Brigita Skela Savič

Kljub temu, da je zadnji val epidemije v zatonu in da je vlada zelo omilila omejitve ob hkratnem dvoštevilčnem številu mrtvih na dan, se vedno bolj utrjuje občutek, da nič ni več tako kot je bilo in da se epidemija uporablja tudi za prikaz navidezne neučinkovitosti javnega zdravstva. Večkrat smo že slišali, da se pripravlja tiha razgradnja javnega zdravstvenega sistema in njegova postopna privatizacija. To ne pojenja tudi v mandatu aktualnega ministra Poklukarja, kljub vsem začetnim simpatijam, ki jih je dobival na lestvicah merjenja popularnosti politikov, danes že lahko rečemo, da epidemije ne vodi stroka, temveč politika in za njo stoječi politični interesi, tudi po privatizaciji zdravstva.

Problem slovenskega zdravstva niso le čakalne vrste na različne posege in druge zdravstvene obravnave, ki bi jih naj reševal lanski nacionalni razpis ministrstva za zdravje, podatki o uspešnosti le tega so skopi, hud problem je da 130.000 državljanov in več nima možnosti izbire osebnega zdravnika, medtem ko bi vsaj 150 družinskih zdravnikov lahko sprejelo nove zavarovance, a tega ne želijo storiti. S tem je močno kršena pravica do proste izbire osebnega zdravnika, opredeljena v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zakon namreč navaja, da nas je tisti osebni zdravnik, za katerega se odločimo in ima prosto mesto, dolžan sprejeti. Nastalo stanje je posledica sprejetih normativov še v času vlade Marjana Šarca.

Seveda je pomembno, da se v zdravstvu opredelijo normativi in z njimi povezane obremenitve, vendar za vse poklicne skupine, ne samo za zdravnike in da je implementacija normativov postopna in ne ogroža še bolj že omejene dostopnosti do storitev. Sprejeti normativ 1895 glavarinskih količnikov je namreč postavljen, da bi družinski zdravniki imeli dovolj časa za pacienta, istočasno pa pred vrati puščajo množico državljanov brez osnovnega dostopa do zdravnika.

To je skregano s poklicno etiko, povzroča velike stiske državljanov in omogoča razcvet samoplačniških pregledov in zasebnih zavarovanj za družinskega zdravnika. Dejstvo je, da oseba, ki plačuje prispevke, nima osnovnega zdravstvenega varstva, to je dostop do družinskega zdravnika, na drugi strani pa zdravniki kontinuirano urejajo svoj status z obsegom dela in plačilom za njega ter grozijo z odhodi v tujino. Že tako je epidemija omejila dostop do osebnega zdravnika, zato je zmanjševanje možnosti izbire zdravnika nehumano. Pacient je namreč lahko zavrnjen, ko zdravnik doseže 1895 glavarinskih količnikov.

Ali so zdravniški sindikati podali informacijo, koliko državljanov bo brez osebnega zdravnika, ko je bil predlagan tak standard? Zakaj takratni minister za zdravje ni upošteval pozivov ZZZS, da je normativ nesprejemljiv in da zahteva 220 novih družinskih zdravnikov, ki jih pa ni mogoče od nikoder vzeti? V enem od prispevkov novinarja Boruta Mekine v Mladini ZZZS postavlja vprašanje, kako to, da so družinski zdravniki delo zmogli leta 2013, ko je bilo njihovih ekip 100 manj kot danes, ko jih je 956?

Zakaj aktualni minister ne pristopi k spremembi dogovorjenega limita med vlado in zdravniškim sindikatom, saj grobo posega v zdravje in zakonske pravice državljanov in zakaj ne pripravi časovnice uvedbe sprejetega limita, ki bo usklajena s prilivom novih specialistov in zdravnikov iz držav Balkana? Kaj bosta naredili obe medicinski fakulteti v organizacijski kulturi pedagoškega dela in kliničnega usposabljanja, da družinski zdravniki ne bodo več »splošnjaki«, ki zasitijo zdravstveni sistem po nepotrebnem? Interesa za to specializacijo ni dovolj in vedeti je potrebno, da so znotraj specializacij ugledne in manj ugledne specializacije, kar so zdravniki in njihovi učitelji na fakulteti ustvarili sami in njihova naloga je, da to popravijo. Poziv družinskim zdravnikom bi morala narediti tudi Zdravniška zbornica, naj vendarle sprejmejo nove paciente. Boj za vedno višje plače in zmanjševanje dostopa do zdravnika v javnem zdravstvu in vse večja ponudba v zasebnem zdravstvu tudi z izvajalci iz javnega zdravstva je škandal za plačnike prispevkov in davkoplačevalce ter upravičencev do javnega zdravstva. 

V zvezi z reševanjem tega problema bi bilo primerno tudi mnenje Republiške komisije za medicinsko etiko, zakaj se ne oglasijo v zvezi z osnovno dostopnostjo, to je izbrani osebni zdravnik?

