Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil, kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov, ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V prvem nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kaj javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah. V drugem nadaljevanju pa je prikaz gibanja števila zaposlenih v javnem sektorju po letu 2005.

Nadaljujte z branjem→

O čudežnem preobratu IMF k razvetljenstvu sem na tem blogu že ogromno pisal in navajal raziskave IMF-ovih raziskovalcev, ki so ovrgle utrjene mite v ekonomiji (od vpliva dolga, fiskalnega stiskanja in neenakosti na rast do (ne)škodljivosti sindikatov). Na žalost je ta preobrat IMF ostal zgolj na akademski ravni, v praksi so IMF-ovi emisarji ta spoznanja povsem ignorirali in države še naprej – s strahovitim orožjem, ki ga ima IMF: reprogramiranje kreditov in vpliv na ostale kreditorje – posiljevali z arzenalom ideološko-dogmatskih receptov iz svoje svinčene zgodovine.

Ne glede na to pa se stilska preobrazba IMF nadaljuje. Podobno kot je nekdanja predsednica FED Janet Yellen kot enega izmed ključnih poudarkov njenega mandata zaobjela v predavanju o problemu neenakosti, je tudi direktorica IMF Cristine Lagarde svoj zadnji blog posvetila problemu neenakomerne prerazdelitve koristi od tehnološkega razvoja in globalizacije. Sedanjo situacijo, podobno kot jo vidim tudi jaz, primerja z 1930. leti, ko so pretirane razlike v premoženju in dohodkih, slaba regulacija finančnega sistema, slaba zaščita pravic zaposlenih in odsotnost socialne države udarili nazaj. V obliki populizma in njegovih radikalnih oblik nacizma in fašizma. Lagardeova zato danes predlaga novi multilateralizem:

one that is more inclusive, more people-centered, and more accountable.

Nadaljujte z branjem→

Preprosto vprašanje, kompleksen odgovor.

Ključni vprašanji danes pa sta: Kaj smo se iz te lekcije naučili in ali smo pripravljeni na krizo, ki prihaja? Tako (1) iz vidika stabilnosti bančnega sistema, (2) iz vidika finančne robustnosti podjetij kot (3) iz vidika pripravljenosti ekonomskih politik, da hitro in učinkovito posredujejo.

Nadaljujte z branjem→

Danes ob 14. uri bo na Kemijskem inštitutu predstavljen slovenski prevod knjige “Entrepreneurial State” Mariane Mazzucato, ene ključnih knjig zadnjega desetletja. Knjiga je porušila mite o tem, kdo dejansko stoji za prebojnimi inovacijami in kdo ustvarja vrednost v gospodarstvu. Ob predstavitvi knjige bo okrogla miza, na kateri bodo sodelovali predstavniki gospodarstva, politike in akademske sfere.

Za tiste, ki knjige (še) ne poznate, je spodaj nekaj odstavkov iz uvoda angleške verzije knjige.

Across the globe, countries, including in the developing world, look to emulate the success of the US economy. In doing so, they look at the power of ‘market-driven’ mechanisms, versus what might seem like old-style, State-driven mechanisms in places like Europe or the ex– Soviet Union. But the United States is not what it seems. The preacher of the small State, free-market doctrine has for decades been directing large public investment programs in technology and innovation that underlie its past and current economic success. From the Internet to biotech and even shale gas, the US State has been the key driver of innovation-led growth—willing to invest in the most uncertain phase of the innovation cycle and let business hop on for the easier ride down the way.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič & Jože Damijan

Nedavna polemika med podjetniki in nekaterimi člani vladne koalicije ter strokovno javnostjo na temo koalicijskega sporazuma nove vlade nas je opozorila, kako hitro pri nas zdrsnemo v primitivno obliko javnega diskurza, ki se iz racionalnega spušča vedno bolj v čustveno, iracionalno sfero. To vodi le v poglabljanje razlik in povečevanje negativne energije, ne pa v neko konstruktivno reševanje skupnih problemov.

Z najinim prispevkom želiva diskusijo vrniti na strokovni nivo, predvsem pa nakazati dobre rešitve za izvedbo razvojnega preboja Slovenije, ki je vsaj na papirju želja vseh strani. V bistvu gre za to, kakšen model razvoja Slovenije si želimo izbrati. Vsiljuje se dilema: ali takega z manj države in davkov, vendar posledično večjimi razlikami med državljani, ali takega z več države in davkov ter bolj socialne narave. V najinem prispevku želiva pokazati, da lahko to med seboj izključujočo dilemo nadgradimo, če uveljavimo model z več države, ki pa pridobi poleg socialne funkcije tudi investicijsko in razvojno funkcijo.

