Pretenzija ekonomistov, da bi – pravilno – napovedovali (gospodarsko) prihodnost, vedno znova nasede na čereh realnega življenja. Kljub temu nam to ne jemlje smisla za humor, ki se izraža v objavah nacionalnih in mednarodnih inštitucij z napovedmi rasti BDP za dve leti naprej na eno decimalko natančno. Nakar se izkaže, da so se zmotili v povprečju za celi 2 odstotni točki.

Napovedovanje v času sedanje globalne pandemije pa je nasploh težavno, saj simultano deluje vrsta dejavnikov, ki jih ni mogoče predvideti – od krivulje epidemije (3. in 4. val), mutacij in prenašanja virusa med državami, dinamike cepljenja, ustreznosti vladnih ukrepov glede zapiranja in glede stimuliranja gospodarstva, odziva potrošnikov in podjetij do naraščajočega globalnega protekcionizma itd. Lani sepetembra, ko se je zaključil 1. val epidemije, smo bili vsi dokaj optimistični, na obzorju smo videli okrevanje v obliki Nikejeve krivulje (res je, da smo v oklepaju večkrat izrazili možnost nastopa 2. vala in poslabšanja gospodarske dinamike, vendar smo bolj verjeli v okrevanje kot ne).

No, če pogledamo nazaj za zadnjo polovico leta, 2. val in 4-in-pol-mesecev dolg lockdown vseeno nista povzročila takšne gospodarske katastrofe ter optimizma ekonomistov nista povsem postavila na laž.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Delitev ustvarjene vrednosti v Sloveniji

Neenakost delitve premoženja in dohodkov med ljudmi je verjetno ena največjih težav (in stranpoti) sodobne družbe. Pri tem je zanimivo, da ne boste našli študije ali izjave v kateri bi kdo opravičeval ali zagovarjal takšne razlike med ljudmi, na drugi strani pa se koncentracija bogastva z leti samo povečuje. Takšni trendi se običajno razlagajo s pohodom neoliberalizma in z vse večjo močno kapitala, ki v spregi s politiko zagovarja in sprejema ukrepe, ki te procese z leta v leto samo še intenzivirajo. In to navkljub vsesplošno sprejeti oceni o nesprejemljivosti tega.

Glede na takšne diametralno nasprotne trende oz. ocene, se vseeno postavlja vprašanje ali je zanje razlog res samo načrtna politika najmočnejših lobijev, katerim se ne more zoperstaviti nobeno družbeno ali politično gibanje. Ali pa ima ta naraščajoča koncentracija kapitala mogoče tudi kakšne objektivne razloge, da je temu tako in da trendov ne moremo obrniti kljub še tako dobri volji? V nadaljevanjih tega teksta poskušam pokazati, da je deloma temu res tako in da se preprosto ne moremo izogniti povečevanju koncentracije premoženja. Nedvomno je neenakost danes zelo visoka (v Sloveniji sicer verjetno še vedno skoraj najmanjša med vsemi državami), a na žalost bo v naslednjih desetletjih še višja. Z bolj načrtnimi politikami te trende lahko deloma omilimo, obrniti pa jih ne moremo. Zato so vsekakor zelo dobrodošle pobude kot na primer nedavni poziv finančne ministrice ZDA za določitev minimalne davčne stopnje na dobičke na nivoju celega sveta.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj je umrl ekonomist John Williamson, avtor termina “Washingtonski konsenz“. Slednji je povzemal videnje optimalnih ekonomskih politik iz zornega kota washingtonskih institucij – IMF in Svetovne banke, ki so jima dajali ton interesi ameriške vlade (State department). Washingtonski konsenz (WK), ki je bil v osnovi dobro zamišljen, je prišel na slab glas, ker so ga uporabljali kot obvezni recept in ne kot skupek dobrih praks, znotraj katerega vsaka država lahko najde svojo, sebi prilagojeno kombinacijo politik. Tako pa se je WK sprevrgel v mantro neoliberalnih politik ortodoksne globalizacije (liberalizacije trgovine, tujih neposrednih in portfeljskih investicij), fiskalnega konzervativizma, zniževanja davkov, privatizacije in deregulacije. Najbrž največji kritik takšnega WK je bil harvardski profesor in razvojni ekonomist Dani Rodrik, ki je v nekaj knjigah pokazal, da striktno sledenje receptom iz WK, kot so se ga šle latinskoameriške države, ne vodi v obljubljeno prosperito, pač pa v finančno in gospodarsko nestabilnost, nizko rast in naraščajočo neenakost. Na drugi strani pa so države, ki so nekatere postulate iz WK prilagodile svojemu razvojnemu modelu (predvsem azijske države, prvenstveno pa Kitajska), uspešno menedžirale razvojne politike in dolgoročno rast.

