Tole je nedvomno posnetek dneva. Gregor Golobič proti topoumnosti:

.

Zdaj pa še predmet kritike:

Samo Pink Floydi manjkajo

V akademski reviji Vaccines je bil ta teden objavljen naš znanstveni članek na temo učinkovitosti cepljenja proti Covidu. Naša raziskava je bila narejena konec lanskega leta, na podlagi podatkov med 1. avgustom in sredino novembra 2021 (na podlagi dnevnih podatkov za 110 držav), s čimer je zajela učinkovitost cepljenja v času delta variante. V nadaljevanju objavljam uvod v našo raziskavo, ki ga je motiviral zavajujoč empirični pamflet dveh avtorjev (Subramanian & Kumar, 2021). Slednji je dosegel veliko popularnost (2.25 milijonov ogledov) ter služil kot argument anticepilcev, da cepljenje proti Covidu ni učinkovito. V nadaljevanju pokažemo na dve ključni metodološki napaki omenjenih avtorjev ter kako ti napaki vodita do povsem napačnih sklepov. Mi pokažemo, da če bi omenjena avtorja naredila resno ekonometrično analizo, bi seveda ugotovila, da je bilo cepljenje v času delta variante razumno učinkovito. Pokažemo tudi, da bi bilo v drugem valu Covida (druga polovica 2020) bistveno manj okuženih in mrtvih, če bi bilo cepivo že takrat na voljo. In drugače povedano, pokažemo, da so prav zaradi obstoja cepiv, države v delta valu epidemije lahko ostale bolj odprte oziroma uporabljale manj striktne zaščitne ukrepe (odprte trgovine in šole, brez policijske ure). Obstoj cepiva nam je omogočil bolj znosno življenje v času epidemije.

Celotno raziskavo lahko dobite na tej povezavi.

Nadaljujte z branjem→

David P. Ellerman & Tej Gonza

Zakaj sta Bill Gates in Paul Allen ustanovila Microsoft? Kakšni so začetki Appla, Tesle, Googla, IBMa, Facebooka, največjih in najdražjih? Če gremo v domače okolje – zakaj sta Jure Knez in Andrej Orožen ustanovila Dewesoft, enega izmed najbolj prodornih slovenskih podjetij?

Podjetništvo je igralo pomembno zgodovinsko vlogo takrat, ko je primarno naslavljalo osnovni ekonomski problem – z uporabo razpoložljivih virov reševati potrebe ljudi in družbe. Zaslužek je bil sicer pogosto posledica, običajno pa ne primarni vzrok podjetništva.

Posameznik je danes bolj ali manj svoboden v odločitvi, da podjetništvo razume kot priložnost neznanske obogatitve. V času, ko vsako leto znova preštevamo število novih milijarderjev, se zdi, da to postaja jedro podjetniške kulture.

Podjetništvo vedno bolj razumemo kot sredstvo cilja, ki je exit. S tem se srečujemo na vsakem koraku – brskanje po LinkedInu, poslušanje podcastov, predavanja gurujev hitre rasti. Vabilo na pomemben podjetniški dogodek StartUp Slovenija 2022 nas informira, da je »cilj skoraj vsakega startupa uspešna prodaja podjetja«.

Nadaljujte z branjem→

Če verjamemo vodilnim zahodnim medijem, je Putinova zmaga v Ukrajini nova politična realnost, s katero bo treba živeti. Putin si bo vzel obe vzhodni regiji Doneck in Lugansk, ki mejita na Rusijo in ju po kopnem povezal s polotokom Krim. In morda si vzame še prorusko moldavsko regijo Transnistrio. Kot sem pisal v začetku marca: da se bo to zgodilo, je bilo jasno takoj po tem, ko je zavezništvo NATO zavrnilo zahtevo Ukrajine za uvedbo prepovedi letov nad Ukrajino in je bilo jasno sporočeno, da se v rusko posredovanje v Ukrajini zavezništvo neposredno vojaško ne bo vmešavalo. Čeprav zveni grobo, so s tem članice zavezništva dale Rusiji zeleno luč, da dokonča svoje vojaško posredovanje v Ukrajini in ji sporočile, da je pri tem vojaško ne bodo ovirale.

Takrat, 8 dni po začetku ruske invazije na Ukrajino, je bilo jasno, da so se s tem opcije za Ukrajino dramatično spremenile. Takrat bi se moralo ukrajinsko vodstvo resno izpogajati z Rusijo, ki je takrat zahtevala samo troje: (1) da Ukrajina ostane nevtralna, (2) da Lugansk in Doneck dobita avtonomijo znotraj Ukrajine in (3) da se Krimu prizna status neodvisnosti. Ukrajina bi dobila mir in zeleno luč za članstvo v EU. Mesec in pol kasneje je Putin dobil več, kot je zahteval na začetku.