Državljani se najprej obrnemo na družinskega zdravnika, ta nas pozna, pozna tudi družinsko anamnezo, ki v določenem delu tudi oblikuje odzive posameznika in njegovo zdravstveno stanje, kar ni zanemarljivo, zlasti pri problemih duševnega zdravja in nekaterih kroničnih obolenjih. Gledano iz perspektive pacienta, je družinski zdravnik izjemno pomemben, saj zna oceniti, kakšno zdravstveno obravnavo pacient potrebuje.

Rešitve za omilitev problema

Tisto, kar zdravniške organizacije in ministri za zdravje, ki so večinsko zdravniki, že leta ne želijo slišati je, da težave v primarnem zdravstvu lahko rešimo s timskim pristopom zdravstvene obravnave, velja za delo družinskega zdravnika, ginekologa, pediatra, šolsko mladino, medicino dela. Največ raziskav na tem področju je za družinsko medicino. Raziskave namreč kažejo, da 60 odstotkov dela v družinski medicini lahko opravijo medicinske sestre, ki jim pravijo medicinska sestra z naprednimi znanji. Te imajo v skladu z mednarodnimi priporočili strokovni magisterij ali vsaj enoletno podiplomsko izobraževanje, ki je akreditirano na nacionalni ravni kot izobraževanje za dvig stopnje izobrazbe. Te specialistke akutne in kronične obravnave na primarni ravni vodijo področje preventive in obravnave stabilnih akutnih in kroničnih obolenj.

V Sloveniji imamo več kot 500 medicinskih sester z magisterijem zdravstvene nege, ki bi lahko prevzele te naloge, imamo tudi vsaj 800 usposobljenih referenčnih diplomiranih medicinskih sester, ki imajo določen obseg znanj na tem področju in če bi njihova znanja nadgradili in jim pustili delati, tako kot je v projektu referenčnih ambulant zasnovala prof. dr. Antonija Poplas Susič, ki je mimogrede za idejo v tem projektu prejela evropsko nagrado združenja družinskih zdravnikov, teh problemov ne bi bilo. Vendar ne, vključitev medicinskih sester je za zdravniške organizacije slabšalna, zgodovina razvoja »sestrskih« kompetenc to potrjuje, izjave o nevmešavanju v zdravniške teme vedno znova odzvanjajo.

O tem kdaj drugič, vendar pa raziskave, tudi randomizirane, jasno kažejo, da so pacienti zelo zadovoljni s takšno obravnavo, da je strokovno na ekvivalentni ravni z zdravniki in da strokovno delo temelji na dobrem sodelovanju med članoma tima, zdravnik specialist (7. raven Evropskega kvalifikacijskega okvirja), medicinsko sestro specialistko (6. ali 7. raven Evropskega kvalifikacijskega okvirja). Plača te sestre je nekoliko nižja, kar je odvisno od ureditev v državah, vendar je usposobljena za preventivo, zdravstveno vzgojno delo in vodenje stabilnih kroničnih bolnikov ter reševanje manj zahtevnih akutnih obolenj. Tako zdravniku ostane več časa za zahtevnejše paciente. Tak tim deluje po vnaprej predpisani klinični poti ukrepanja pri določenih stanjih, z medsebojnim usklajevanjem in jasno določenimi kazalniki, ko pacient preide v obravnavo k zdravniku. Ali ni vključitev medicinske sestre z naprednimi znanji v tim družinske zdravstvene obravnave rešitev za ohranitev predhodnih normativov? Primerjalno gledano z razvitim svetom je, pri nas ne.

Veliko je besed tudi o odgovornosti, trenutno iz ust mladih zdravnikov, da so oni za vse odgovorni, sestre pa ne in da morajo za to dobiti večje plačilo. Ne drži, vsak zdravstveni delavec je odgovoren za svoje delo in se zagovarja pred sodiščem. Še nobeden zdravnik ni šel na sodišče namesto medicinske sestre.

Seveda tudi pri nas nimamo dovolj diplomiranih medicinskih sester, imamo jih le 342 na 100.000 prebivalcev, čeprav odgovorni za poročanje v naši državi poročajo, da jih imamo 1.028, vendar sem prištevajo tehnike zdravstvene nege, medtem ko Evropska direktiva jasno zapoveduje, kdo je v EU medicinska sestra. Vendar o tem zlorabljanju podatkov, ki traja že leta in je pomembno oblikovalo odliv diplomiranega kadra v Evropo, kdaj drugič. Kdaj drugič tudi o tem, kako na primarni ravni okrepiti področje pediatrije in ginekologije.

Tabela 1: Prikaz razvitosti izvajanja kompetenc napredne zdravstvene nege v članicah OECD in EU

Vir: Maier et al., 2017, OECD Health Working Papers, No. 98

Za začetek je nujno na primarni ravni pričeti s postopkom delitve kompetenc v timu družinske medicine in formalizirati znanje za opravljanje tega dela. Kaj lahko delajo tako usposobljene medicinske sestre je razvidno v tabeli 1 in slika 2, kjer je prikaz stanj iz leta 2015 o razvoju naprednih kompetenc v državah OECD in EU.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu