Je upadajoča demografija res tako velik problem?

V vseh dolgoročnih projekcijah je običajno upadajoča demografija poudarjena kot glavni razvojni problem. Zaradi upadanja delovno aktivnega prebivalstva (med 15 in 64 let) naj bi upadel proizvodni potencial, hkrati pa naj bi nastala luknja v zdravstveni, pokojninski in socialnih blagajnah zaradi manjšega razmerja med delovno aktivnimi in neaktivnimi (predvsem upokojenimi). No, Adair Turner, sicer avtor brilijantne knjige o sedanji krizi, “Between Debt and the Devil” (2015), v kolumni v Project Syndicate trdi da je upadajoča demografija pravzaprav blagoslov in ne katastrofa. V gospodarstvu, kjer je mogoče večino delovnih mest avtomatizirati, naj se ne bi bilo treba bati za upad proizvodnje.

Slednje je načeloma sicer res.Vendar pa Turnerjeva trditev implicitno predpostavlja, da so roboti, ki naj bi delali namesto nas, normalni človeški osebki. Se pravi, prvič, da plačujejo vse davke in polnijo proračun oziroma vse blagajne (zdravstvena, pokojninska in socialne), in drugič, da trošijo kot ljudje in prek nakupa potrošnih dobrin (hrana, obleka, frizer, počitnice itd.) in trajnih dobrin (stanovanje, avto, oprema) prispevajo k agregatnemu povpraševanju (BDP). Da bi Turnerjeva trditev vzdržala, je torej treba robote obdavčiti s socialnimi prispevki in dohodnino) in najti mehanizem, kako jih prisiliti, da bodo trošili v enaki meri kot ljudje.

Težka bo. Brez obojega pač upadajoča demografija pomeni povečevanje luknje v socialnih blagajnah in stagnacijo oziroma upadanje BDP.

In all countries that have achieved middle-income status, and where women are well educated and have reproductive freedom, fertility rates are at or below replacement levels. We should be wary of declaring a universal rule of human behavior, but it seems this might be one. Rich, successful human societies choose fertility rates that imply gradual population decline.

Much conventional commentary laments the inevitable consequence that the “working age” population, often rigidly defined as people aged 15 to 64, must decline as a ratio to those aged 65 and above. If fertility rates cannot be coaxed higher, it is often argued, immigration must be embraced as the only answer to impending labor shortages.

But in a world of rapidly expanding automation potential, demographic shrinkage is largely a boon, not a threat. Our expanding ability to automate human work across all sectors – agriculture, industry, and services – makes an ever-growing workforce increasingly irrelevant to improvements in human welfare. Conversely, automation makes it impossible to achieve full employment in countries still facing rapid population growth.

Vir: Adair Turner, Project Syndicate

 

One response

  1. Vsekakor bi se strinjal, da povečevanja deleža starejše populacije ni ravno blagoslov, najbrž pa tudi drži, da bo avtomatizacija in digitalizacija v naslednjih letih povzročila manjše potrebe po delovni sili. Zato bo v “tehničnem” smislu manjše število aktivnih ljudi lahko zadovoljilo potrebe večjega števila neaktivnih prebivalcev v populaciji. Ekonomski vidik pa bi bil po moje v veliki meri vseeno rešljiv preko drugačne distribucije ustvarjenega dohodka – več za delo in manj za kapital ter pomembno višji davki na kapital, podobno kot so bili v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni. To bi omogočilo tudi ustrezno višje agregatno povpraševanje. Verjetno pa bo tudi ta sprememba težka in težko izvedljiva.

    Ob tem je zanimivo, kako se najbolj premožni posamezniki zelo močno izpostavljajo z dobrodelnimi prispevki, ne pa s podporo dvigu obdavčevanja njihovih prejemkov. Seveda, sami želijo odločati, kam bodo usmerili del njihovega zaslužka (in nastopati kot dobrodelne osebe), ne pa da to z “njihovim” denarjem dela država. A mogoče bi bila višja obdavčitev presežnega premoženja in zaslužka vseeno distribuirana bolj pravično in učinkovito.

%d bloggers like this: