Z nasiljem ali tanki ni mogoče prepričati drugega (partnerja, države) v sobivanje ali celo naklonjenost. Nasilje in tanki so zgolj obupan odraz intelektualne nemoči. In sila rodi zgolj popolni odpor pri nasprotni strani. In zato bi tragična izkušnja nekdanje Sovjetske zveze v 20. stoletju z vsemi državami, ki jih je s silo podjarmila, morala biti dovolj, da bi Putina prepričala, da vdor Moskve v življenja sosedov le-teh ne bo približal Rusiji, ampak jih bo za vedno odgnal stran od Rusije. Spodaj je dober tekst v ruski Meduzi na to temo.

The popular saying holds that war is the continuation of politics by other means. Prussian military theorist Carl von Clausewitz formulated this idea in the early nineteenth century. However, in the modern world — which has been through two world wars and had the monstrous experience of the use of nuclear weapons, — war isn’t a continuation of politics, it’s evidence of their complete failure. In our case, it’s evidence that Russia’s leadership, having committed to a military invasion of Ukraine, failed to meet the challenges it set for itself. Whatever they may have been.

Nadaljujte z branjem→

Najbolj zavržno dejanje je, ko poskuša nekdo s silo prepričati drugega v sobivanje ali celo naklonjenost. Sila rodi zgolj popolni odpor. In zato bi tragična izkušnja nekdanje Sovjetske zveze v 20. stoletju z vsemi državami, ki jih je s silo podjarmila, morala biti dovolj, da bi Putina prepričala, da vdor Moskve v življenja sosedov le-teh ne bo približal Rusiji, ampak jih bo za vedno odgnal stran od Rusije (Meduza).

Vendar ne samo Ukrajincev, Putinov nerazumen napad na nedolžno Ukrajino je usodno skrhal simpatije do Rusije tudi med tistimi ljudmi širom sveta, ki so takšne simpatije do sedaj gojili. Spodaj je Salkotov protest proti Putinu (verjamem, da razumete “bosansko nemščino”).

Odziv zahodnih držav na rusko invazijo v Ukrajini je bil absolutno predvidljiv – in absolutno neučinkovit. Jasno, zahodne države bi intervenirale brez lastnega vojaškega angažmaja in brez zaustavitve uvoza nafte in plina iz Rusije, pač pa zgolj s pošiljanjem vojaške in humanitarne pomoči. In s sankcijami. Problem pa je, da so ekonomske in finančne sankcije, v arzenalu od prepovedi izvoza tehnologije, nezmožnosti zadolževanja na Zahodu do izključitve ruskih bank iz mednarodnega plačilnega prometa, povsem neučinkovite na krajši in srednji rok. To so ZDA že naredile leta 1962 s Kenendyjevim “Trade Expansion Act”, čemur so se pridružile ostale zahodne države v Kenendyjevi trgovinski rundi v okviru GATT (1964). Toda nekdanja Sovjetska zveza je propadla šele tri desetletja kasneje. Sankcije delujejo izjemno počasi, vplivajo predvsem na obubožanje prebivalstva, pri čemer pa se predpostavka, da se bodo lačni prebivalci uprli avtokratskemu režimu, nikakor ne izide. Glejte samo Kubo, nekdanjo Sovjetsko zvezo, Venezuelo in Severno Korejo. Tovrstne sankcije so zgolj piarovska poteza zahodnih politikov v priznanju nemoči ali pomanjkanja želje po kaznovanju agresorja.

V primeru Rusije bi bila najbrž edina zares boleča in edina kratkoročno delujoča sankcija, če bi se zahodne države zares lotile korupcije v lastnih vrstah. Torej če bi se lotile sankcioniranja pranja in skrivanja ruskega denarja v zahodnih državah. Edina delujoča sankcija proti Putinu bi bila takojšnja zamrznitev njegovega premoženja ter premoženja ruskih oligarhov in ruskih podjetij v zahodnih državah. Toda to bi pomenilo priznanje, da “Londongrad”, švicarske in ciprske banke, športni klubi ter prevzemi in veliki gradbeni projekti na Zahodu temeljijo na gnilih temeljih umazanega ruskega denarja.

Nadaljujte z branjem→

Obsojamo napad Rusije na Ukrajino. Napad pomeni kršitev ozemeljske celovitosti in suverenosti sosednje države ter ruši temelje evropske povojne ureditve.

Pridružujemo se zahtevi mednarodne skupnosti, da mora Rusija takoj prenehati z napadi. Oboroženi napadi so že terjali prve žrtve. Pogovori z namenom doseganja dogovorov so edini vzdržen način za reševanje konfliktov. Želimo mir za državljane Ukrajine, Rusije in evropske celine.

Od slovenskih oblasti pričakujemo, da bodo zaradi dramatičnosti nevarnosti o dogovorih in koordinacijah znotraj EU in NATO obvestile vse politične akterje in nemudoma sklicale Svet za nacionalno varnost.

