Ekonomisti z IMF so naredili konceptualno študijo, v kateri so pokazali, da bi bile koristi od zamenjave premoga z obnovljivimi viri energije večje od stroškov. Ta teza sama po sebi sploh ni sporna. Boj proti klimatskim spremembam je dejansko najboljši stimulus za gospodarstvo. Pomislite na vse inovacije, nove tehnološke rešitve, nove materiale, nove naprave za proizvodnjo in shranjevanje energije, pomislite na vsa industrijska podjetja, ki bodo to izdelovala in pomislite na vsa delovna mesta v storitvenih podjetjih, ki bodo energetsko sanirala stavbe, vgrajevale nove energetske sisteme in skrbela za nemoteno delovanje sistemov.

Moj problem s študijo ekonomistov iz IMF pa je, da te koristi le bežno omenijo, pač pa koristi merijo kot splošne družbene koristi zaradi tega, ker se bomo izognili povišanju splošne temperature za 1.5 stopinje. S tem se bomo izognili negativnim vplivom na zdravje ljudi ter denimo na kvaliteto infrastrukture. To je vse res. Problem pa je, da je s temi argumenti težko prepričati najprej vlade držav, da je treba močno povečati izdatke za investicije v obnovljive vire, nato pa še prebivalce, da bo treba v ta namen plačevati nekoliko višje davke. Iz politično-piarovskega vidika so to dokaj šibki argumenti in težko bo z njimi dobiti splošno podporo za tovrstno ukrepanje. Po moje je bistveno bolj smiselno komunicirati potencialne učinke na gospodarsko rast, tehnološko prestrukturiranje in nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.

Če koga zanima, spodaj je nekaj pasusov iz bloga avtorjev študije. Morda bodo njihovi argumenti za vas bolj prepričljivio, kot se zdijo meni. Pa sem zelo navdušen nad vlaganji v onbovljive vire energije.

Nadaljujte z branjem→

Tale tvit, ki povzema svarilo Svetovne banke, da so pred nami leta nizke rasti in visoke inflacije (= stagflacija), zveni kot fatalizem. Da je to edina in neizogibna pot pred nami.

Vendar ni.

Ne vem, kako je bilo v 1970-ih in v kolikšni meri so stagflacijo zakuhale ZDA in zaveznice s “kuhanjem” situacije, ki je privedla do iranske revolucije ter posledičnega drugega naftnega šoka in stagflacije in ali bi se temu naftnemu šoku in posledični stagflaciji bilo mogoče izogniti brez ameriške / zahodne “kuhinje”, toda danes je dejstvo, da se je stagflaciji mogoče izogniti. Le dve stvari sta potrebni za to: (1) prenehati s spodbujanjem vojne v Ukrajini, s takojšnjim premirjem, in cene energentov, surovin in hrane bodo padle, in (2) s prenehanjem trgovinskega in tehnološkega protekcionizma proti Kitajski in dobavne verige se bodo stabilizirale po covidnem odprtju.

Stagflacija pred nami je dejansko izbira in ne neizogibno dejstvo. Je posledica izbire tistih, ki zgornji dve točki spodbujajo, namesto da bi jih poskušali rešiti. Stagflacija je izbira “gospodarjev vojne”. Vsi ostali, in to je praktično ves svet razen ZDA, smo zgolj žrtve te izbire “gospodarjev vojne”.

Ceno bomo plačali vsi, največjo prebivalci Evrope, afriških držav in držav, ki jih bo prizadela dolžniška kriza zaradi dviga obrestnih mer. Kdor hoče videti obseg krize in njenih posledic, naj pogleda prvo polovico 1980-ih: par-nepar vožnje zaradi pomanjkanja goriv, enormno dolžniško krizo v državah v razvoju ter humanitarno katastrofo v Afriki, pri nas pa obdobje “gospodarske stabilizacije” pod diktatom IMF ter Milke Planinc.

Brezčasno dobra slovenska muzika

Eurostat je prejšnji teden mnoge šokiral z objavo podatka o inflaciji v maju letos, ki je na letni ravni znašala visokih 8.1%. Pogled v drobovje tega indeksa inflacije sicer kaže, da je glavni krivec za tako visoko splošno rast cen porast cen energentov. Slednji predstavljajo sicer le 11% v košarici indeksa cen življenjskih potrebščin, vendar je letna rast cen energentov maja znašala skotraj 40%. Drugi krivec je rast cen hrane (+alkohola in tobaka), ki predstavlja 21% utež v košarici indeksa cen, in sicer za 7.5% na letni ravni v maju. Rast cen drugih industrijskih izdelkov in storitev pa se je gibala med 3.5 in 4.2%.

Torej inflacijo poganjata predvsem rast cen energentov in hrane, ki sicer tvorita manj kot tretjino uteži v indeksu inflacije. Kljub vsemu pa, kot kaže spodnja tabela, se vse bolj krepi tudi temeljna inflacija (indeks cen brez cen energentov, hrane, tobala in alkohola). Pred enim letom je bila temeljna inflacija na ravni 1% (kjer je vztrajala celo desetletje), do maja letos pa se je ta na letni ravni okrepila že na 3.8%. Porast cen energentov in delno hrane se torej vse bolj prenaša tudi v cene ostalih dobrin, predvsem industrijskih proizvodov.