Nadaljujte z branjem→

V prejšnjem komentarju ob slovesu Merklove sem pozabil omeniti ključni moment. Največja nevarnost po odhodu Merklove je namreč, da se bo nemška politika fragmentirala. Moč največjih strank je že in bo še bolj upadla, kar utegne preprečiti, da bi se pojavil kak zares močan voditelj (drugače rečeno, nemška politika se bo poslovenizirala v smeri večjega števila podobno močnih strank, kjer bo težko sestaviti močne in stabilne koalicije). To pa pomeni, da bo – ob tem, da se bodo nemške stranke precej bolj fokusirale na domačo sceno – nemška moč v EU upadla, kot se je to zgodilo s Francijo po odhodu Jacquesa Chiraca. In da se bo – brez tega močnega francosko-nemškega dvojca, ključnega za nastanek in evolucijo EU (od Evropske skupnosti za premog in jeklo, prek EGS in EU do sedanje Evropske monetarne unije) – evropska ideja fragmentirala. Razbila na drobne, sebične nacionalne zgodbe.

To ne vzbuja optimizma za Evropo. Dobrih 70 let po drugi svetovni vojni so itak že povsod pozabili, zakaj je prišlo do evropske integracije (naj za mlajše generacije ponovim: da se prepreči vojne med Nemčijo in Francijo, ki so si v 19. in 20. stoletju sledile vsakih 20-30 let). Brez močnega in modrega zunanjega sponzorja (ZDA) je razvodenitev evropske ideje ali celo popolna fragmentacija Evrope še veliko bolj verjetna.

Nadaljujte z branjem→

V bistvu nimam veliko dodati k temu, kar je o Angeli Merkel v odličnem komentarju zapisal Ashoka Mody. V 13. letih na oblasti se je okrog nje dogajala zgodovina. Največja kriza po 2. svetovni vojni, desetletje dolgo trajajoča kriza evra, socialna fragmentacija doma in največji migracijski val po 2. svetovni vojni. Toda Merklova se, za razliko od nekaterih njenih velikih predhodnikov – Adenauer, Brandt, Kohl – ni izkazala kot velika voditeljica. Ne doma, ne v tujini. Že ko je prišla na oblast (2005), je prišla brez jasnih stališč in zgolj zato, ker Schröderjeve reforme še niso uspele dati rezultatov. Tudi kasneje se je izogibala jasni politični viziji in ravnanju. Na vse, kar se ji je zgodilo, je odgovarjala zgolj z minimalnim naporom in dolgim zamikom. Toliko, da je “začasno rešila” problem oziroma ga preložila v prihodnost.

Nobenega problema ni rešila. Problem institucionalne nevzdržnosti evrske unije se vleče že 10 let in ni mu videti konca. Namesto potrebnih institucionalnih sprememb v smeri fiskalne unije in skupnih evrskih obveznic ali v smeri večje fleksibilizacije fiskalnih pravil, je Merklova zgolj zategnila fiskalno disciplino vsem članicam evra, da bi Nemčijo zavarovala pred “deljenjem tveganj”. Morda prav zaradi tega evro – v tej sestavi – prihajajoče krize ne bo preživel. Merklova se doma ni lotila socialne fragmentacije in naraščajoče neenakosti, ki so ju povročile Schröderjeve reforme na trgu dela. Izjemno nizke (negativne) cene zadolževanja ni izkoristila za izboljšanje nemške dotrajane transportne infrastrukture.

Nadaljujte z branjem→

• Angela Merkel’s Tragedy – Ashoka Mody
• Država je lahko samozavestna investitorka in odločna podjetnica – Babič & Damijan
• Government Debt Is Not the Whole Story: Look at the Assets –IMF Blog
• Globalists: Neoliberals in search of terrestrial empire – Branko Milanovic
• Election Update: Democrats Need A Systematic Polling Error To Win The Senate – 538
• The Science of Inequality – Scientific American
• Income Inequality’s Most Disturbing Side Effect: Homicide – Scientific American
• How Economic Inequality Inflicts Real Biological Harm – Scientific American
• Football Leaks: Kako je Gianni Infantino spriječio da Manchester Cityju i PSG-u zabrane nastup u Ligi prvaka – Blaž Zgaga, Nacional
• The Great Center-Right Delusion – Paul Krugman
• The Future of Economic Convergence – Simon Johnson
• Uncovered interest rate parity and purchasing power parity revisited – Saadon & Sussman
• Are Negative Interest Rates Expansionary? A Review of Eggertsson et al. (2017) – Douglas L. Campbell
• Expansions Don’t Die of Old Age – No Hesitations

Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil, kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov, ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V prvem nadaljevanju je nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah.

Nadaljujte z branjem→