Brigita Skela Savič

Kljub temu, da je zadnji val epidemije v zatonu in da je vlada zelo omilila omejitve ob hkratnem dvoštevilčnem številu mrtvih na dan, se vedno bolj utrjuje občutek, da nič ni več tako kot je bilo in da se epidemija uporablja tudi za prikaz navidezne neučinkovitosti javnega zdravstva. Večkrat smo že slišali, da se pripravlja tiha razgradnja javnega zdravstvenega sistema in njegova postopna privatizacija. To ne pojenja tudi v mandatu aktualnega ministra Poklukarja, kljub vsem začetnim simpatijam, ki jih je dobival na lestvicah merjenja popularnosti politikov, danes že lahko rečemo, da epidemije ne vodi stroka, temveč politika in za njo stoječi politični interesi, tudi po privatizaciji zdravstva.

Problem slovenskega zdravstva niso le čakalne vrste na različne posege in druge zdravstvene obravnave, ki bi jih naj reševal lanski nacionalni razpis ministrstva za zdravje, podatki o uspešnosti le tega so skopi, hud problem je da 130.000 državljanov in več nima možnosti izbire osebnega zdravnika, medtem ko bi vsaj 150 družinskih zdravnikov lahko sprejelo nove zavarovance, a tega ne želijo storiti. S tem je močno kršena pravica do proste izbire osebnega zdravnika, opredeljena v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zakon namreč navaja, da nas je tisti osebni zdravnik, za katerega se odločimo in ima prosto mesto, dolžan sprejeti. Nastalo stanje je posledica sprejetih normativov še v času vlade Marjana Šarca.

Nadaljujte z branjem→

Spoštovani,

s civilno-družbeno pobudo Demokratična alternativa spodbujamo javno diskusijo glede ključnih razvojnih vprašanj Slovenije, kakor smo jih razvili v naši programski platformi Za razvojni preboj Slovenije.

Drugega v seriji marčnih posvetov pripravljamo na temo IZZIVI SLOVENSKE ZUNANJE POLITIKE

v torek, 8. marca 2022 ob 17. uri

v stekleni dvorani Lili Novy v Cankarjevem domu v Ljubljani (vhod s ploščadi Trga republike).

V diskusiji bomo govorili o temeljito spremenjeni geopolitični situaciji v Evropi in svetu po brutalni ruski agresiji na Ukrajino ter o tem, kako se posledično spreminjajo razmerja znotraj EU ter zunanje-politični položaj in vloga Slovenije.

Kako doseči, da bo Slovenija ponovno:

• prepoznana kot progresivna članica EU s sodobno diplomacijo,
• zanesljiva multilateralna partnerica,
• aktivna v skupnem naslavljanju globalnih varnostnih izzivov
• in zaveznica progresivnih kandidatk iz regije za polnopravno članstvo v EU?

Na posvetu bodo sodelovali:

• dr. Danilo Türk, nekdanji predsednik Republike, predsednik Madridskega kluba
• Samuel Žbogar, nekdanji minister za zunanje zadeve, nekdanji vodja Urada Evropske unije v Prištini in Delegacije EU v Skopju
• mag. Marta Kos, nekdanja veleposlanica v Nemčiji in Švici, soustanoviteljica združenja Ona ve
• Dragoljuba Benčina, veleposlanica, nekdanja državna sekretarka na MZZ
• dr. Jože P. Damijan, profesor na Ekonomski fakulteti, pobudnik Demokratične alternative

Debato bo moderiral dr. Stojan Pelko.

Programska platforma Demokratične alternative je dostopna na spletni strani https://demokraticna-alternativa.si, streaming dogodka bo potekal prek YT kanala https://youtu.be/6Kh3NALfhTs.

Za dogodek sicer veljajo aktualna priporočila NIJZ, vključno z nošenjem mask in razkuževanjem rok.

Vljudno vabljeni!

Wolfgang Munchau razvija podobno tezo kot Marko Golob v komentarjih na tem blogu. In sicer, da sankcije ne bodo prizadele Rusije, pač pa se bo ta obrnila na Kitajsko in da bo prišlo do strateškega zavezništva med njima. Tako glede uvoza dobrin, kot tehnološko in glede ključnih infrastrukturnih storitev. Aktualni primer so lastni sistem medbančnega e-komuniciranja po izključitvi iz sistema SWIFT, prehod na kitajski plačilni sistem kreditnih kartic ter hitra pomoč Huawei ruski vladi.