No, originalni WK je bil klinično mrtev po finančni krizi iz 2008. Vmes so razvite države doživele svoje travme, ki so jih prej desetletja doživljale latinskoameriške države pod primežem politik predvsem IMF. Same washingtonske institucije pa so (kot sem zabeležil v kar nekaj komentarjih) v tem času doživele svojo katarzo. Pripoznale so napake ortodoksnih neoliberalnih politik, se od njih odmaknile in začele priporočati keynesianske politike. Originalni WK pa je dokončno umrl z epidemijo Covid. “Novi Washingtonski konsenz” lahko danes na kratko povzamemo kot:

1. fiskalni deficiti niso pomembni, če lahko z njimi ustvarimo višjo rast in s tem bodoče fiskalne prihodke (sploh pa ne v času nizkih obrestnih mer, ko velja g > r),
2. fiskalne deficite za financiranje razvojnih politik naj v večji meri financirajo korporacije in premožni sloj (dvig davkov na dobičke, premoženje in višje dohodke),
3. znižanje neenakosti je eden ključnih ciljev, ker se s tem krepi socialna kohezija in makroekonomska stabilnost (spodnjih 60% prebivalstva s svojim trošenjem pozitivno prispeva h gospodarski rasti).

Pri tem je potrebno dodati, da če so politikam IMF in Svetovne banke v okviru originalnega WK dajali ton interesi ameriškega State departmenta, je do današnjega sozvočja med washingtonskimi institucijami prišlo po drugačni kronologiji dogodkov. Svoje razodetje sta najprej doživeli IMF in Svetovna banka, uradni Washington pa se jima je pridružil šele letos po Bidenovi inavguraciji.

Nadaljujte z branjem→

Franklin D. Roosevelt velja skupaj z Georgem Washingtonom in Abrahamom Lincolnom za enega izmed treh najboljših ameriških predsednikov. Pri čemer pa velja Roosevelt prav gotovo za največjega reformatorja med ameriškimi predsedniki v zadnjem stoletju. Ob njegovih dveh New Deal načrtih, ki sta ameriško gospodarstvo potegnila iz globoke depresije, velja med njegovimi največjimi reformami omeniti uvedbo socialnega zavarovanja za zaposlene, uvedbo minimalne plače, program javnih del, programa za pomoč industriji in kmetijstvu, program gradnje infrastrukture, nacionalno shemo zavarovanj za depozite, reformo sodstva, ustanovitev komisije za vrednostne papirje. Sam je sicer kot svoja največja dosežka navedel uvedbo socialnega zavarovanja in minimalne plače.

Zdi se, da se je sedanji ameriški predsednik Joseph S. Biden povsem zgledoval po Rooseveltu. Čeprav je tako v funkciji Obamovega podpredsednika in kot kandidat za predsednika deloval zaspano, konvencionalno in brez velikih idej, je Biden svoj mandat začel enako ali še bolj impresivno kot Roosevelt. Slednji je v prvih 100 dneh v blitzkrieg slogu podpisal serijo izvršnih odlokov, v Kongresu pa je bilo sprejetih 76 zakonov, ki so omogočili uveljavitev prvega New Deal načrta in okrevanje gospodarstva.

Biden je na svoj prvi dan podpisal 17 izvršnih odlokov, med njimi imenovanje koordinatorja za ukrepe proti Covid-19, vrnitev k pariškemu podnebnemu sporazumu in sodelovanju z WHO, zaustavitev gradnje zidu na mehiški meji, omilitev stroge imigracijske prakse, odvzem dovoljenja za gradnjo Keystone plinovoda, podaljšanje odloga odplačevanja študentskega dolga itd. Dan kasneje je nadaljeval z direktivo o načrtu za 100 milijonov cepljenj v prvih 100 dneh in s serijo odlokov o Covid-19 task force, načrtu o varnem odpiranju šol in varnosti zaposlenih na delovnih mestih, odpravil omejitev kolektivnih pogajanj za zaposlene v zvezni administraciji itd.

Nadaljujte z branjem→

V reviji Science so bili danes objavljeni povzetki dveh študij, objavljenih v petek v reviji v New England Journal of Medicine (NEJM), ki preiskujeta možne vzroke za zaplete s krvnimi strdki po cepljenju s cepivom AstraZenece (AZ). Prva študija se nanaša na preiskavo 11 bolnikov v Nemčiji in Avstriji, druga pa na preiskavo 5 bolnikov na Norveškem. Obe študiji sta ugotovili, da so imeli bolniki nenavadna protitelesa, ki sprožijo reakcije strjevanja krvi, ki porabijo trombocite v telesu in lahko blokirajo krvne žile, kar vodi do potencialno smrtonosnih kapi ali embolij. Obe študiji ponujata različne hipoteze za ta pojav (ena je, da do povečane tvorbe protiteles pride po močnih vnetjih, ki se zgodijo po cepljenju z AZ), ki pa jih je treba še podrobneje preiskati. Rezultatov ni mogoče pričakovati v prej kot dveh mesecih.

