Martin Sandbu v Financial Timesu centralne bančnike opozarja na nekonsistentnost v njihovem razmišljanju. Centralne banke v razvitih državah se namreč v boj nad povišano inflacijo spravljajo z zategovanjem monetarne politike. Laikom ali zaljubljencem v kvantitativno teorijo denarja (ki sicer ne velja) se morda zdi tak pristop logičen (centralna banka pač podraži denar in zmanjša ponudbo primarnega denarja in rast cen avtomatsko upade), vendar je ta logika v nasprotju tako s tem, kako se ustvarja denar kot s standardno makroekonomsko teorijo. Naj čisto na kratko razložim, v čem je problem in da boste lažje razumeli Sandbujevo poanto.

Standardni okvir za razumevanje politik za stabilizacijo makroekonomskih fluktuacij (odstopanj tekočega BDP od trendnega ali potencialnega BDP) je AD-AS model (model agregatnega povpraševanja in agregatne ponudbe). AD-AS model je dejansko nadgradnja keynesianskega IS-LM modela, ki dodatno vključuje še omejitve na strani kapacitet (ponudbe) in cene (inflacijo). Krivulja agregatnega povpraševanja (AD) je izpeljana iz IS-LM modela in v bistvu ponazarja, kako je mogoče s fiskalno (IS) in monetarno politiko (LM) uravnavati (stimulirati ali destimulirati) agregatno povpraševanje. S fiskalno in monetarno politiko država (vlada, centralna banka) ukrepata, ko imamo opravka s šoki v agregatnem povpraševanju. Na drugi strani pa je (kratkoročna) krivulja agregatne ponudbe (AS) formalno izpeljana iz kombinacije Phillipsove krivulje (WS-PS modela) in Okunovega zakona (Phillipsova krivulja prispeva relacijo med nezaposlenostjo in inflacijo, Okunov zakon pa relacijo med nezaposlenostjo in BDP). Krivulja agregatne ponudbe ponazarja kratkoročne omejitve pri kapacitetah gospodarstva, ki ob ponudbenih šokih (rast cen inputov in energentov) vodijo k višji inflaciji.

Nadaljujte z branjem→

URGENT CALL FOR ACTION

We, the undersigned participants of the Conference on (Mis)Perceptions of the European Union in the Western Balkans, together with other members of the academic community and civil society organizations from the six Western Balkan countries (Albania, Bosnia and Herzegovina, Kosovo, Montenegro, North Macedonia, Serbia), European Union member states (Austria, Croatia, Italy, France, Germany, Slovenia, Spain) and other European countries (UK), issue this Call for Action in favour of a Fast Track for integrating the Western Balkans into the European Union.

Today we are facing a turning point. The Russian invasion of Ukraine carries risks for the entire Western Balkan region and its implications are already felt, so there is a need to reinforce the participation of the Western Balkans in the strategic reflection on European security. With Ukraine knocking on the doors of the European Union, the future of the EU accession policy is at stake. Welcoming the first steps taken towards Ukraine’s membership in the European Union, we consider this is the most propitious moment to accelerate Western Balkans’ membership. There is a sense of urgency: it is time to transfer Western Balkan citizens’ expectations into reality, to turn words into deeds.

Nadaljujte z branjem→

Cene električne energije (EE), proizvedene iz različnih virov oziroma tehnologij, se običajno prikazujejo po različnih metodologijah, največkrat kot LCOE (ang. levelized cost of electricity; slo: poenoteni stroški električne energije), ki prikazujejo povprečne dolgoročne cene na pragu obrata. LCOE metoda nam pomaga primerjati vrednost proizvedene EE iz različnih virov. Vendar pa so primerjave cen EE po LCOE metodi lahko problematične, ker temeljijo na določenih predpostavkah (struktura financiranja projekta (dolg, lastna sredstva), interna stopnja donosnosti projekta, življenjska doba projekta). V nadaljevanju podajam en vidik problematičnosti LCOE metode, ki se nanaša na zahtevano stopnjo donosnosti (ob dani strukturi financiranja in življenjski dobi).

Če na kratko povzamem bistvo problematike: LCOE metoda upošteva visoke interne stopnje donosnosti (med 8 in 10%), ker se morajo projekti izplačati za zasebne investitorje. To pa pomeni, da bodo ob visokih zahtevanih donosih kapitalsko intenzivne naložbe z dolgo dobo vračanja manj privlačne za zasebne investitorje, pač pa bodo ti preferirali kapitalsko manj intenzivne naložbe s krajšo dobo vračanja. V konkretnem primeru bi to pomenilo preferiranje naložb bodisi v okoljsko sporne in družbeno manj sprejemljive naložbe v elektrarne na premog ali plin (CCGT) bodisi v OVE, ki imajo sicer višji strošek od jedrske energije na MWh, vendar so kratkoročno donosnejše zaradi krajše dobe vračanja ali visokih subvencij.