Munchau kot neželeni dolgoročni učinek sankcij navaja Huawei, ki je po uvedbi ameriških sankcij izgubil dostop do Googlovega operacijskega sistema (OS) Android in ki lani ni mogel prodajati svojih najnovejših izdelkov v ZDA. Vendar pa je Huawei hitro razvil lasten OS (HarmonyOS) in ga lansiral lani konec maja. V bistvu je nadgradil Android 10, kar omogoča uporabnikom kompatibilnost z obstoječimi Android aplikacijami in platformami. Kljub začetni skepsi v zahodnih medijih, da se bo ta OS uveljavil, pa so na ta OS presedlale družbe OPPO, Xiaomi, Vivo in Meizu. Ob ogromnem domačem, kitajskem trgu je uspeh skorajda zagotovljen, kar pomeni, da sankcije delujejo v neželeni smeri.

Podobno kot “prostovoljne izvozne omejitve”, ki so jih v začetku 1980-ih let ZDA uvedle za izvoz japonskih avtomobilov v ZDA. Učinek tega je bil, da so japonska podjetja (1) začela v modelih ponujati več dodatne opreme in (2) seliti proizvodnjo v ZDA in s tem še bolj izpodrinila domače avtomobilske proizvajalce.

Gre seveda za špekulacije. Toda eno je sankcionirati majhne in tehnološko nebogljene države, drugo pa sankcionirati velesile, ki so tehnološko na isti ali višji stopnji razvitosti.

Nadaljujte z branjem→

V razmislek.

Nekatera glavna dejstva so sicer ostala enaka:

(1) Rusija je napadla suvereno državo Ukrajino, da bi ji preprečila suvereno odločitev, s katerimi državami se želi vojaško povezovati. Za to agresijo ni opravičila.

(2) To agresijo so posredno sprovocirale ZDA z opogumljanjem Ukrajine (in Gruzije), da se bo vključila v zvezo NATO (od deklaracije NATO v Bukarešti, 2008 naprej) (na nevarnost tega so opozarjali mnogi zunanjepolitični strategi od Kissingerja, Kennana do Brzezinskega), s čimer so ZDA odstopile od svoje dolgoletne zunanjepolitične usmeritve (ki je predvidevala podobno nevtralnost Ukrajine kot Finske) in kar je Rusija označila kot absolutno nesprejemljivo zanjo ter na vse poskuse agresivno reagirala (agresija na Gruzijo 2008, aneksacija Krima 2014). Preprost test zgornje teze je v vprašanju, če bi Rusija izvršila invazijo na Ukrajino, če ne bilo deklaracije NATO v Bukarešti in če ne bi ZDA pošiljale signalov Ukrajini, da so ji vrata v NATO odprta. (*) Seveda pa, tudi če so ZDA sprovocirale Rusijo, to nikakor ne opravičuje ruske invazije.

(3) Ukrajina se sama in brez vojaškega posredovanja članic NATO kratkoročno ne more uspešno ubraniti pred agresijo druge najmočnejše armade na svetu.(Drugo vprašanje je, če lahko Rusija dolgoročno drži Ukrajino pod okupacijo)

(4) Gospodarske sankcije, ki so jih uvedle zahodne države, so sicer najostrejše sankcije v zgodovini in lahko dolgoročno močno oslabijo rusko gospodarstvo in obubožajo rusko prebivalstvo. Vendar sankcije delujejo dolgoročno, medtem ko kratkoročno nimajo neposrednega vpliva na rusko invazijo in je ne morejo zaustaviti.

Kaj se je spremenilo: Sprememba je petkova odločitev zavezništva NATO, ko so zaveznice zavrnile zahtevo Ukrajine za uvedbo prepovedi letov nad Ukrajino in je bilo objavljeno sporočilo ukrajinskemu vodstvu, da se v rusko posredovanje v Ukrajini zavezništvo neposredno vojaško ne bo vmešavalo (ne v zraku in ne na ukrajinskih tleh). (to je bilo sicer omenjeno že ob začetku ruske agresije in je bilo logično zaradi tveganja jedrskega spopada, vendar je bila formalna odločitev sprejeta in ukrajinsko upanje formalno ugasnjeno prejšnji petek). Čeprav zveni grobo, so s tem članice zavezništva dale Rusiji zeleno luč, da dokonča svoje vojaško posredovanje v Ukrajini in ji sporočile, da je pri tem vojaško ne bodo ovirale.

