Franklin D. Roosevelt velja skupaj z Georgem Washingtonom in Abrahamom Lincolnom za enega izmed treh najboljših ameriških predsednikov. Pri čemer pa velja Roosevelt prav gotovo za največjega reformatorja med ameriškimi predsedniki v zadnjem stoletju. Ob njegovih dveh New Deal načrtih, ki sta ameriško gospodarstvo potegnila iz globoke depresije, velja med njegovimi največjimi reformami omeniti uvedbo socialnega zavarovanja za zaposlene, uvedbo minimalne plače, program javnih del, programa za pomoč industriji in kmetijstvu, program gradnje infrastrukture, nacionalno shemo zavarovanj za depozite, reformo sodstva, ustanovitev komisije za vrednostne papirje. Sam je sicer kot svoja največja dosežka navedel uvedbo socialnega zavarovanja in minimalne plače.

Zdi se, da se je sedanji ameriški predsednik Joseph S. Biden povsem zgledoval po Rooseveltu. Čeprav je tako v funkciji Obamovega podpredsednika in kot kandidat za predsednika deloval zaspano, konvencionalno in brez velikih idej, je Biden svoj mandat začel enako ali še bolj impresivno kot Roosevelt. Slednji je v prvih 100 dneh v blitzkrieg slogu podpisal serijo izvršnih odlokov, v Kongresu pa je bilo sprejetih 76 zakonov, ki so omogočili uveljavitev prvega New Deal načrta in okrevanje gospodarstva.

Biden je na svoj prvi dan podpisal 17 izvršnih odlokov, med njimi imenovanje koordinatorja za ukrepe proti Covid-19, vrnitev k pariškemu podnebnemu sporazumu in sodelovanju z WHO, zaustavitev gradnje zidu na mehiški meji, omilitev stroge imigracijske prakse, odvzem dovoljenja za gradnjo Keystone plinovoda, podaljšanje odloga odplačevanja študentskega dolga itd. Dan kasneje je nadaljeval z direktivo o načrtu za 100 milijonov cepljenj v prvih 100 dneh in s serijo odlokov o Covid-19 task force, načrtu o varnem odpiranju šol in varnosti zaposlenih na delovnih mestih, odpravil omejitev kolektivnih pogajanj za zaposlene v zvezni administraciji itd.

Toda največji zalogaji so prišli kmalu zatem. Bidenu je uspelo to skozi Kongres in Senat spraviti praktično neokrnjen enormni stimulus paket (American Rescue Plan Act) v vrednosti 1,900 milijard dolarjev. Ključni ukrepi so finančna pomoč prebivalstvu (ček za 1,400 dolarjev), davčne olajšave prebivalstvu ter tudi podjetjem, ki omogočijo zaposlenim plačano čakanje na delo, finančna pomoč majhnim podjetjem.

Drugi sveženj se nanaša na še večji infrastrukturni paket ukrepov (American Jobs Plan) v štirih stebrih in v skupni vrednosti 2,300 milijard dolarjev. Največji delež je namenjen za gradnjo socialne infrastrukture (socialna stanovanja in domovi za starostnike, šole, bolnice). Sledi prometna infrastruktura (obnova cest, železnic in mostov, javni prevoz), pa tudi 174 milijard dolarjev za električna vozila. Tretji steber se nanaša na različne naložbe v delovna mesta, proizvodnjo in inovacije, večje financiranje raziskav in razvoja na področjih, kot so podnebne spremembe in zelene tehnologije. Zadnji sklop vključuje 311 milijard dolarjev za komunalno infrastrukturo, kot so širokopasovni dostop, električno in vodovodno omrežje.

Naslednja revolucija je v financiranju tega paketa, saj naj bi ga večinsko financirali prek povečanja obdavčitve dobičkov podjetij. Finančna ministrica Janet Yellen je napovedala davčno reformo, ki odpravlja spodbude iz Trumpovega davčnega zakona, ki so omogočale premikanje dobička v davčno bolj ugodne države. Vzpostavlja minimalno davčno stopnjo od dobička v višini 28%, pri čemer se davčna osnova preneha izračunavati na podlagi skupnega svetovnega dobička, pač pa na podlagi dobičkov, ustvarjenih v posamezni državi.

