V prejšnjem komentarju ob slovesu Merklove sem pozabil omeniti ključni moment. Največja nevarnost po odhodu Merklove je namreč, da se bo nemška politika fragmentirala. Moč največjih strank je že in bo še bolj upadla, kar utegne preprečiti, da bi se pojavil kak zares močan voditelj (drugače rečeno, nemška politika se bo poslovenizirala v smeri večjega števila podobno močnih strank, kjer bo težko sestaviti močne in stabilne koalicije). To pa pomeni, da bo – ob tem, da se bodo nemške stranke precej bolj fokusirale na domačo sceno – nemška moč v EU upadla, kot se je to zgodilo s Francijo po odhodu Jacquesa Chiraca. In da se bo – brez tega močnega francosko-nemškega dvojca, ključnega za nastanek in evolucijo EU (od Evropske skupnosti za premog in jeklo, prek EGS in EU do sedanje Evropske monetarne unije) – evropska ideja fragmentirala. Razbila na drobne, sebične nacionalne zgodbe.

To ne vzbuja optimizma za Evropo. Dobrih 70 let po drugi svetovni vojni so itak že povsod pozabili, zakaj je prišlo do evropske integracije (naj za mlajše generacije ponovim: da se prepreči vojne med Nemčijo in Francijo, ki so si v 19. in 20. stoletju sledile vsakih 20-30 let). Brez močnega in modrega zunanjega sponzorja (ZDA) je razvodenitev evropske ideje ali celo popolna fragmentacija Evrope še veliko bolj verjetna.

Slovo Merklove, ob hkratnem porastu populizmov in nacionalizmov v posameznih članicah ter samozagledanemu in protekcionističnemu predsedniku ZDA, res ne vzbuja optimizma.

In še enkrat, ne zato, ker je bila Merklova tako dobra, pač pa, ker se z njo poslavlja tudi proevropska Nemčija kot zadnji izmed treh stebrov, ki so Evropo, kot smo jo poznali po drugi svetovni vojni, držali skupaj.