Ta sprememba pa povsem spremeni opcije za Ukrajino in Evropo. Nastopi politični realizem.

Nadaljujte z branjem→

Bedno in zavržno dejanje je ameriško vabljenje Ukrajine v NATO, s čimer sprovocirajo rusko agresijo (ki je absolutno neopravičljiv napad na suvereno državo), nato pa Ukrajince pustiti na cedilu, same in goloroke, da se branijo pred ruskimi raketami in tanki. To je zavržno ameriško igračkanje z življenji Ukrajincev.

Medtem pa bodo ekonomsko ceno za ameriško igračkanje plačale evropske države v obliki višjih cen energentov in hrane ter stagflacije.

In kakšne so zdaj, ko so jo pustili na cedilu, opcije Ukrajine?

(A) da se takoj preda, pristane na vse Putinove zahteve in tako reši nekaj tisoč nedolžnih življenj ter infrastrukturo ali

(B) da se golih rok brani pred tanki in raketami, žrtvuje nekaj tisoč nedolžnih življenj in porušeno infrastrukturo ter nato pristane na vse Putinove zahteve?

Jasmina Držanič

Ker je veliko ljudi spraševalo naslednje:

• Kako je mogoče banko kupiti v dveh dneh – ali ni to vseeno daljši postopek?
• Kdo je bil prodajalec – ali je šlo za podržavljenje banke, pa tega nismo opazili?

Spodaj na kratko pojasnjujem mehanizem, ki je omogočil, da je NLB kupila Sberbank banko z 1.8 milijard bilančne vsote za samo 5.1 milijona evrov.

Nadaljujte z branjem→

Kot dodatek moji dananšnji kolumni v Dnevniku, je spodaj dober povzetek delovanja oziroma mehanizmov delovanja finančnih sankcij proti Rusiji (Duncan Weldon). Govori o tem, da so devizne rezerve ruske centralne banke (CB) povsem irelevantne, če so zamrznjene oziroma če zahodne (poslovne in centralne) banke ne smejo poslovati z rusko CB. Govori o tem, da ima Rusija le še za kakšne 3 tedne rezervnih delov za zahodna civilna letala (Airbus, Boeing itd.), prav tako bo prišlo do odpovedi leasinških aranžmajev za letala, kar pomeni, da bo rusko civilno letalstvo kmalu prizemljeno. Govori o tem, da najhujše finančne sankcije, kot so bile kdajkoli doslej uporabljene, Rusijo peljejo najbrž še v hujšo krizo kot leta 1998, in sicer takšno kot leta 1918.

Čeprav bi se Rusija teoretično lahko odklopila od zahodnega finančnega sistema in njihova centralna banka preprosto začela monetarno financirati fiskalno politiko ter tako spodbujati domače gospodarstvo, pa takšno ukrepanje nič ne pomaga v situaciji ponudbenega šoka. Torej ko so ruska podjetja odrezana od dobave ključnih inputov iz tujine. Njihova nadomestitev z domačimi pa seveda vzame nekaj let in popoplno prestrukturiranje domačega gospodarstva – podobno tisti uvozno nadomestni strategiji, ki so jo uporabljale neuvrščene in socialistične države po 2. svetovni vojni. Ki pa se jim ni izšla, saj so tako tehnološko kot glede produktivnosti povsem zaostale. Iz tega pa seveda tudi sledi nevarnost deglobalizacije, saj sankcije neko državo postopno povsem izključijo iz globalne trgovine, investicij in financ – poglejte Severno Korejo, Kubo, Venezuelo, Iran. Nadaljujte z branjem→

Ne vem, zakaj zadnja leta zamudim vse dobre filme… Aja, otroci. V glavnem, tale film, ki ga je podpisal Florian Henkel von Donnersmarck (avtor meisterwerka “Das Leben der Anderen”), se dobro gleda. Je pa res, da bi lahko iz uvodne drame ter novih nastavkov (fantič, katere mamo je steriliziral esesovski zdravnik, se kasneje v vzhodni Nemčiji po spletu naključij poroči z njegovo hčerko, ki jo taisti zdravnik in oče pohabi, da ne bi imela nečistih potomcev) potegnil precej več. Vsaj bolj izrazito maščevanje s tisto serijo slik. Lepa zgodba, vendar neizkoriščena.

Genialno. Poslušajte, kako bi potekalo potencialno programsko sodelovanje BBC z Valom 202 s simultanim prevajanjem. Bravo, valovci!