Od slovenske vlade pričakujemo, da bo pripravila pogoje za sprejem morebitnih beguncev iz Ukrajine, ki si zaslužijo brezpogojno solidarnost Slovenije.

Upamo, da so naši rojaki, ki so trenutno v Ukrajini, na varnem in da se bodo s pomočjo naših diplomatsko-konzularnih predstavništev uspeli čim prej vrniti v Slovenijo.

Skladno z razvojem dogodkov bo Demokratična alternativa tudi v prihodnje opozarjala na posledice rusko-ukrajinskega konflikta za Slovenijo in naše državljane ter skupno evropsko zunanjo politiko.

Jasmina Držanič & Ana Stanič

Slovenija ima na voljo dve novi finančni orodji Evropske unije, in sicer Mehanizem za okrevanje in odpornost (MOO)  in Sklad za pravični prehod (SPP). MOO je namenjen za zeleno in energetsko transformacijo, digitalizacijo in modernizacijo javnega zdravstva, SPP pa za prestrukturiranje regij, kjer se zapirajo premogovniki, ta pomoč je namenjena projektom v Savinjsko-Šaleški regiji in Zasavju.

Za potrebe MOO je Slovenija pripravila NNOO za potrebe SPP pa zdaj pripravlja načrte. V javnosti je bilo že večkrat povedano, da pri oblikovanju NNOO nismo imeli najbolj srečne roke, o SPP pa se je indirektno govorilo predvsem v povezavi s tem, kdaj se bo zaprl velenjski rudnik in kaj bo s TEŠ6. V tem kontekstu so bile lokalne skupnosti zaskrbljene predvsem zaradi dejstva, da brez navedb, kako odpreti vsaj 5 tisoč novih delovnih mest, ne more biti govora o zaprtju velenjskega rudnika.

Zdaj pa bridka resnica, ki spada v kategorijo »saj ni res, pa je«: oba dokumenta sta se pripravljala na temelju površnega branja pravil EU o dovoljeni državni pomoči. Na srečo so vsaj na ministrstvu za infrastrukturo to opazili in zdaj o tem opozarjajo ostala ministrstva.

Nadaljujte z branjem→

…zdaj se pa vi Orbanovi samo poskušajte zaj…, pardon, hecati z nami!

Še en navaden popoln dan. In ena najboljših slovenskih pesmi nove dobe.

V objavljenem javnem razpisu želijo novi člani upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) nedavno izbranega v. d. direktorja agencije na hitro predlagati Vladi Republike Slovenije v imenovanje za poln mandat petih let.

V Demokratični alternativi (DA) se pridružujemo protestu znanstvene skupnosti, ki nasprotuje sprejemanju pomembnih odločitev, ki ne temeljijo na argumentirani in odprti javni razpravi.

Pozivamo vse državljanke in državljane, da s podpisom te peticije zahtevajo transparenten izbor nove direktorice / direktorja ARRS na podlagi javne predstavitve kandidatk in kandidatov ter njihovih vizij vodenja in razvoja agencije.

Bine Kordež

V medijih pa tudi v strokovni literaturi skoraj dnevno prebiramo prispevke o skorajšnjem razpadu našega pokojninskega sistema, o tem, da bomo morali delati do smrti, da pokojnin zanamci ne bodo dobivali, o prazni pokojninski blagajni in podobno. Seveda ni dvoma, da se delež starejše populacije povečuje in da bomo morali v bodoče več namenjati za izplačevanje pokojnin, a to še ne pomeni, da pokojnin ne bo ali da bi morali delati deset let in več dlje kot danes.

Podatki  pokažejo, da nimamo problema z vzdržnostjo pokojninskega sistema, temveč z višino prejemkov zaposlenih. Če skupaj kar 134 tisoč zaposlenih prejema manj kot 850 eur neto, iz teh vplačil pač ne morejo pričakovati 620 eur pokojnine in razliko mora zagotavljati država iz drugih virov. Primanjkljaj danes torej izhaja iz nizkih plač in nizke ustvarjene dodane vrednosti in ne iz pokojninskega sistema.

Tipična je navedba, da imamo prazno pokojninsko blagajno, kar se razume, da je bila nekdaj polna. Pri teh komentarjih se pozablja na osnovni princip delovanja veljavnega pokojninskega sistema. Po njem se za pokojnine vsak mesec s prispevki aktualnih zavarovancev in po potrebi iz drugih davkov zbere na Zavodu za pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) toliko sredstev, kot jih Zavod potrebuje za izplačilo pokojnin tistega meseca. Pri obveznem pokojninskem zavarovanju, ki je po Evropi v veljavi že vse od konca 19. stoletja, torej nikoli ni, niti nikoli ni bilo nekih zbranih sredstev na kupu, temveč zaposlena populacija sproti zbira (prispeva) denar za starejše. Gre za sistem, ki je v veljavi že pravzaprav tisočletja, ko so aktivni skrbeli za onemogle starše, le da gre sedaj to kot obvezno plačilo in izplačilo preko državne blagajne.

Nadaljujte z branjem→