Naslednji ključni izzivi Bidenove administracije se nanašajo na dvig minimalne plače na 15 dolarjev na uro ter na odpis študentskih kreditov. Vse to v zgolj prvega pol leta.

Ob veliki ambicioznosti (oba paketa skupaj pomenita 20% BDP) pa velja glede Bidenovih ekonomskih politik omeniti predvsem troje. Prvič, Bidenove ekonomske politike pomenijo tako velik prelom z dosedanjo neoliberalno ekonomsko ortodoksijo, kot so bile Rooseveltove keynesianske reforme v primerjavi s tedanjo klasično ortodoksijo.

Biden se je povsem odmaknil od ekonomskega katekizma, ki se je predaval zadnja štiri desetletja povsod v razvitih državah. Ta pa je šel nekako tako: Dolgoročno potencialni BDP raste po stopnji, ki temelji na dejavnikih na strani ponudbe – demografsloj gibanjih, tehnološki rasti in naložbam prijaznem institucionalnem okolju. Kratkoročno lahko pride do naključnih šokov, zaradi katerih lahko dejansko agregatno povpraševanje odstopa od potencialnega, kar se bo odražalo v višji ali nižjih stopnjah brezposlenosti in inflacije. Naloga centralne banke je prilagoditi obrestne mere, da bi zmanjšala obseg teh odstopanj. Izravnavanje teh nihanj ima res kratkoročne koristi, vendar ne vpliva na dolgoročno rast. Fiskalna politika mora biti konzervativna, skrbeti mora za čez poslovni cikel uravnotežen proračun ter stabilen ali upadajoč javni dolg.

Ne monetarna in ne fiskalna politika ne moreta vplivati na dolgoročno rast, saj je ta določena eksogeno, vlada nanjo nima vpliva. Nobeni programi denimo javnih vlaganj v raziskave in razvoj, šolstvo, zdravstvo in infrastrukturo ne morejo vplivati na dvig potencianega BDP.

Raziskave v zadnjem desetletju so sicer pokazale, da zgoraj navedeno ne velja. Pokazale so, da umanjkanje javne intervencije pušča globoke brazgotine in zmanjšuje dinamiko dolgoročnega BDP. Ne glede na to, se ta dogmatika še naprej neovirano predava na univerzah in je del ortodoksije nasvetov mednarodnih organizacij in Evropske komisije. Biden je s to ortdoksijo opravil v dobrih dveh mesecih svojega mandata. In kar je najboljše, nihče izmed ekonomistov, nobena izmed mednarodnih organizacij ni protestirala, le Larry Summers je protestiral, da je morda stimulus paket prevelik.

Bidenova progresivnost v ekonomskih politikah je pometla z učbeniško ortodoksijo.

Drugič, do te zmage progresivnosti ne bi moglo priti, če ne bi bilo prejšnje finančne krize, ki je zamajala temelje ekonomske doktrine, in brez Covid pandemije, ki bi brez javne intervencije privedla do kolapsa gospodarstev. In seveda, do te zmage napredne ekonomije ne bi moglo priti brez političnih sprememb v ZDA in brez podlage, ki jo pripravil Bernie Sanders. Biden ima za svoje reforme politično večino, čeprav tesno, ki je Obama ni imel.

In če zmaga progresivnost v največji državi na svetu, temu sledijo vse ostale.

In tretjič, za izpeljavo takšnih progresivnih reform je potrebna vrhunska ekipa. Tega se ne da narediti s petorazrednimi lokalnimi strankarskimi navdušenci in hišniki. Angažirati je treba najbolj kompetentne strokovnjake in jim dati polno politično podporo.

To je nauk tudi za Slovenijo.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku