Neoliberalizem je kot mačka z devetimi življenji. Vedno znova se vrne nazaj s svojo ideologijo. Ki pa ni tako simplicistična, kot se zdi navzven, pač pa zelo kompleksen pogled na koncept družbene ureditve, v kateri živimo. Knjiga »Nine Lives of Neoliberalism«, ki so jo uredili Philip Mirowski, Dieter Plehwe in Quinn Slobodian, odkriva evolucijo razvoja neoliberalistične ideologije, njeno kompleksnost in njene različne frakcije. Brez razumevanja teh devetih življenj neoliberalizma, te ideologije ni mogoče odpraviti tja, kamor spada.

Spodaj je povezava na prosto dostopno kopijo knjige.

Neoliberalism is dead. Again. Yet the philosophy of the free market and the strong state has an uncanny capacity to survive, and even thrive, in times of crisis. Understanding neoliberalism’s longevity and its latest permutation requires a more detailed understanding of its origins and development.

Nadaljujte z branjem→

Podatki o porabi električne energije (EE) do konca prvega tedna v septembru nakazujejo nadaljevanje negotove dinamike okrevanja gospodarstva. Zadnji teden avgusta je bila poraba EE še nižja kot teden pred tem (-8.2% glede na isti teden lani). Prvi teden septembra se je poraba EE popravila navzgor, za lansko v istem tednu pa je še vedno nižja za skoraj 6%. Torej Nike-trend počasnega okrevanja se nadaljuje.

Se splača pogledati, tudi če je samo teorija zarote.

Tej Gonza

Globalistični kapitalizem se ne ozira na delavce, zakonodajo, lokalno okolje, niti na izvoljene politične predstavnike. Kaj nastane, ko se s tem vprašanjem ukvarja ultimativna institucija ameriške zabavne industrije, Netflix?

Dokumentarni film American Factory začne pripoved z žalostno usodo delavk in delavcev ruralne Amerike, okoliša Daytona, potem, ko General Motors ob začetku prejšnje krize zapre svoje tovarne. Nekoliko ironično čez nekaj let delovna mesta reši kitajsko podjetje Fuyao, ki pa se izkaže za vse prej kot dobrega delodajalca.

Nizko plačilo, nevzdržne norme, nadure in pomanjkanje varnostnih standardov – Ameriški delavci, navajeni domačih standardov zaposlitve, so ogorčeni nad dehumanizacijo ekonomske real-politike kitajskih delodajalcev.

Vendar pa dokumentarcu ne bi naredili pravice, če bi rekli, da v ospredje postavi konflikt med pričakovanji prosto-tržnega zahoda in standardi državno-kapitalističnega vzhoda. Film ponudi precej bolj subverzivno zgodbo, v kateri ”ameriškega načina” ne moremo razumeti kot protagonista.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Moda je ne le način oblačenja, temveč tudi način obnašanja in ravnanja. Včasih je bilo moderno, da imaš kot priden Slovenec zidanico in vinograd, da prideluješ vino in veseljačiš s prijatelji. Pred 40 leti je bilo moderno, da smo si tedanji študenti kupili abonma za filharmonične koncerte in je bila dvorana zasedena do zadnjega sedeža. Pred leti je bilo normalno, da imaš službo za nedoločen čas, sedaj pa je moderno da delaš prekarno ali pa da zaslužiš svoj vsakdanji kruh recimo s špekulacijami na finančnih trgih, ali da rudariš po spletu. Če je bilo nekoč moderno, da si pridelaš hrano na svoji njivi je ta navada pozabljena, saj je aktualno, da si nakradeš krompir na tuji njivi. Zlasti je moderno zlorabiti priložnost če jo imaš, da si kaj prilastiš legalno in legitimno iz javnih sredstev.

Slovenska filharmonija vsako leto pripravi abonmajske koncerte in do sedaj smo abonenti državljani in davkoplačevalci abonmajske vstopnice naročili, plačali in jih prejeli po pošti, ali pa smo jih lahko kupili na blagajni Slovenske filharmonije, ne da bi morali čakati v vrsti. Te lepe navade sem bil deležen več kot 40 let, kolikor redno uživam v odlični glasbi našega filharmoničnega orkestra in zbora. Sprememba, ki sem jo zaznal v dolgih letih, se kaže v spremembi občinstva. Če so nekoč sedeže na koncertih zasedali študentje in ljudje srednjih let in so bili starejši poslušalci v manjšini, je sedaj obratno in so mlajši poslušalci in tisti srednjih let v manjšini, odločno pa prevladujemo upokojenci. Če je bila nekoč dvorana polno zasedena je v zadnji letih zasedenost vedno manjša in se zgodi, da je več kot pol dvorane prazne.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Dogajanja v ekonomiji in javnih financah v letošnjem letu v celoti odstopajo od dosedanjih izkušenj in trendov. Zaznamoval jih je predvsem največji padec gospodarske aktivnosti v samostojni Sloveniji, saj se je ustvarjeni BDP v drugem kvartalu glede na lani znižal kar za 13 %. Na drugi strani pa istočasno beležimo tudi največje povečanje prejemkov prebivalstva in depozitov na bankah. V drugem kvartalu se je tako povprečna neto plača zaposlenih pri pravnih osebah povečala za več kot 10 %, zaradi česar je ob manjšem padcu zaposlenosti (1,3 % ali 18 tisoč oseb), povečala tudi masa izplačanih neto plač teh ljudi za 9 % oz. za okoli 400 mio EUR glede na lansko prvo polletje. V istem času (v prvem polletju) so prebivalci povečali tudi vloge v bankah za 1,25 milijarde EUR.

Na podoben način pa  prav tako odstopajo dogajanja v proračunu Republike Slovenije. V zadnjih petih mesecih trajanja krize je v proračunu nastala kar 2,2 milijardna “luknja”, prav tako največja v vsej zgodovini. Torej visok minus, ki pa so ga na ministrstvu brez težav pokrili z nekaj milijardami novih posojil. Ob tem je zanimivo spremljati odzive fiskalnega sveta, ki je še lani ob visoki gospodarski rasti svaril za vsakih sto ali dvesto milijonov preseganja izdatkov, letos pa ob milijardnih povečanjih in primanjkljaju teh tveganj sploh ne omenja.

Nadaljujte z branjem→

Tudi iz Nemčije pride kdaj kaj dobrega (razen vrhunskega inženirskega znanja in najboljših avtomobilov, seveda). Tokrat je to predlog reforme fiskalnih pravil, ki so ga naredili na Inštitutu za makroekonomske politike (IMK, Düsseldorf). Predlog izhaja iz spoznanja, da mora nov fiskalni okvir po eni strani omogočiti makroekonomsko stabilizacijo v času recesije, na dolgi  rok pa tudi kapitalsko modernizacijo gospodarstva prek fiskalnega prostora za investicije v infrastrukturo.

Predlog je zelo razumen in predvideva troje:

1. izhodišni (benchmark) javni dolg se zaradi pandemije dvigne iz 60% na 90% BDP,
2. izdatkovno fiskalno pravilo se nanaša samo na neciklične in neinvesticijske izdatke,
3. za investicijske izdatke velja Zlato investicijsko pravilo.

Pri nas se razprava glede potrebnosti spremembe fiskalnega pravila sicer še ni niti začela, toda ker imamo eno najbolj restriktivnih fiskalnih pravil, bo potrebno to razpravo (in spremembo zakona) opraviti kmalu. Problem bo, da ko bo naslednje leto Evropska komisija v nekem trenutku preklicala sedanje “fiskalne izredne razmere” zaradi epidemije, nam bo naše neživljenjsko fiskalno pravilo – v situaciji, ko bo javni dolg večji od 100% BDP, deficit pa nad 3% BDP – zategnilo vrat. In takrat se bo zaradi tega recesija šele prav razživela.

Nadaljujte z branjem→