Sveže!
Author Archives: jpd
Vojna v Ukrajini pomeni lakoto v Afriki
V intervjuju za Der Spiegel Kristalina Georgieva, direktorica IMF, pojasnjuje, zakaj vojna v Ukrajini pomeni za Nemčijo velike potencialne težave, zakaj to pomeni lakoto v Afriki, kako pomagati tem državam, da ne bodo stradale, zakaj je potrebna fiskalna podpora držav v času povišanih cen energentov in zakaj Nemčija ne bi smela ovirati drugih EU držav pri tem s predčasnim prenehanjem odstopne klavzule glede fiskalnega pravila.
DER SPIEGEL: Is the international community doing enough to stop the war?
Georgieva: Europe and the world have stepped up to the challenge. If there is any silver lining, it is the recognition that we can no longer close our eyes to developments elsewhere: War in Ukraine means hunger in Africa. A virus from Wuhan is causing a pandemic around the world. And CO2 emissions in one place are driving climate change across the planet.
DER SPIEGEL: Do you believe the hunger crisis you mentioned can still be prevented?
Georgieva: Only if we do more. First, we need to oppose export restrictions on food, which almost 30 countries have already enacted. I understand that governments want to protect their own populations from shortages. But in doing so, we prolong the suffering of others. Second, we need to use the food we have more efficiently. And third, we need to give poor countries in particular the financial resources they need to secure supplies.
DER SPIEGEL: What does that mean in concrete terms?
Georgieva: Take a country in Africa that is dependent on the world market for food, where prices have risen massively. We need to help such countries so that they can secure supplies for their people. We need a rapid international response so that people don’t starve.
Je čas za mirno rešitev ukrajinske vojne potekel?
Drago Pavšelj
Tri mesece je minilo od začetka odkrite vojne v Ukrajini in počasi se v razmišljanje razgretih glav pričenja vračati kanček razuma predvsem pa gospodarskega in političnega pragmatizma. Čeprav je potrebno povedati, da dejansko traja državljanska vojna v Ukrajini že od leta 2014.
Večina javnosti o tem konfliktu praktično ni vedela nič. Leta 2014 in 2015 sta bila podpisana dva sporazuma Minsk 1 in Minsk 2 med Ukrajino in pokrajinama Lugansk in Donetsk, ki sta si želeli večje avtonomije v okviru Ukrajine. Garanti za udejanjanje sporazuma so bili Nemčija, Francija in Rusija. Predvsem Nemčija in Francija nista storili nič, da bi se sporazum spoštoval. Ukrajinska vlada je po nastopu predsednika Zelenskega še bolj zaostrovala konflikt in z vojaško silo nameravala pokoriti obe pokrajini, kar dokazuje tudi intenziteta spopadov na meji s pokrajinama in utrjenost mejnih linij ter koncentracija vojaštva na meji.
Ali menedžerskemu crescendu sledi eksodus podjetij?
V sredo me je po predavanju obkrožila gruča zaskrbljenih študentov. Ni jih zanimalo, kaj bo na kolokviju naslednji teden, pač pa natanko ista tema, s katero je poslanec SDS Branko Grims nekaj ur kasneje v Državnem zboru »moril« novega predsednika vlade Roberta Goloba: koliko podjetij se bo izselilo iz Slovenije zaradi napovedanih višjih davkov?
Moj odgovor je bil zelo kratek: Nič.
Zakaj ne? Ker so davki, ki skrbijo podjetnike oziroma menedžerje in ki naj bi jih nova vlada spreminjala, v Sloveniji nižji ali povsem primerljivi kot v sosednjih ali primerljivih državah.
Kdaj bo konec vojne v Ukrajini?
Odgovor na to vprašanje ni odvisen od tega, kako hrabro in koliko časa se bodo Ukrajinci upirali ali bojevali proti ruski agresiji ter koliko orožja jim bodo posredovali vojni dobičkarji iz ZDA, pač pa bolj od tega, kateri tabor zahodnih držav bo prevagal – mirovniki ali pravičniki. Med prve spadajo velike evropske države (Nemčija, Italija, Francija), ki se precej dobro zavedajo, kaj dolgo nadaljevanje vojne v Ukrajini pomeni za njihova gospodarstva. Na drugi strani so pravičniki, ki se zavzemajo, da bi Rusijo čim bolj kaznovali, pri čemer pa ne tvegajo veliko, saj so njihova gospodarstva manj prizadeta z ukrajinsko vojno.
Pomembno je, kot piše The Economist, da se po treh mesecih vojne krepi tabor mirovnikov, saj postaja jasno, da bo z Rusijo ne samo treba živeti tudi po tej vojni, pač pa, da je vloga Rusije zelo pomembna za globalno stabilnost. Kdo drug kot Henry Kissinger je ta teden v Davosu poudaril, da ima Rusija pomembno vlogo pri evropskem ravnovesju moči in da je ne bi je smeli potiskati v “trajno zavezništvo” s Kitajsko. Upajmo, da bo (čimprej) zmagala pamet nad vojnim dobičkarstvom.
EU pravila in državna pomoč (2)
Jasmina Držanič
Kako je odhajajoča vlada zapacala NNOO in kako ga bo morala nova vlada popraviti.
V seriji zapisov o nepovratnih sredstvih Evropske unije tokrat govorim o tem, kaj bo morala nova vlada nujno popraviti pri Nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost (NNOO). Tema je bila najavljena že v predvolilni kampanji in je sedaj tudi med koalicijskimi zavezami.
