Britanski The Economist je objavil članek o presenetljivi odpornosti ruskega gospodarstva na sankcije. Ugotavlja, da so se tuje napovedi o sesutju ruskega gospodarstva po uvedbi sankcij izkazale kot absolutno preveč optimistične. Tečaj rublja je namreč danes nad ravnijo izpred invazije na Ukrajino, BDP je sicer nekoliko upadel, vendar pa visokofrekvenčni podatki (podatki v realnem času) kažejo, da se poraba električne energije (kot indikator obsega proizvodnje) in poraba potrošnikov v restavracijah in gostilnah (kot indikator zasebnega povpraševanja) nista zaznavno zmanjšala. Rusija ima tudi očitno dovolj deviz, da normalno poravnava svoje zapadle obveznosti do tujih finančnih investitorjev. Ruska centralna banka je celo znižala vodilno obrestno mero iz 17 na 14%, kar je znak, da je začetne finančne panike konec. Izvoz ruskih energentov se ni zmanjšal, prilivi v ruski proračun v prvem četrtletju letos pa so se celo povečali za 80% glede na lansko leto.

Zakaj se torej rusko gospodarstvo in javne finance ne sesuvajo? Po moje gre predvsem za tri razloge. Prvi je, da je rusko gospodarstvo relativno avtarkično – uvoz blaga in storitev kot odstotek BDP je v 2020 znašal le 20.9 % (v Sloveniji znaša čez dve tretjini BDP), izvoz blaga in storitev kot odstotek BDP pa 28.5 %. Rusko gospodarstvo je sicer dokaj odvisno od izvoza surovin in energentov, na uvozni strani pa je denimo uvoz iz Kitajske dvakrat večji od uvoza iz Nemčije in štirikrat večji od uvoza iz ZDA. Uvoz iz Kitajske ni prizadet zaradi sankcij, medtem ko Rusi kratkoročno očitno lahko preživijo brez nemških in ameriških avtomobilov, strojev ter farmacevtskih izdelkov, ki spadajo med tri glavne kategorije uvoza iz obeh držav.

Nadaljujte z branjem→

Visoka rast cen inputov, energentov in hrane, ki jih je še dodatno spodbudila vojna v Ukrajini, postavlja centralne banke pred težko dilemo. Na eni strani centralne banke želijo zajeziti povišano inflacijo (zaradi ponudbenih šokov) z bolj bolj omejujočo denarno politiko, hkrati pa dvigovanje obrestnih mer gospodarstvo neposredno vodi v recesijo. Centralne banke lahko torej zapeljejo gospodarstva v stagflacijo, česar si vsi najmanj želijo. Potrebno je učinkovito sodelovanje med denarno in fiskalno politiko, pri čemer lahko slednja s kontroliranimi cenami energentov, kompenziranjem trgovcem in spodbudami za proizvajalce hrane pomembno zmanjša cenovne pritiske, s stimuliranjem javnih investicij pa zmanjša tveganja za recesijo. Vendar pa mora zaradi tega ostati monetarna politika akomodativna in ohraniti odkupe obveznic. V nasprotnem primeru bo prišlo do močnejšega dviga cen zadolževanja za države, kar bo povzročilo težave pri refinanciranju nakopičenih dolgov še iz kovidne krize ter spravilo nekatere države pred tveganje bankrota.

Potrebna je pametna kombinacija ekonomskih politik, da se izognemo boleči stagflaciji iz konca 1970. in začetka 1980. let.

Več naslednji teden na finančni konferenci v Portorožu.

Stari, fenomenalni prdci

Bine Kordež

Ali je Slovenija socialna država kot piše v Ustavi? Seveda na to vprašanje ne moremo oblikovati enoznačnega odgovora. Verjetno se vsi strinjamo, da imamo v državi še vedno preveliko število primerov, ki kažejo, da ne znamo v celoti izvajati obveznosti, ki izhajajo iz takšne ustavne opredelitve. In na žalost se socialna naravnanost neke države meri po mejnih primerih in ne po povprečnih kazalcih.

Če vseeno poskušamo oblikovati neko splošno oceno o socialnih razmerah v državi, pa bodo že prisotne večje razlike v ocenjevanju. Kritične primere socialne izključenosti in neustrezno delitev socialnih pomoči seveda izpostavlja tudi bolj desno usmerjeni del prebivalstva in mnenjskih voditeljev, a splošna ocena tega pola je vseeno bolj pozitivna, posebno v luči povečanih izplačil zadnji dve leti. Mnenja so, da država za socialne izdatke namenja kar ustrezno višino BDP in da močnejše obdavčevanje in izplačila za te namene ni potrebno. To seveda podkrepijo s podatki kot na primer, da s plačevanjem socialnih prispevkov zberemo največji odstotek BDP med vsemi državami OECD (kar drži).