Nadaljujte z branjem→

Ob tem, da sem zelo vesel tega volilnega rezultata, ki je odnesel mračnjaštvo in prinesel novo upanje za liberalno in prorazvojno prihodnost Slovenije, imam glede tega samo dva komentarja.

Prvič, te volitve niso bile samo referendum proti Janezu Janši, ampak rezultati kažejo, da so ljudje večinsko želeli nekoga, ki (1) ni Janša in (2) daje vtis kredibilnosti in kompetentnosti, da lahko uspešno vodi Slovenijo. Pri razumevanju rezultatov volitev je oba pogoja treba razumevati skupaj. Volilci te kredibilnosti in kompetenc v dosedanji strankarski strukturi na levi sredini niso prepozna(va)li. 

In drugič, te volitve so prinesle potrebno konsolidacijo na levi sredini okrog dominantne sredinske liberalne stranke, do česar pa nikakor ni moglo priti na podlagi dosedanje strankarske strukture. Razloge, zakaj ne in kaj bi se moralo zgoditi, sem podrobneje analiziral lani februarja. In nisem se zmotil. Nova strankarska struktura in razmerja znotraj nove potencialne koalicije omogočajo bolj operativno vlado.

Kateri film bomo gledali v nedeljo zvečer, ni odvisen od tega, katero televizijo bomo gledali, ampak od tega, komu boste (ali ste) dali svoj glas

Stojan Pelko

Ob vseh spotikih, padcih in odhodih je ostalo skoraj preslišano, da se je v (skrbno servilno servirani) zaključni besedi zaključnega predvolilnega soočenja na nacionalni televiziji predsednik vlade spotaknil ob – voditelja! Pa pri tem ne mislim voditelja volilnih soočenj in vršilca dolžnosti urednika za nove medije Igorja Pirkoviča, ki ga je premier pošteno okaral že prej, temveč na voditelja Studia City, Marcela Štefančiča, jr. Premier je dejal: »Drugače mislečih je tukaj samo ene par in vemo, kdo so.«

Besede Marcelove samoobrambe, po tem, ko je bil cel Studio City dobesedno izgnan iz studija nacionalke in koncentriran v prostore Mladinskega gledališča, je predsednik vlade skušal sprevrniti v domnevno obrambo avtonomije nacionalke in lastno viktimizacijo. Pojamral je, da drugi počnejo to, kar v resnici sami počnejo z – nami.

Kako je mogoče, da se je eden od temeljev predvolilnega odločanja državljanov in državljank, kar bi v demokratični družbi in na javni televiziji soočanja morala biti, sprevrgel v tako porazno lekcijo o propadu vseh standardov, tako demokracije kot profesije, a tudi etike obeh?

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed mojih naljubših ekonomskih zgodovinarjev Robert Skidelsky (ki je med drugim napisal biografijo J.M. Keynesa) se je obregnil ob iluzijo izvoza demokracije. Skidelsky se sicer izraža zelo previdno in politično korektno, kljub temu pa lepo po britansko pokaže, da si zahodne dominantne države (v bistvu so to le še ZDA) iluzorno predstavljajo, da lahko izvažajo demokracijo in nato prek demokratičnih institucij v “pokristjanjenih” državah vzdržujejo svetovni red in mir. Prva iluzija je v univerzalnosti institucionalnih sistemov. Toda v določene države, ki nimajo zahodne demokratične tradicije, pač ni mogoče presaditi zahodnega ustavnega reda in norm (primeri od Afganistana, Sudana do Iraka to najlepše kažejo). Druga iluzija je, da je mogoče na tak način obvladovati vse, tudi največje države na svetu (pri čemer nekdanji sovjetski blok, nekdanja Jugoslavija, sodobna Kitajska in Rusija najbolj očitno kažejo, da določenih držav ni mogoče podrediti).

No, če so v zadnjih 70 letih ZDA lahko igrale to vlogo svetovnega hegemona z demokratičnim obrazom v večinskem delu sveta (ponekod v Latinski Ameriki in na bližnjem Vzhodu predvsem z nasilnim izvozom demokracije (od državnih udarov do vojaških invazij)), jim v zadnjih dveh desetletjih to manj uspeva. Vsi poskusi (nasilnega) izvoza demokracije (od Iraka, Afganistana, arabske pomladi do Ukrajine) so se ponesrečili. Toda za razliko od dosedanjih relativno šibkih žrtev (gostiteljev) so sedaj ZDA naletele na dva bistveno močnejša “potencialna gostitelja” za ameriški stil “demokratičnega obvladovanja”. Kitajska in Rusija sta strateško, vojaško in gospodarsko bistveno premočni, da bi jih ZDA lahko nadvladale tudi z uporabo najbolj brutalnih med civiliziranimi metodami – od trgovinske in tehnološke vojne do vseobsežnih sankcij.

Nadaljujte z branjem→