Problem uporabe visokih diskontnih stopenj pri izračunih ekonomike vlaganj v energetske projekte je torej v tem, da dajejo investitorjem napačne spodbude za vlaganja. Dajejo poudarek kratkoročnim dobičkom pred dolgoročnimi koristmi družbe. Investitorje spodbujajo k vlaganjem v fosilne vire energije ali tehnologije s krajšo dobo vračanja investicije, kar je v nasprotju z družbeno prioritetnimi cilji vlaganj v nizkoogljične oziroma obnovljive vire energije z namenom boja proti podnebnim spremembam.

Nadaljujte z branjem→

Zame ena izmed treh najboljših Vladovih pesmi. Ta prava za mnoge na “začassnem delu v tujini”. Škoda, da ni v prekmurščini.

Ko sva zadnjič dve uri premetavala gramoz na njegovem dovozu, sem mislil, da se heca. Toda včeraj je prijatelj in sovaščan Franci Kek tudi »uradno« na tviterju objavil svojo grozečo volilno napoved: SDS bo z daleč najboljšo volilno kampanjo v dveh tednih prehitela Goloba, NSi bo dobila 7%, Počivalšek 6 %. SD in Levica bosta okrog 10 %, ostali pa bodo okrog praga.

Če želimo preprečiti, da bi končali v avtokraciji, in nato v njej obtičali, moramo populistom preprečiti, da sploh pridejo na oblast. To pa je mogoče le, če gremo množično volit in če strateško volimo. Pomembno je tudi, kdo dobi relativno večino in da glasov ne »vržemo v prazno«.

Vzamimo Francija resno, pustimo ob strani predvolilne ankete in si zastavimo tri vprašanja: prvič, je to možno?, drugič, kaj bi to pomenilo za Slovenijo?, in tretjič, zakaj bi volilci to storili?

Nadaljujte z branjem→

Kot pišem v današnjem komentarju v Dnevniku: Če želimo preprečiti, da bi končali v avtokraciji in nato v njej obtičali, moramo populistom preprečiti, da sploh pridejo na oblast. To pa je mogoče le, če gremo množično volit in če strateško volimo.

Vir: Najdeno na tviterju in ponarodelo (avtor, javi se)

Bine Kordež

Finančna pomoč države pri vzgoji otrok in s tem spodbujanje rodnosti bo nedvomno v ospredju volilnih programov vseh političnih strank. Poleg brezplačnega šolstva in subvencioniranja vrtcev se ta pomoč najbolj neposredno odraža v otroških dodatkih družinam z nižjimi dohodki. Manj pozornosti pa je običajno namenjeno olajšavam za otroke pri plačilu dohodnine. Ta pomoč se namreč realizira preko nižjega plačila dohodnine in prejemniki pravzaprav niti ne vedo kolikšen znesek so dobili za ta namen. Najbrž zato tudi ni nihče posebej pozoren, da se ta pomoč izplačuje predvsem družinam z visokimi prihodki, torej obratno kot pri otroških dodatkih ali drugih oblikah državne pomoči. Zato je zanimivo pogledati skupne učinke te pomoči države družinam z otroki in mogoče na tem področju uvesti tudi kakšne spremembe.

Nadaljujte z branjem→

Drago Pavšelj

Tako rekoč samo nekaj dni po izbruhu nesmiselne vojne v Ukrajini, je bila razglašena zahteva po embargu na energente in predvsem na nakup plina iz Rusije. Politiki so takoj našli »rešitev« v preusmeritvi na uvoz energentov od drugih svetovnih dobaviteljev. Kar pa v ničemer ne temelji na kolikor toliko realni osnovi, da to lahko uresničijo. Glede na to, da s temi dobavitelji EU nima kopenskega stika, pomeni, da bo transport plina potekal preko morij s tankerji za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). Poglejmo samo nekatere posledice te preusmeritve.

Trenutno svetovno trgovanje s plinom je bilo približno uravnoteženo. Evropa je pokrivala velik del svojih potreb z dobavami po plinovodnem omrežju. Celotna poraba znaša ca 394 milijard m3, 40% te količine dobimo iz Rusije. Tankerji in ostala infrastruktura za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) so zasedeni z dobavami v predele sveta, kamor transport po plinovodih ni možen. Trgovanje poteka na osnovi dolgoročnih pogodb. Nekaj rezerve za nadomestitev izpadlih dobav po plinovodih je sigurno v obstoječi dobavni verigi UZP. Vsekakor pa ne za nadomestitev v kratkem času, tako velikih količin in tudi ne v nekaj letih. Poleg tega so nekatera področja za črpanje plina v bližini EU v upadanju (Norveška). Novih investicij ni bilo veliko, ker so bile obstoječe potrebe pokrite s proizvodnimi kapacitetami.

Nadaljujte z branjem→