Nadaljujte z branjem→

Adam Tooze je pripravil zelo dober povzetek razprav glede prihodnosti kitajskega gospodarstva. Kljub političnim oviram, ki jo Kitajski postavljajo ZDA (trgovinske in tehnološka vojna), težave zaradi Covid, zadolženosti, nepremičninskih balonov ter demografskih sprememb, je Kitajska vendarle na dobri poti, da v desetletju in pol prehiti ZDA tudi po velikosti BDP. Če bo uspešno izkoristila strategijo, ki jo je zastavilo kitajsko vodstvo – torej prehod iz izdelovalne faze v inovativno gospodarstvo na podlagi razvoja človeškega kapitala in sledenja tehnološkemu leaderstvu. Skoraj 60% vsake nove generacije se vpiše na študij, nastajajo tehnološki clustri v notranjosti države z desettisočimi novimi tehnološkimi podjetji. Hkrati ima Kitajska tako velik notranji trg, da lahko načeloma zagotovi dovolj povpraševanja tudi, če ji zahodne države zaprejo vstop na njihove trge.

All of this matters as much as it does, because the increasing polarization of global politics around the simplified axis of democracy v. “autocracy” (as seen through the lenses of many Western commentators) cuts across the interconnectednes of the global economy to which China over the last twenty years has been essential.

So this makes the question of China’s growth prospects into one of the key questions. of world affairs. And on this question – How Fast Can China Grow? – I strongly recommend this recent report by the Lowy Institute and this excellent presentation by Bert Hofman ex of World Bank, now National University Singapore.

Nadaljujte z branjem→

Vztrajnost povišane inflacije se je po začetku ukrajinske vojne okrepila, kar še krepi pritisk na centralne banke, da zaostrijo monetarne politike. Kot sem že nekajkrat napisal, centralne banke lahko zaustavijo inflacijo, tako da z dvigom obrestnih mer podražijo denar. Toda pot do znižanja inflacije pri tem gre prek recesije in povečanja brezposelnosti, saj se ob višjih obrestnih merah zaustavijo investicije, s tem pa močno ohladi gospodarska aktivnost. Pot do nižje inflacije prek kanala monetarne politike pelje skozi boleče obdobje stagflacije.

Obstaja pa še druga nezaželena posledica dezinflacijske politike. Nanjo je opozoril zgodovinar Jamie Martin. Posledica Volckerjeve dezinflacijske politike iz leta 1979, ko je dvignil vodilno obrestno mero na skoraj 20%, ni bila samo 3-letna recesija v ZDA, pač pa je s tem sprožil tudi svetovno dolžniško krizo. Države v razvoju, ki so se v 1970-ih zadolževale po nizkih obrestnih merah, so bile po dvigu ameriških obrestnih mer soočene z dvigom cene refinanciranja dolgov. Mnoge so, da bi preprečile beg kapitala, tudi same dvigovale obrestne mere, kar je države Latinske Amerike in Afrike, ter tudi nekdanjo Jugoslavijo, vrglo v dramatično dolžniško krizo, ki je bila zanje hujša od velike depresije. Izganjanju inflacije v razvitih državah lahko torej sledijo serijski bankroti držav (prvi primer je Šri Lanka), globalna recesija ter tudi velike izgube za finančni sektor.

Nadaljujte z branjem→

V četrtek smo dobili samo še dodatno potrditev znanega dejstva, da ekonomski liberalci (menedžerji, ekonomisti) ljubijo avtokrate oziroma neliberalne režime.

O tem, zakaj ta ljubezen do neliberalnih režimov, sem že večkrat pisal. Tukaj je še dodatek za naše razmere: (1) z avtokrati se da dogovoriti za velike posle in subvencije brez ali prek dogovorjenih javnih razpisov, (2) avtokrati močno omejijo svoboščine ljudi in pravice zaposlenih, ki so za menedžerje samo strošek, in (3) procesi in postopki tečejo hitreje v avtokratskih režimih, brez nadležnih protestov civilnodružbenih gibanj. Le kako tukaj ne bi bilo ljubezni med avtokrati in menedžerji?

Nadaljujte z branjem→

Za razliko od večine komentatorjev, ki so še vedno dokaj šokirani nad izidom volitev, sem jaz z njim dokaj zadovoljen. Pa ne zaradi kakšnih osebnih preferenc, pač pa, ker je izid volitev prinesel tako spremembo v pravo smer kot tudi bolj konsolidirano politično strukturo, ki omogoča oblikovanje operativne vladne koalicije.

Na levi sredini je šok seveda največji, ker so volitve iz parlamenta izbrisale štiri izmed šestih strank. Večina komentatorjev tako v medijih kot na socialnih omrežjih pripisuje (premočno) zmago Gibanja svoboda taktičnemu glasovanju volilcev, ki naj bi namesto svoji intimni politični izbiri raje namenile glas pričakovanemu zmagovalcu volitev. Toda ti močni volilni nihaji so se v zadnjih dveh desetletjih ves čas dogajali. Od Drnovška (2000) po izkušnji z Bajukovo vlado, Pahorja (2008) po izkušnji s prvo Janševo vlado, Jankovića (2011) po neučinkovitosti odziva Pahorjeve vlade na krizo, Cerarja (2014) po kaosu in dramatični izkušnji s skorajšnjim državnim bankrotom, do Goloba letos po dveletni izkušnji z Janševo vlado.

Nadaljujte z branjem→