Vendar pa avtorja prve študije (Andreas Greinacher in Rolf Marschalek) pozivata k preizkusom preproste rešitve: k prepolovitvi odmerka cepiva AZ. Do tega sta prišla na podlagi opažanja, da je v tretji fazi kliničnega preizkušanja AZ v V. Britaniji majhno število ljudi po naključju dobilo manjši odmerek in na splošno imelo manj neželenih učinkov. Njuna hipoteza je, da morda manjši odmerek manj verjetno sproži močno vnetje, ki sicer poveča tvorbo protiteles proti PF4. In nepričakovano so bili ti ljudje nekoliko bolje zaščiteni. Možna razlaga je, da morda zato, ker lahko visoka stopnja vnetja dejansko blokira nastajanje protiteles proti Covid. To bi lahko pomenilo, da so morda odmerki AZ cepiva preveliki.

Seveda gre zgolj za hipotezo, ki pa – če bi se izkazala kot resnična – s seboj potegne nepričakovane koristi. Glede na pomanjkanje cepiv, bi cepljenje s polovično dozo AZ lahko podvojilo število ljudi, ki bi lahko bili cepljeni. Nadaljujte z branjem→

Vlada je včeraj preklicala zadnjega v seriji lockdownov, pri čemer je ta zadnji zgledal kot parodija. Medtem ko so resnejši člani vladne posvetovalne skupine predlagali popoln lockdown za 12 dni, je vlada to spremenila v burlesko z vmesnim odpiranjem za en dan, pri čemer so bili de facto zaprti samo šole, knjižnice, muzeji in nekaj storitvenih dejavnosti brez močnih botrov (frizerski saloni, gostinstvo in avtomobilski servisi). Da o epski neumnosti ponovne uvedbe nošenja mask na prostem ne govorim.  Parodija. Ker je bilo praktično celotno gospodarstvo, ki je glavno žarišče okužb, odprto, raven okužb seveda ni upadla. Tak lockdown je bil nesmiseln, nepotreben in škodljiv. V prvi vrsti pa sploh ni bil utemeljen na podatkih. Vladna skupina in vlada sta se zanj odločili, ne da bi sploh vedeli, kje so centri okužb. Popolna parodija. Slepci, ki iščejo ključ pod ulično svetilko.

No, če imamo pri nas burlesko (s sicer tragičnimi posledicami za prebivalstvo in gospodarstvo) z nekompetentno vlado, ki ne zna zbirati in analizirati podatkov in na njihovi osnovi argumentirati ukrepov, pa imamo na drugi strani znanstvene lunatike, zaljubljene v lepoto matematičnih modelov in ki se radi malce igrajo z njimi, na osnovi čudnih predpostavk in voodoo magije sproducirajo katastrofične scenarije in jih objavijo v super prestižni znanstveni reviji, kot je Nature. Javnost te objave vzame kot suho zlato (saj je vendar “objavljeno v Nature” !!!), v bistvu pa jim je skupina teoretikov brez smisla za realnost prodala “kačje olje”, bullshit brez relevantnosti. Larpurlartizem par excellence.

Tak primer je članek skupine avtorjev s prvopodpisanim Sethom Flaxmanom (Flaxman et al, 2020), ki so v super prestižni znanstveni reviji Nature že junija lani objavili članek, da naj bi lockdowni lani spomladi v prvem valu rešili 3 milijone človeških življenj. Članek je postal viralen, uporabljali so ga kot biblični dokaz, da so lockdowni najbolj koristen epidemiološki ukrep (nekaj podobnega, kot je bila v ekonomiji pred desetletjem voodoo raziskava Alesine in Ardagne (2010) o “ekspanzivnih učinkih restriktivne fiskalne politike” med najvišjimi evropskimi politiki vzeta kot biblični dokaz, da ima politika varčevanja pozitivne učinke na gospodarsko rast). Philippe Lemoine je decembra lani ta Flaxman et al članek vzel pod lupo in kmalu ugotovil, kako katastrofalno slabo in manipulativno je bil narejen ter seveda ugotpvil, da so se avtorji članka neodgovorno igrali z ekonometričnimi ocenami in na čudnih predpostavkah sproducirali katastrofične številke, ki nimajo nobene relevantne vrednosti. Do rezultatov so prišli na osnovi voodoo magije. Spodaj objavljam samo uvod in sklep Lemoinove kritike, prosim pa vas, da si preberete tudi tisti ključni del vmes, ki se nanaša na metodologijo. Hudič je, tako kot pri Alesini in Ardagni, skrit prav v metodologiji. V voodoo magiji.

