodrik
• Technology may help to revive organised labour – The Economist
• When the Next Recession Hits: A User’s Guide for Future QE – PIIE
• Ten Years after the Crisis, Is the Banking System Safer? – Liberty Street Economics
• What is happening with global inequality? – Branko Milanovic
• «Le Monde» and the billionaires – Thomas Piketty
• Obesity and Globalization: Evidence from Mexico – ProMarket
• Digital money and payments ~ Antonio Fatas
• Superstar Firms and Cities – Tim Taylor

Arindajit Dube (avtor zaenkrat najbolj hvaljene zadnje raziskave o učinkih minimalne plače na distribucijo dohodkov) je pripravil dober thread na twitterju, kjer je niza letošne raziskave na temo minimalne plače, ki so jih pripravili doktorski študenti kot svoj “prodajni” članek (t.i. job market paper, torej članek, s katerim iščejo službo).

Prvi (in že kar močno citiran):

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov, ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, nato pa analiziral gibanje ter obseg števila zaposlenih v javnem sektorju glede na druge države. V tokratnem nadaljevanju je poudarek na produktivnosti v javnem sektorju ter nekaj razmišljanj o tem, kako obsežen javni sektor si sploh lahko privoščimo.

Nadaljujte z branjem→

V zadnji številki Reporterja je novinarka Maja Sunčič v zvezi z menoj v članku z naslovom »Jože Damijan ne sme postati guverner BS, sicer se nam slabo piše. Ogroženi bodo naši življenjski prihranki v bankah!« navedla številne pavšalne in tendenciozne trditve, ki ne držijo. Večina trditev ne zdrži resne presoje. Konkretno pa se odzivam le na tri najbolj izpostavljene trditve v članku, in sicer glede moje »podpore« Binetu Kordežu, glede mojega »sodelovanja« s stranko Levica in glede problema škodljivosti minimalne plače.

1. Glede moje »podpore« Binetu Kordežu novinarka Maja Sunčič pravi naslednje: »Damijanu bi morali zaradi javne podpore velekriminalcu in zaporniku z Doba Binetu Kordežu prepovedati vstop v Banko Slovenije. In to za večno!«

V zvezi s tem želim povedati naslednje.

Prvič, od menedžerskega prevzema Merkurja s strani njegovih menedžerjev sem se že leta 2007, ko se je prevzem izvajal, ne samo distanciral, pač pa sem ga javno kritiziral (glejte mojo e-diskusijo z zdaj že pokojnim Matjažem Gantarjem, ki so jo oktobra 2007 objavljale Finance.

Drugič, takrat sem izpostavil, da so menedžerski prevzemi običajno škodljivi za prevzeta podjetja, ker se denarni tok uporablja za poplačilo kreditov za prevzem namesto za razvoj. Specifično za Merkur pa sem poudaril da, ga ta menedžerski odkup močno finančno izpostavlja, sploh pa v primeru, če pride do upada konjunkture oziroma krize (glejte podrobnosti spodaj).

Nadaljujte z branjem→

Kratek odgovor: Ker prideta v Washingtonu dva farmacevtska lobista na enega člana Kongresa…

Glede na neposrečeno in neprimerno izjavo generalne direktorice GZS Sonje Šmuc, da bo napovedan dvig minimalne plače za 5.2% iz nas naredil družbo “bogatih revežev“, poglejmo, ali dvig minimalne plače koristi “revnim revežem“, torej tistim, ki nimajo te sreče, da bi bili bogati ali direktorji (vnaprej se opravičujem za ta izraz – ni mišljen slabšalno, pač pa je zgolj aluzija na neposrečen in neprimeren termin Sonje Šmuc). Poglejmo si učinke dviga minimalne plače na 15 dolarjev (na uro) v Seattlu. Na koncu boste videli, kako dva ideološko povsem različna nazora lahko prideta do podobnih ugotovitev.

In addition, there’s a strong possibility that a higher minimum wage will raise incomes for many of the people who need it most. The latest research is encouraging.

First, there’s the latest update to the study of Seattle’s 2016 decision to raise its wage floor to $15, which gave economists a unique opportunity to study the impact of a large minimum wage hike in real time. A team of economists has been taking advantage of detailed data provided by the state to track the fates of individual workers affected by the policy.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Predlog zakona o spremembah (beri: povišanju) minimalne plače v naslednjih letih je pričakovano povzročil burne odzive delodajalske strani. Gospodarska zbornica predlogu očita, da gre v proceduro mimo dogovora na ekonomsko socialnem svetu, predvsem pa, da je “enako nevaren, kot je bil pred letom dni“. Z zvišanjem minimalne plače naj bi bili še manj zanimivi za tuje in domače vlagatelje, pravijo. Nedvomno dviganje stroškov, tudi stroškov dela poslabšuje dobičkonosnost podjetij, vseeno pa so tako katastrofična opozorila nepotrebna. Sam jih ocenjujem bolj kot taktično potezo, da ne bi takšna in podobna zviševanja plač (ali davčnih stopenj na primer) “prelahko” prešla parlamentarno odločanje in povzročila dodatne želje in pričakovanja.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Pred kratkim sva s kolegom Damijanom na tem blogu in v Sobotni prilogi Dela pisala o tem, kako bi morala država prevzeti bolj odločno vlogo pri vlaganjih v razvoj in raziskave in pri prenosu raziskovalnih dosežkov v proizvodno in tržno uporabo. To je nujno predvsem zato, ker so naša podjetja premajhna in preslabo povezana, da bi sama zmogla velika vlaganja v razvoj, predvsem v bazične raziskave, ki so potrebna, da dosežejo tehnološki in posledično razvojni preboj. Taka vlaganja denarnih in kadrovskih virov zmorejo le velika mednarodna podjetja.

Če so naša podjetja za kaj takega vsako zase premajhna, pa je celotno gospodarstvo Slovenije vsaj po kvantitativnih podatkih dovolj veliko. Če bi bila slovenska podjetja ob pomoči države ustrezno organizirana, bi lahko pri razvoju delovala kot eno veliko mednarodno podjetje, ki tehnološke in posledično razvojne preboje zmore. Da bi lažje ponazorili ta problem, v nadaljevanju podajam primerjavo dveh velikih nemških podjetij, BASF in BMW, ki tak razvojni napor zmoreta, s celotnim slovenskim gospodarstvom. Na sliki so podani podatki o velikosti podjetij po prodaji, kapitalu, zaposlenih, investicijah in njihovih vlaganjih v RR ter rezultatih, ki jih na tej podlagi dosegajo.

Nadaljujte z branjem→