Nadaljujte z branjem→

Datum: Četrtek, 9. junij 2022 ob 16h

Lokacija: Plava dvorana, Ekonomska fakulteta UL

V bližnji prihodnosti bodo podnebne spremembe, povzročene z emisijami toplogrednih plinov zaradi uporabe fosilnih virov energije, odločilno vplivale na naše življenje. Zato je pomembno, kako bomo izvedli energetski prehod v nizkoogljično družbo, v kateri bodo fosilne vire energije nadomestili brez- oziroma nizkoogljični viri. Glavni energetski vir bodočnosti bo električna energija, zato je njeni uporabi, proizvodnji in njenih vplivih na okolje potrebno posvetiti posebno pozornost.

Svet za razvoj pri SAZU je decembra lani oblikoval posebno delovno skupino z namenom, da pripravi strokovno podlago za več razprav na področju podnebnih sprememb in energetike. Gradivo o razvoju elektro energetskega sistema Slovenije, ki je nastalo v sodelovanju predstavnikov energetske, ekonomske in biološke stroke, bomo predstavili v četrtek, 9. 6. 2022, s pričetkom ob 16. uri v prostorih Ekonomske fakultete – v Plavi dvorani.

Program predstavitve:

• Uvodni nagovor vodje delovne skupine, mag. Drago Babič, Svet za razvoj SAZU
• Predviden gospodarski razvoj in poraba električne energije v Sloveniji do leta 2050, Prof. dr. Jože Damijan, EF Univerza v Ljubljani
• Strategija razvoja elektro energetsko – podnebnega sistema Slovenije do leta 2050, Mag. Aleksander Mervar (ELES) in Dr. Dejan Paravan (GEN-I)
• Ekonomski vidiki razvoja sistema s poudarkom na investicijah in stroških proizvodnje, Prof. dr. Jože Damijan, EF Univerza v Ljubljani
• Pogled biologov na razvoj elektro energetsko – podnebnega sistema Slovenije, Izidor Ostan Ožbolt, Svet za razvoj SAZU
• Okrogla miza in diskusija oz. odprta razprava

Prijave: CPOEF

The question is for how long the West can continue to insist that Putin’s invasion was a “strategic error.” If Russia is able to conquer the rest of the Donbas and also overrun large parts of southern Ukraine, that line of argumentation begins to lose relevance.

Spodaj je nekaj pasusov iz članka v Der Spieglu, ki širi dozorevajoče spoznanje, da Rusija dobiva vojno za ozemlja v Ukrajini in da bo to stanje nekoč treba pripoznati v mirovnem sporazumu. To je tudi očitno intimno mnenje vladajočih politikov v Nemčiji, Franciji in Italiji. Le še ZDA insistirajo na tem, da mora Rusija to vojno izgubiti. Oboje se kaže v spodnji sliki, v dramatičnem nesorazmerju vojaške pomoči, ki jo ZDA dajejo Ukrajini (okrog 42 milijard evrov do sedaj) ter drobtinicah pomoči, ki jo dajejo posamično in skupaj EU države.

Behind the scenes, NATO allies have begun wrestling with the question of what war aims the alliance should support, and which it should not.

Nadaljujte z branjem→

Kolikokrat bo treba še ponoviti očigledno, da bodo evropski “voditelji” skrenili z ameriškega kurza in začeli zasledovati lastne strateške, socialne in gospodarske interese? Že od začetka marca, ko se je zavezništvo Nato odločilo, da ne bo zaprlo zračnega prostora nad Ukrajino in torej neposredno posredovalo v Ukrajini, govorim, da so se s tem opcije tako za Ukrajino kot EU povsem spremenile. Da je treba čimprej doseči premirje v Ukrajini, priznati neodvisnost Krima in avtonomijo obeh proruskih regij ter (vojaško nevtralno) Ukrajino čimprej sprejeti v EU. Vendar evropski “voditelji” vztrajajo na ameriškem kurzu in še zaostrujejo sankcije proti Rusiji, ki so se izkazale ne samo kot neučinkovite, pač pa kot absolutno kontraproduktivne. Strel v koleno evropskih držav. Ekonomski samomor.

Če kaj, so trije meseci sankcij proti Rusiji pokazali, da rusko gospodarstvo prenese višji prag bolečine kot pa evropsko.

Če je bil namen sankcij, da povsem zaprejo finančne tokove, s katerimi Rusija financira svojo vojaško intervencijo v Rusiji, so povsem zgrešile namen. Ne morem si predstavljati, da imajo evropski “voditelji” tako slabe ekonomske svetovalce, ki ne poznajo treh ključnih in splošno znanih ekonomskih dejstev. Prvič, da se ruski proračun primarno polni prek prihodkov od izvoznih carin na izvoz nafte in plina (to je polovica proračunskih prihodkov) in da mora cena nafte znašati vsaj 50 dolarjev za sodček, da lahko Rusija izravna proračun.

Nadaljujte z branjem→