EU je 2020 slavnostno najavila vzpostavitev Mehanizma za okrevanje in odpornost (Recovery and Resiliance Fund – RRF). Gre za 723,8 milijard EUR od ECB sposojenega denarja (za razliko od npr. kohezijskih sredstev, ki so vključena v osnovni proračun EU). Na temelju NOO je potem vsaka članica EU pripravila svoj nacionalni NOO (NNOO).
Fed Horses – Ko bi le vedela (Argentina)
“…ko bi le vedela, da meje domovine niso meje srca“
Pesem in zgodba, ki me vedno spravi na obrate
Rolling Stones – Saint Of Me
Heh, itak da ne
Leta masovne lakote in energetske revščine pred nami: Kaj nam je storiti?
Dva dogodka dobro ponazarjata, kaj nas čaka ob dejstvu, da bomo letos in najbrž še nekaj let soočeni z mnogo premajhno ponudbo energentov in hrane. Prvi je izid hrvaškega javnega razpisa za proste količine utekočinjenega zemeljskega plina v terminalu na Krku. Izid je bil seveda za vse realiste predvidljiv že v času razpisa, le naši politiki so sejali rožice. Povsem jasno je bilo, da bo hrvaška vlada – v tako negotovih časih omejene ponudbe energentov – poskrbela za svojo energetsko avtonomijo. Drugi dogodek je dejstvo, da je 23 držav, ki predstavljajo 10% svetovne ponudbe hrane, uvedlo prepoved izvoza hrane (dodatno k temu, da Rusija in Ukrajina dobavljata 28 % pšenice, s katero se globalno trguje, 29 % ječmena, 15 % koruze in 75 % sončničnega olja, česar letos ne bo na voljo). (Glejte spodnji članek v The Economistu). Vlade uvajajo logične ukrepe in želijo za svoje prebivalstvo zagotoviti dovolj hrane.
In temu trendu bodo sledile vse države. Pred nami je obdobje ekstremnega nacionalizma in surove borbe za vse razpoložljive resurse – od hrane in energentov do ključnih surovin. Borba bo za vsako prosto tono pšenice, za vsak prost kubični meter plina. Iluzije proste globalne trgovine je konec. Čeprav se s tem lahko intimno ne strinjamo, so to zgolj logične konsekvence Covida, ukrajinske vojne in predhodne pretirane globalizacije v iluziji, da bo mednarodna trgovina vedno poskrbela za vse potrebe. Države so prisiljene v surov nacionalizem in prehransko-energetsko samozadostnost. Kajti zgolj nekaj dni brez električne energije, nekaj dni brez gretja in nekaj dni praznih polic s kruhom v trgovinah iz ljudi izvabi osnovni instinkt za preživetje. Začne se surova borba za vsak kilogram kruha, za vsak liter mleka in za vsak liter bencina. Tema, mraz in lakota iz prej normalnih, prijaznih ljudi, naredijo zveri. Pričnejo se neredi in splošni boj za preživetje.
Kaj poganja inflacijo: Energenti, plače ali dobički?
Če ste živeli v prepričanju, da sedanjo povišano inflacijo poganjajo visoke cene energentov ter morda še rast plač, ste živeli v veliki zmoti. Zadnje analize kažejo povsem drugačno, za večino najbrž šokantno sliko (glejte spodnji čudovit povzetek s strani Adama Toozeja). Josh Bivens iz Economic Policy Institute je primerjal glavne dejavnike inflacije v obdobju med 1979 in 2019 ter 2020-2021. Ugotavlja zanimivo dejstvo, da medtem ko je v obdobju med 1979 in 2019 v ZDA rast plač prispevala 62%, rast cen energentov pa 27% k rasti inflacije, pa je v zadnjih dveh letih rast plač prispevala le 8%, rast cen energentov 38%, medtem ko je rast dobičkov podjetij prispevala kar 54% k rasti inflacije. Podobno ugotavlja tudi Isabel Schnabel, članica izvršilnega odbora ECB: od Q1 2021 naprej v evro območju glavni pritisk na inflacijo vrši povišana rast dobičkov podjetij. Vzrok je v dvojem: na eni strani je pomanjkanje dobrin v času post-Covidnega odpiranja podjetjem omogočilo doseganje visokih marž (dobičkov), na drugi strani pa te rasti cen končnih izdelkov nihče ni omejeval. Ni bilo regulacije, konkurenca pa tudi ne deluje, saj je v zadnjih desetletjih prišlo do povečane koncentracije (oligopolizacije) v večini gospodarskih panog.
Danes se ne moremo bati standardnega učbeniškega primera plačno-inflacijske spirale (ko plače prek povišanja proizvodnih stroškov poganjajo rast cen končnih izdelkov). Analiza ECB ne kaže, da bi v zadnjem letu prihajalo do takšnih primerov izpogajanih višjih plač v štirih glavnih evrskih državah. In še več, še sveža analiza ekonomistov Boissay et al (2022) iz baselske Bank for International Settlements (t.i. “centralna banka centralnih bank”) kaže, da v razvitih državah ta plačno-inflacijska spirala dejansko ni nikoli delovala. Korelacijski koeficienti med rastjo plač in rastjo cen so bili bodisi zelo nizki, zadnjih 20 let pa celo negativni. Na drugi strani se je v zadnjih treh desetletjih pogajalska moč sindikatov zaradi zmanjšane sindikalne zastopanosti močno zmanjšala, hkrati pa se je močno povečala koncentracija v panogah, kar se odraža v rasti dobičkovnih marž podjetij v povprečju za dobrih 50%.
You must be logged in to post a comment.