Kult znanosti, v katero so nekateri tako zelo zaljubljeni, je lahko enako slab, kot ukrepe oblikovati brez upoštevanja podatkov. Gre za dve skrajnosti norosti.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Ne morem si kaj, da me vsa javna razprava v zvezi s pandemijo Covid-19 ne bi spominjala na čase nekdanjega socializma. Pa ne mislim s tem na 80-ta leta, ki so bila relativna odprta in svobodna, temveč na desetletje ali več prej, ko je partija strogo usmerjala javno razpravo. V javnosti obstaja samo ena resnica, namreč uradna. Vsi ki se ne strinjajo s tem, so tako kot disidenti v “svinčenih” 70-tih stigmatizirani. Spomnite se samo javne debate dr. Pušenjaka in njegovih pomislekov v zvezi neplodnostjo in mRNA cepivi in brutalnim (sicer neznanstvenim) odgovorom dr. Jerale nanj. Menda je bila reakcija znotraj Kliničnega centra še za stopnjo hujša, ampak o tem naj govorijo raje akterji sami.

O čem govorim? O cepljenju proti Covid-19. Nisem noben anti-vaxer, imam 4 otroke, vsi so bili cepljeni in tudi sam, četudi sem kot otrok celo desetletje preboleval hude stranske efekte cepljenja. Kljub temu menim, da so cepiva ena izmed največjih dosežkov človeštva. Če so ustrezno preizkušena, seveda.

Stvar je izrazito enostranska. Gre za čisto propagando ob tem pa se sistematično zatira vsaka debata in vsaka informacija (in njen nosilec), ki ne bila v skladu z uradno razlago. Saj veste, kako je nekoč rekel Voltaire:

Nevarno je imeti prav, ko se oblast moti.

Nadaljujte z branjem→

Kot pišem v današnji kolumni v Dnevniku, je novi ameriški predsednik Joseph Biden v dobrih dveh mesecih svojega mandata z “novo ekonomsko politiko” dobesedno pometel z učbeniško ortodoksijo zadnjih štirih desetletij. Gre za zmago progresivizma nad ekonomskim katekizmom neoliberalizma, ki se zadnja desetletja predava na vseh univerzah razvitih držav in kot so ga pridigale in izvajale mednarodne inštitucije. Zanimivo je, da nihče izmed ekonomistov in nobena izmed mednarodnih organizacij ni niti čivknila proti temu. To pomeni, kako velika in neizpodbojna oziroma “landslide” je ta zmaga.

Za tiste, ki se s tem ne ukvarjate vsakodnevno, spodaj navajam nekaj odlomkov iz odličnega članka J.W. Masona (City University of New York; i.e. univerza, kjer sta zaposlena tudi Paul Krugman in Branko Milanović). Mason lepo argumentira, (1) za kakšno zmago gre, (2) v čem se Bidenova nova ekonomska politika razhaja s koncepti, ki jih je pridigal ekonomski katekizem neoliberalizma in (3) kako bi bilo treba spremeniti obstoječe učbenike ekonomije, da bi bolj realistično naslavljali realnost in da bi sploh zajeli novo realnost ekonomije po finančni krizi iz 2008 (japonifikacija oziroma sekularna stagnacija). Must read.

On the other side are those who see it as a decisive break with neoliberalism. Both the Clinton and Obama administrations entered office with ambitious spending plans, only to abandon or sharply curtail them (respectively), and instead embrace a politics of austerity and deficit reduction. From this point of view, the fact that the Biden administration not only managed to push through an increase in public spending of close to 10 percent of GDP, but did so without any promises of longer-term deficit reduction, suggests a fundamental shift.

Personally, I share this second perspective. I am less surprised by the ways in which the bill was trimmed back, than by the extent that it breaks with the Clinton-Obama model. The fact that people like Lawrence Summers have been ignored in favor of progressives like Heather Boushey and Jared Bernstein, and deficit hawks like the Committee for a Responsible Federal Budget have been left screeching irrelevantly from the sidelines, isn’t just gratifying as spectacle. It suggests a big move in the center of gravity of economic policy debates.

It really does seem that on the big macroeconomic questions, our side is winning. 

Nadaljujte z branjem→